Sodba II Ips 353/2009

Jedro

Ob ugotovitvi, da je izvajalec posipavanje izvajal redno in da je tudi na dan nezgode dvakrat posipal, je pravilen zaključek, da je bilo vzdrževanje cestišč ustrezno. Od vzdrževalca ceste ni mogoče zahtevati, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje vozišča, temveč le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti prvi toženki in stranskemu intervenientu njune stroške odgovora na revizijo, vsakemu po 496,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 14.12.2004 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta ji toženki dolžni plačati odškodnino za škodo, ki ji je nastala ob padcu 15.12.2001 na poledenelem cestišču ob prečkanju Ulice A. Zahtevek uveljavlja na podlagi določb o objektivni in krivdni odškodninski odgovornosti prve toženke in na podlagi pogodbe o zavarovanju odgovornosti, ki jo je imela prva toženka sklenjeno z drugo toženo zavarovalnico. Navaja, da je prva toženka opustila oskrbovanje, zaradi česar so bile ceste poledenele. Meni, da prva toženka odgovarja tudi zaradi slabe izbire izvajalca zimske službe, ki se je na vremenske razmere odzval z zamudo.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V zvezi s postopkovnimi kršitvami opozarja, da sodišče ni imelo podlage za zaključek, da je tožnica izbrala manj varno pot, saj se je sodišče pri tej ugotovitvi lahko oprlo le na izpoved priče E. M., ki pa je povedala, da je bila poledica tudi ob Ulici B. Meni, da je zato podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj so ugotovitve sodišča v nasprotju z vsebino zapisnikov o zaslišanju prič. Opozarja tudi, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago, ko je odločilo, da je bila tožnica neprimerno obuta. Meni, da je sodišče tudi prekršilo 212. člen ZPP, prvi odstavek 213. člena ZPP in prvi odstavek 339. člena ZPP, ko je superge štelo za neprimerno obutev, pa tega ni obrazložilo niti ni v zvezi s tem izvajalo dokazov. Tožnica navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo Zakona o javnih cestah ter Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, in je posledično pri ugotavljanju odločilnih dejstev prekršilo pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Meni, da ne zadošča, da je toženka zagotovila koncesionarja za opravljanje zimske službe in opozarja, da koncesionar ni uporabil vseh razpoložljivih virov za zagotovitev varnosti na javnih površinah oziroma izvajanja zimske službe ni prilagodil razmeram. Opozarja, da bi sodišče ugotovilo njegovo odškodninsko odgovornost, če bi ugotavljalo, ali je res angažiral vse vire oziroma, ali je dejansko izvajal redno dnevno posipavanje, da pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotavljalo vseh relevantnih dejstev, pomembnih za odločitev.

4. Tožnica je k reviziji priložila tudi laično dopolnitev, ki je revizijsko sodišče ni upoštevalo. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi namreč stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen, če ima stranka opravljen pravniški državni izpit, česar pa tožnica niti ne zatrjuje (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, toženkama in stranskemu intervenientu, in prva toženka ter stranski intervenient sta nanjo odgovorila. Prva toženka v odgovoru opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 179/2006 in navaja, da tožnica ni dokazala njene krivdne odgovornosti. Stranski intervenient poudarja, da tožnica v reviziji uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja tudi, da ni podana napačna uporaba 212. in 213. člena ZPP, saj je splošno znano, da superge niso primerna obutev za zimski čas.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je tako vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje:

da so bila od 11. 12. 2001 do 16. 12. 2001 tla poledenela;

da je prva toženka zagotovila izvajanje zimske službe za sezono 2001/2001, tudi preventivno posipavanje pred poledico, kar je na podlagi pogodbe opravljal stranski intervenient;

da je stranski intervenient v obdobju od 12. 12. 2001 do 15. 12. 2001 dejansko izvajal posipavanje, tudi Ulice A., pri čemer je svoje naloge opravljal redno in se je pravočasno odzval na takratne razmere;

da je stranski intervenient dne 15. 12. 2001 prejel dva klica za območje B., kjer se nahaja Ulica A., na takšne klice pa se je odzval tako, da je opravil posipavanje.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je upoštevajoč zgoraj navedene ugotovitve, materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da ni podana krivdna odgovornost prve toženke. Prva toženka se sicer ne more zgolj s podelitvijo pooblastila za izvajanje javne službe razbremeniti odgovornosti za izpolnjevanje obveznosti v zvezi z vzdrževanjem državnih cest, niti je to ne razbremeni odgovornosti za opravo nalog, ki jih je zaupala drugemu, temveč odgovarja, če ne zagotovi takšnega vzdrževanja cest, da je zagotovljena njihova varna uporaba. Dolžnost upravljavca cest namreč ni izčrpana s podelitvijo koncesije ter z izvajanjem nadzora in dajanjem navodil za delo(1). Revizijski očitki, da izvajalec ni uporabil vseh razpoložljivih virov, pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je izvajalec posipavanje izvajal redno in da je tudi na dan nezgode dvakrat posipal, je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je bilo vzdrževanje cestišč ustrezno, kar pomeni da ni podlage za odškodninsko odgovornost prve toženke. Pravilno je namreč izhodišče sodišč prve in druge stopnje, da od vzdrževalca ceste ni mogoče zahtevati, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje vozišča. Od vzdrževalca se zahteva le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak in pravilna je odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je vzdrževalec v ugotovljenih okoliščinah ravnal s potrebno skrbnostjo(2). Ob tej ugotovitvi sta pravno nepomembni dejstvi, ali je bila tožnica primerno obuta ter ali je bila pot po drugi cesti varnejša.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih revizijskih stroškov tožnice, ki temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Na podlagi istih določb je tožnica dolžna prvi toženki in stranskemu intervenientu povrniti tudi njune stroške odgovora na revizijo, vsakemu po 496,80 EUR (900 točk po 0,46 EUR in 20 % DDV).

---.---

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepu II Ips 19/2007.

Op. št. (2): Primerjaj s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 51/2007.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1046/94
• Sklep II Ips 106/2000
• Sodba II Ips 264/2011