Sodba in sklep II Ips 1216/2008

Jedro

Povračilni zahtevek zakonca, ki po razpadu zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti vlaga posebno premoženje v skupno premoženje, ni avtomatičen, temveč morajo biti za to izpolnjeni pogoji. Zakonci morajo namreč tudi po razvezi zakonske zveze s skupno lastnino upravljati in razpolagati skupno (oziroma razpadu življenjske skupnosti), vse dokler obstaja skupno premoženje, torej do delitve. Vendar je od navedenega pravila, podobno kot pri upravljanju s stvarmi v solastnini, ko solastniki ne dosežejo zahtevanega soglasja oziroma nimajo ustreznega sklepa nepravdnega sodišča, mogoče odstopiti na podlagi instituta poslovodstva brez naročila.

Zastaranje povračilnega zahtevka prikrajšanega začne načeloma teči po koncu vlaganj (npr. po koncu gradnje), za razmerja, ki se bodo presojala po določbah SPZ, pa je začetek zastaralnega roka vezan na izgubo posesti nepremičnine. Vendar je v obravnavani zadevi pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je lahko pričel zastaralni rok tožnikove terjatve teči šele s pravnomočno določitvijo deležev na skupnem premoženju – šele takrat je torej postala tožnikova terjatev določljiva. Drugačno stališče bi pripeljalo do nevzdržne situacije, ko bi tožnikov zahtevek zastaral, še preden bi postal določljiv.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje delno spremenita tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne še glede 2.449,13 EUR, v preostalem (glede 26.069,62 EUR) pa se sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo v plačilo 28.518,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da lahko tožnik, ki je dokončal skupno hišo z lastnimi sredstvi po razpadu življenjske skupnosti, zahteva od toženke povračilo dela stroškov za dokončanje hiše – izboljšanje skupnega premoženja. Toženkin ugovor zastaranja je zavrnilo, saj naj bi zastaranje tožnikove terjatve pričelo teči šele od pravnomočne odločitve od deležih na skupnem premoženju. Višji tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na povračilo stroškov za zunanjo ureditev hiše, je zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z razlogi sodišča prve stopnje glede začetka teka zastaranja. Presodilo je, da je bil tožnik glede dokončanja hiše v dobri veri, da opravlja svoj posel. Pogodba o razdelitvi skupnega premoženja, ki sta jo pravdni stranki sklenili ... dne 1. 5. 1987, je namreč vsebovala tudi nedokončano hišo, tožnik pa je na račun hiše toženki in otrokom plačal 100.000 USD. Prav tako je tožnik hišo dokončal že v letu 1992, šele leta 2002 pa je bilo pravnomočno ugotovljeno, da hiša spada v skupno premoženje. Kot dodaten razlog je še navedlo, da je tožnik dokončal hišo, da bi preprečil škodo, česar toženka ni prerekala. Prav tako toženka ni zatrjevala, da ji je s tožnikovim delom nastala škoda oziroma ni zatrjevala, da je svoj solastniški delež na hiši prodala v III. gradbeni fazi. Po oceni sodišča druge stopnje ta ravnanja kažejo na toženkino naknadno odobritev dokončanja hiše. Ravnanje tožnika prav tako ni bilo v škodo toženke oziroma je imela toženka od teh ravnanj celo korist.

3. Revizijovlaga toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik po razpadu skupnosti s toženko (1. 5. 1987 sta tožnik in toženka ... sklenila pogodbo o razdelitvi skupnega premoženja) s svojimi sredstvi dokončal hišo v T., ki je spadala v njuno skupno premoženje (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR), in se kasneje z novo družino vanjo tudi preselil. V sporazumu o razdelitvi skupnega premoženja je bila sicer upoštevana tudi hiša, vendar ta del sporazuma v Sloveniji ni bil priznan. Zato je toženka 13. 12. 1989 vložila tožbo na ugotovitev, da spada parcela št. 65/3, k.o. ..., na kateri stoji sporna hiša, v njuno skupno premoženje, hkrati pa tudi predlagala izdajo začasne odredbe, s katero bi tožniku prepovedali gradnjo hiše. Tožnik je namreč pričel vlagati svoja sredstva v hišo v letu 1987 in jo dokončal v letu 1992. Začasna odredba je bila zavrnjena, ker je bila hiša v vmesnem času že dokončana.

7. Obravnavana zadeva je primer vlaganja posebnega premoženja enega od zakoncev v skupno premoženje po razpadu zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti. Ta vlaganja ne morejo spremeniti deležev na skupnem premoženju, lahko pa zakonec, ki je opravil vlaganja, zahteva povračilo teh vlaganj od drugega zakonca, vendar morajo biti za to izpolnjeni določeni pogoji.(1) Povračilni zahtevek do drugega zakonca iz naslova vlaganja posebnega premoženja v skupno premoženje po razvezi zakonske zveze tako ni avtomatičen, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, temveč morajo biti za to izpolnjeni pogoji.

8. Za medsebojno razmerje skupnih lastnikov je bistveno soglasje. Tako je ena od najpomembnejših značilnosti skupne lastnine ravno skupno odločanje vseh skupnih lastnikov ter posledično tudi njihova solidarna odgovornost za vse obveznosti, ki nastanejo iz skupne stvari.(2) Za razliko od režima upravljanja s stvarjo v solastnini pravna teorija pri skupni lastnini zastopa stališče, da se morajo vse odločitve sprejemati soglasno, ne glede na dejstvo, ali gre za redno ali izredno upravljanje.(3) Tudi zakonci morajo s skupno lastnino upravljati in razpolagati skupno (52. člen ZZZDR).(4) Takšen režim upravljanja s skupnim premoženjem pa obstaja tudi po razvezi zakonske zveze (oziroma razpadu življenjske skupnosti), vse dokler obstaja skupno premoženje, torej do delitve.(5)

9. Vendar je od zgoraj navedenega pravila, podobno kot pri upravljanju s stvarmi v solastnini, ko solastniki ne dosežejo zahtevanega soglasja oziroma nimajo ustreznega sklepa nepravdnega sodišča, mogoče odstopiti na podlagi instituta poslovodstva brez naročila. Skupni lastnik ali solastnik, ki opravi vlaganje v skupno stvar oziroma v stvar v solastnini, v teh primerih sicer opravi po naravi stvari posel tudi zase, vendar za uporabo tega instituta zadošča, da je posel vsaj delno tuj.(6) Tako se lahko pravila o poslovodstvu brez naročila uporabijo za tisti del posla, ki se nanaša na drugega skupnega lastnika oziroma solastnika. Revizijsko sodišče se tako strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je potrebno obravnavano situacijo presojati na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila.

10. Načeloma se nihče ne sme vmešavati v posle drugega. Od tega načela pa slovenski pravni red, skladno z načelom medsebojne pomoči in solidarnosti, dopušča odstop, kadar je poslovodstvo nujno potrebno ter v primeru, če ima gospodar od poslovodstva resnično korist (220. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, sedaj 199. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).(7) Če ni izpolnjena predpostavka nujnosti ali koristnosti, je poslovodstvo nedopustno. V vsakem primeru pa je poslovodstvo nedopustno, če posel dominus prepove – izjema je le, če je prepoved v nasprotju z moralo ali zakonom (226. člen ZOR, sedaj 204. člen OZ).

11. V obravnavani zadevi je toženka hkrati s tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev, da spada parcela, na kateri stoji sporna hiša, v skupno premoženje, vložila še začasno odredbo, s katero je zahtevala, da se tožniku prepove nadaljnja gradnja hiše. Po oceni revizijskega sodišča tako ne more biti dvoma, da je toženka prepovedala tožniku opravljanje posla – nadaljnjo gradnjo hiše. Toženka tako utemeljeno opozarja, da tožnik zaradi obstoja toženkine izrecne prepovedi opravljanja posla ne more zahtevati povračila stroškov dokončanja hiše na podlagi določb poslovodstva brez naročila. Skupni lastnik, ki kljub izrecni prepovedi drugega lastnika, na skupni stvari izvaja posege, namreč ni upravičen do povračila stroškov. To velja tudi v primeru, če gre za nujne posle. Tako je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da bi lahko tožnik zahteval povračilo stroškov, ker naj bi dokončanje hiše predstavljalo nujni posel, s katerim se je preprečila škoda. Tožnik bi bil lahko do povračila (nujnih) stroškov upravičen le, če bi bila toženkina prepoved v nasprotju z moralo in bi bila torej nedopustna (tretji odstavek 226. člena ZOR, sedaj tretji odstavek 204. člena OZ), vendar tožnik v tej smeri ni podal nikakršnih trditev. V zvezi s tem revizijsko sodišče še dodaja, da je zmoten tudi zaključek sodišča druge stopnje, da lahko dokončanje hiše v konkretni zadevi sploh predstavlja nujen posel.

12. Stališče, da skupni lastnik (v obravnavani zadevi tožnik), ki kljub izrecni prepovedi drugega skupnega lastnika (v obravnavani zadevi toženke) na skupni stvari izvaja posege, ni upravičen do povračila stroškov, tudi ne pomeni (pretiranega) posega v njegovo lastninsko upravičenje upravljati s skupno stvarjo. Tožnik bi lahko namreč toženkino soglasje nadomestil s sklepom nepravdnega sodišča oziroma z izdajo začasne odredbe, če bi bilo potrebno preprečiti škodo. Po mnenju revizijskega sodišča bi ravno stališče sodišč prve in druge stopnje, da lahko tožnik od toženke zahteva povračilo dela stroškov, ki so bili potrebni za dokončanje hiše, predstavljalo (pretiran) poseg v lastninska upravičenja toženke. Takšno stališče bi namreč v celoti izključilo lastninsko avtonomijo toženke, hkrati pa bi omogočilo prevlado tistega od skupnih lastnikov, ki deluje samovoljno. Čeprav je za skupno lastnino značilen kolektivistični duh in medsebojna povezanost oseb, je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1292/08 z dne 10. 9. 2008 poudarilo, da morajo imeti tudi skupni lastniki negatorno tožbo za sodno varovanje svojih, na sporazumno soodločanje o upravljanju skupne stvari nanašajočih se lastninskih upravičenjih, ki so ogrožena zaradi enostranskega upravljanja drugega skupnega lastnika. Ob dejstvu, da bi lahko toženka svoje lastninsko upravičenje glede upravljanja skupne stvari varovala tudi z negatorno tožbo, je lahko nedvomno zavarovala svoj položaj s prepovedjo gradnje, s čimer je preprečila, da bi krila stroške investicije, s katero se ni strinjala.

13. Zmotno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da dejstvo, da toženka ni imela škode oziroma da je bila celo obogatena, utemeljuje zahtevek na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila. Dejstvo, da je imela toženka od tožnikovih vlaganj korist, je ob obstoju njene izrecne prepovedi za odločitev v tej zadevi nerelevantno. Prav tako je neutemeljeno sklepanje sodišča druge stopnje, da je toženka s kasnejšimi ravnanji (ko je prodala svoj solastniški delež, pri tem pa ni zatrjevala škode oziroma ga ni prodala po vrednosti hiše v III. gradbeni fazi) podala naknadno soglasje za tožnikova vlaganja.

14. Mogoče pa je pritrditi presoji sodišč, da je bil tožnik (do določenega trenutka) v dobri veri, da dokončanje hiše ne pomeni opravljanja tujega posla. Sodišči sta namreč ugotovili, da je bila v pogodbi o razdelitvi skupnega premoženja, sklenjeni pri notarki ..., upoštevana tudi parcela št. 65/3, k.o. ..., na kateri stoji sporna hiša. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik iz tega naslova toženki in njunima otrokoma že plačal 100.000 USD. Vendar se ni mogoče strinjati z nadaljnjim zaključkom sodišč, da je lahko tožnikova dobra vera prenehala šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da spada sporna hiša v skupno premoženje pravdnih strank. Po presoji revizijskega sodišča je tožnikova dobra vera nedvomno prenehala s trenutkom vložitve tožbe (s katero je toženka zahtevala, da spada parcela št. 65/3, k.o. ..., v skupno premoženje) in predloga za izdajo začasne odredbe za prepoved nadaljnje gradnje.

15. Tožnikova zmota glede tega, da je opravljal tuj posel, pa omogoča presojo utemeljenosti zahtevka za povrnitev vlaganj, opravljenih v dobri veri do vložitve tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Zmota o tem, da je opravljal tuj posel, pomeni namreč obstoj t.i. nezavedne gestije, v primeru nezavedne gestije pa je treba uporabiti določbe o verziji.(8)

16. Toženka v reviziji vztraja, da je tožnikov zahtevek zastaral, saj naj bi zastaralni rok pričel teči s formalno razvezo pravdnih strank, najkasneje pa s tožnikovim sodnim priznanjem, da sta deleža pravdnih strank enaka, to je 24. 4. 1991. Revizijsko sodišče se je zato v nadaljevanju ukvarjalo še z utemeljenostjo toženkinega ugovora zastaranja.

17. Vlaganje posameznega zakonca (iz posebnih sredstev) brez soglasja drugega zakonca v skupno nepremično premoženje po razpadu zakonske zveze (oziroma življenjske skupnosti) na višino deležev ne more vplivati. Res se zaradi poznejših vlaganj poveča vrednost skupne stvari, vendar pa lahko morebitno obogatitev partnerja in svoje prikrajšanje vlagatelj uveljavlja le z obligacijskopravnim zahtevkom.(9) Toženka sicer pravilno opozarja, da gre za terjatev prikrajšanega zakonca, ki zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ oziroma 371. člen ZOR) ter da zastaranje načeloma začne teči po koncu vlaganj (npr. po koncu gradnje), za razmerja, ki se bodo presojala po določbah SPZ, pa je začetek zastaralnega roka vezan na izgubo posesti nepremičnine (tretji odstavek 48. člen SPZ).

18. Vendar je v obravnavani zadevi situacija nekoliko drugačna, saj so bili deleži pravdnih strank na skupnem premoženju pravnomočno ugotovljeni šele v letu 2002. Šele takrat je torej postala tožnikova terjatev določljiva. Zato je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je lahko pričel zastaralni rok tožnikove terjatve teči šele s pravnomočno določitvijo deležev na skupnem premoženju. Drugačno stališče bi pripeljalo do nevzdržne situacije, ko bi tožnikov zahtevek zastaral, še preden bi postal določljiv. Ker petletni zastaralni rok do vložitve tožbe v tej zadevi še ni potekel, je toženkin ugovor zastaranja neutemeljen.

19. Glede na obrazloženo je torej za odločitev v tej zadevi ključnega pomena ugotovitev, kolikšen del stroškov je tožnik vložil v hišo v obdobju, ko je bil v dobri veri, da je hiša njegova – to je do vložitve toženkine tožbe, da spada sporna hiša v skupno premoženje. Kot je bilo obrazloženo, lahko tožnik te stroške zahteva na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Sodišči tega dejstva zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nista ugotovili – ugotovljeno je bilo le, da se je vrednost sporne nepremičnine od 1. 5. 1987 do 1. 1. 1992 povečala za 60.627 EUR (oziroma toženkin delež za 26.069,62 EUR), po 1. 1. 1992 pa še za 5.695,65 EUR (oziroma toženkin delež za 2.449,13 EUR).

20. Ob dejstvu, da je tožnik po 1. 1. 1992, torej v obdobju, ko zaradi obstoja toženkine prepovedi ni podlage za tožnikov zahtevek, v hišo vložil še 5.695,65 EUR, je revizijsko sodišče sodbi delno spremenilo in (ob upoštevanju, da je delež toženke na skupnem premoženju 43 %) zavrnilo zahtevek še glede 2.449,13 EUR (prvi odstavek 380. člena ZPP). Sicer pa je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbijani sodbi razveljavilo (glede 26.069,62 EUR) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). To bo moralo v novem sojenju tudi upoštevati, da uporaba obogatitvenega principa v konkretni zadevi pomeni, da je tožena stranka dolžna vrniti le znesek dosežene koristi oziroma izkazano večvrednost nepremičnine, ne pa tega, kar je tožnik (prikrajšani) vložil v nepremičnino (vrnitveni princip).(10) Glede na novo pravno izhodišče, sprejeto na revizijski stopnji, bo moralo sodišče tožniku tudi omogočiti, da ustrezno prilagodi trditveno podlago. Z očitkom ločenega obravnavanja zadev pa se revizijskemu sodišču, glede na sprejeto odločitev, ni bilo potrebno ukvarjati.

21. Ker toženka ugovarja tudi začetku teka zamudnih obresti, revizijsko sodišče opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje v zvezi z določitvijo začetka teka zamudnih obresti v novem sojenju upoštevati, da je temelj zahtevka zoper toženo stranko neupravičena obogatitev. Za začetek teka zamudnih obresti bo tako potrebno uporabiti določbo 214. člena ZOR. Ta določa, da zamudne obresti tečejo že od dneva pridobitve, če je bil pridobitelj nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.(11)

22. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1): Prim. odločbe VS RS II Ips 80/2008 z dne 22. 10. 2009, II Ips 490/2002 z dne 6. 10. 2003, II Ips 87/98 z dne 24. 2. 1999, II Ips 296/98 z dne 14. 1. 1999 in II Ips 919/93 z dne 30. 3. 1995.

Op. št. (2): Prim. M. Juhart, Stvarnopravni zakonik – uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 45.

Op. št. (3): V. Rijavec v M. Juhart in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 366.

Op. št. (4): Iz 52. člena ZZZDR izhaja, da zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno, če se glede tega ne dogovorita drugače.

Op. št. (5): Prim. sodbo VS RS II Ips 1169/2008 z dne 28. 2. 2011. Tudi za druge primere skupne lastnine velja, da skupni lastniki s stvarjo skupno upravljajo, saj se zanje smiselno uporabljajo zakonske določbe o solastnini (peti odstavek 72. člena SPZ).

Op. št. (6): Prim. S. Cigoj, Poslovodstvo brez naročila, v: Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 1982, str. 13.

Op. št. (7): Prim. S. Cigoj, nav. delo, str. 12.

Op. št. (8): Prim. A. Polajnar Pavčnik v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 61. S. Cigoj (nav. delo, str. 14 in 35) se sicer zavzema, da bi tudi nezavedno gestijo obravnavali po pravilih poslovodstva brez naročila, vendar se zdi prepričljivejše stališče ostalega dela teorije, da v teh primerih ni altruističnega nagiba, ki je podlaga za ugodnejše obravnavanje gestorja.

Op. št. (9): Prim. odločbe VS RS II Ips 80/2008 z dne 22. 10. 2009, II Ips 490/2002 z dne 6. 10. 2003, II Ips 87/98 z dne 24. 2. 1999, II Ips 296/98 z dne 14. 1. 1999 in II Ips 919/93 z dne 30. 3. 1995.

Op. št. (10): Prim. sodbo VS RS II Ips 125/2011 z dne 8. 12. 2011.

Op. št. (11): Prim. sodbo VS RS II Ips 3/2008 z dne 23. 12. 2010.

Datum zadnje spremembe:

30.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2895/2014
• Sodba II Ips 282/2008
• VSC sodba Cp 652/2013