Sklep X Ips 176/2012

Jedro

Odločitev v zadevi ni odvisna od odgovora na vprašanja, ki jih kot pomembna izpostavlja revident. Ta vprašanja zato glede na vsebino zadeve ne morejo biti pomembna pravna vprašanja, s katerimi bi revident lahko izkazal izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Maribor, z dne 15. 3. 2011, s katero je bilo tožeči stranki (kot koncesionarju za izvajanje dimnikarske službe) po prejemu te odločbe prepovedano zaračunavanje stroškov pregleda pomožnih naprav, ki ga potrošnikom na izdanih računih zaračunava v znesku 2,52 EUR, ker gre za agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in povzroča oškodovanje potrošnikov (1. točka izreka odločbe), ter odločeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka odločbe) in da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka odločbe). Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke z odločbo z dne 30. 5. 2011 kot neutemeljeno zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6. Revident zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, vplivalo pa bo na pravilnost poslovanja vseh koncesionarjev za izvajanje dimnikarskih storitev, in sicer: „ali tožeča stranka ni dolžna izvajati pregleda pomožnih naprav, ker opustitev omembe te storitve v ceniku dimnikarskih storitev de facto pomeni derogacijo vseh določb Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uradni list RS, št. 129/2004, 57/2006, 105/2007 in 102/2008, v nadaljevanju Uredba), ali pa lahko Republika Slovenija z opustitvijo omembe navedene storitve, strošek te storitve prenese na pleča koncesionarja in ali bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti četrti odstavek 2. člena Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev, ali pa opustitev navedbe pomožnih naprav v prilogi cenika dejansko vpliva na pravice tožeče stranke kot pogodbene stranke iz koncesijske pogodbe“.

7. V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev tržnega inšpektorja temelji na določbi drugega odstavka 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP), ki določa, da tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ, če ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja.

8. V obravnavani zadevi je torej sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa, torej ali zaračunavanje stroškov pregleda pomožne naprave predstavlja agresivno poslovno prakso revidenta iz 6. točke 10. člena ZVPNPP, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in povzroča (oziroma bi lahko povzročilo) oškodovanje potrošnikov.

9. Tržna inšpekcija po določbi četrtega odstavka 39. člena Uredbe izvaja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem (samo) tistih določb Uredbe, ki se nanašajo na ceno storitev dimnikarske službe. Sklep o ceniku dimnikarskih storitev (v nadaljevanju Sklep), sprejet na podlagi 8. člena Uredbe, določa cene storitev obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (I. člen Sklepa), torej ne tudi cen storitev pregleda pomožnih naprav. Cene teh storitev tudi niso vsebovane v prilogi Sklepa, v kateri so določene cene posameznih storitev dimnikarske službe (drugi odstavek II. člena Sklepa), kar priznava tudi revident.

10. Odločitev v zadevi torej ni odvisna od odgovora na vprašanja, ki jih kot pomembna izpostavlja revident in so navedena v 6. točki obrazložitve tega sklepa. Ta vprašanja se namreč nanašajo na vsebino opravljanja koncesijske dejavnosti dimnikarske službe, kot izhaja iz predpisov, ki to področje urejajo, presoja teh predpisov pa ni predmet tega upravnega spora. Izpostavljena vprašanja zato glede na vsebino zadeve ne morejo biti pomembna pravna vprašanja, s katerimi bi revident lahko izkazal izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

11. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

12. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

31.07.2012

Podobni dokumenti:

• Sklep X Ips 73/2012
• Sklep X Ips 73/2011
• VSRS Sklep X Ips 328/2015