Sodba II Ips 307/2011

Jedro

Ugovor, da gre za nasledstveno vprašanje, bi bil lahko pomemben, če bi šlo za spor o prevzemu jamstva med državami naslednicami bivše SFRJ ali bankami različnih držav naslednic, ki so po razpadu SFRJ prevzele obveznosti za devizne hranilne vloge v posameznih državah naslednicah. V obravnavani zadevi pa gre za spor med posameznim varčevalcem in Ljubljanske banke d.d., pri reševanju katerega ta ugovor ni utemeljen. Nenazadnje je tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1857/07, U-I-161/07 z dne 3. 12. 2009 zavzelo stališče, da ureditev, ki veže nadaljevanje prekinjenih in odloženih postopkov v zvezi z deviznimi hranilnimi vlogami na rešitev zapletenega nasledstvenega vprašanja, ki ni odvisno le od volje slovenskega zakonodajalca, pomeni v okoliščinah obravnavanega primera za imetnike deviznih hranilnih vlog arbitrarno negotovost, ki povzroči izvotlitev pravice do sodnega varstva. Poudarilo je, da noben cilj ne more upravičiti posega v pravico do sodnega varstva, če je njegova posledica sprejem ukrepa, ki to pravico povsem izključuje. Pravilno je torej izhodišče sodišč prve in druge stopnje, da je spore med posameznimi varčevalci in Ljubljansko banko d.d. iz sklenjenih pogodb o bančnem depozitu treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava.

Odločitev tožene stranke, da prevzame obveznosti GF Zagreb pred dokončno sanacijo podružnice in da soglaša s tem, da podružnica samostojno porablja dinarske brezobrestne kredite, ki so bili odobreni na račun prenakazanih deviznih vlog, je bila poslovna odločitev tožene stranke, ki nikakor ne more vplivati na njeno odgovornost za obveznosti podružnice v razmerju do posameznih varčevalcev.

Institut spremenjenih okoliščin je namenjen uravnoteženju obveznosti pogodbenih strank, potem ko je ta zaradi spremenjenih okoliščin porušena, pri čemer je treba upoštevati pravna položaja obeh pogodbenih strank. Pri uporabi tega instituta je zato vselej treba izhajati iz načel pravičnosti in poštenja. Odločitev, za kakršno se zavzema tožena stranka, bi bila s stališča tožnika, ki je v tem pogodbenem razmerju v primerjavi s toženo stranko, ki je gospodarska družba, šibkejša pogodbena stranka, nepoštena in nepravična.

V drugem odstavku 387. člena ZOR je izrecno navedeno, da dolg lahko pripozna dolžnik tudi posredno, npr. s tem, da plača obresti. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da ima pripisovanje obresti enak učinek in se je s tem zastaranje pretrgalo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.678,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 4. 5. 1989 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena banka, ki je delniška družba s sedežem v Republiki Sloveniji, dolžna izplačati devizna sredstva, ki jih je na podlagi dveh pogodb o bančnem depozitu vlagal v njeni podružnici na Hrvaškem, skupaj s pripadajočimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo in je odločilo, da mora tožena stranka tožniku izplačati 48.621,95 CHF, 49.107,53 USD in 218.493,77 EUR z obrestmi. Zavrnilo je zahtevek za plačilo glavnice v višini 50,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in del obrestnega zahtevka.

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka in sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

4. V reviziji navaja, da se sicer strinja z ugotovitvami sodišča glede poteka statusnega preoblikovanja Ljubljanske banke združene banke (v nadaljevanju LB

ZB) v delniško družbo in Osnovne banke Zagreb (v nadaljevanju OB Zagreb) v Glavno filialo Zagreb (v nadaljevanju GF Zagreb), vendar meni, da je treba upoštevati, da je posebnost denarnih depozitov in hranilnih vlog ta, da gre za razmerje med varčevalcem in konkretno enoto banke, pri kateri so sredstva položena. Sklicuje se na komentar Stojana Cigoja k 1040. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), kjer je navedeno, da ima račun sedež tam, kjer se vodi, ne glede na to, ali je institucija, ki ga vodi, samostojna pravna oseba, ali pa podružnica. Zato je po njenem mnenju pasivno legitimirana lahko le OB Zagreb oz. GF Zagreb. Poudarja, da bi sodišči morali upoštevati, da je do statusnega preoblikovanja prišlo zato, ker zaradi spremenjene zakonodaje delovanje v obliki osnovne banke ni bilo več mogoče. Meni, da bi sodišči tudi sicer morali pri odločitvi upoštevati tedanji socialistični pravni sistem in dejstvo, da so bile temeljne banke ustanoviteljice združenih bank, ki so zanje opravljale določene posle. Zato bi po njenem mnenju OB Zagreb oz. GF Zagreb morala odgovarjati za obveznosti LB ZB, ne pa nasprotno.

5. Tožena stranka poudarja, da je OB Zagreb sama deponirala devizna sredstva pri centralni banki in zanje prejemala dinarska sredstva ter jih plasirala v gospodarstvo svoje republike. Navaja, da so bila devizna sredstva, ki jih je OB Zagreb oz. GF Zagreb pridobila s sprejemanjem deviznih vlog, deponirana pri Narodni banki Jugoslavije (v nadaljevanju NBJ) in niso bila nikoli prenesena na toženko. Toženka sicer priznava, da so se devize varčevalcev OB Zagreb prenašale najprej na LB ZB, nato pa na NBJ, vendar opozarja, da je šlo v pravnem in računovodskem smislu za transfer od OB Zagreb na NBJ, obveznosti iz naslova položenih deviz pa so v celoti ostale na OB Zagreb.

6. Tožena stranka meni, da bi sodišči morali upoštevati, da je bila OB Zagreb oz. GF Zagreb samostojna in neodvisna pravna oseba, saj je takrat veljala posebna zakonska ureditev, po kateri se je podružnica še vedno obravnavala samostojno (25. člen Zakona o sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in drugih finančnih organizacij). Opozarja, da so pogoje za preoblikovanje v delniško družbo izpolnjevale samo združene banke. Navaja, da bi se, preden bi GF Zagreb dokončno postala podružnica tožene stranke v današnjem pomenu besede, morala ustrezno sanirati, do pa do tega ni nikoli prišlo zaradi razpada Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ). Svet guvernerjev je namreč 14. 12. 1990 sprejel sklep o uvedbi sanacije GF Zagreb, ker ni bila kapitalsko ustrezna. Tožena stranka poudarja, da v primeru, če bi bil res že izveden prenos sredstev in obveznosti GF Zagreb na toženo stranko, ločeno obravnavanje GF Zagreb ne bi bilo več mogoče. To je bilo storjeno zato, da s pridružitvami slabih bank ne bi oslabili sicer dobrih bank. Tožena stranka meni, da bi sodišči morali upoštevati, da so bile podružnice formalno res že registrirane kot podružnice, materialno pa še ne. Prav zato, ker statusno preoblikovanje še ni bilo zaključeno, tožena stranka meni, da gre za sui generis pravno osebo, ki je kljub temu, da je šlo za podružnico, imela status samostojne pravne osebe. Tožena stranka navaja, da bi lahko rekli, da je bil sklenjen le zavezovalni pravni posel, do razpolagalnega pravnega posla – prenosa sredstev – pa še ni prišlo. Tožena stranka priznava, da ta razlaga ni povsem zakonsko podprta, vendar meni, da to velja tudi za razlago, kakršno je sprejelo sodišče.

7. Tožena stranka navaja, da je popravljanje krivic z ustvarjanjem novih, v nasprotju z načelom pravičnosti in se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-73/93, U-I-6/95, U-I-68/99 in U-I-72/93. Meni, da je napačno stališče, da ne gre za nasledstveno vprašanje. Poudarja, da po razpadu SFRJ jugoslovanske banke od NBJ niso mogle več pridobiti deviznih sredstev in zato deviznih vlog tudi niso mogle izplačati varčevalcem. Navaja, da to, da gre za nasledstveno vprašanje, izhaja tudi iz tretjega odstavka drugega člena priloge C Sporazuma o vprašanjih nasledstva, ki so ga 29. junija 2001 na Dunaju sklenile države naslednice SFRJ in je začel veljati junija 2004. Priznava, da je sicer res, da pogoji za aktivacijo garancije federacije za devizne vloge pri OB Zagreb in pozneje pri njeni naslednici GP Zagreb nikoli niso bili izpolnjeni, vendar je po njenem mnenju prav zato to postalo nasledstveno vprašanje, katerega rešitev je v skladu s 7. členom Priloge C predmet pogajanj. Meni, da je zato pomembno pritrdilno ločeno mnenje sodnika Reesa v zadevi Kovačić in drugi proti RS, v katerem je izpostavljeno, da zaradi specifičnosti socialistične ureditve ni možno govoriti o zasebnih bankah v polnem pomenu besede.

8. Tožena stranka se glede uporabe načela „branch compensating deposit principle“ sklicuje na svoje predhodne vloge in poudarja, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da to načelo ni uporabljivo v slovenski sodni praksi. Navaja, da gre za načelo, ki je uporabno v primerih, ko nastopijo izredne razmere. Opozarja, da je bilo tudi v nemški sodni praksi zavzeto stališče, da je zahodnonemška banka dolžna poravnati terjatev iz vzhodnega dela samo, če je prejela kritje zanjo in da v primeru, ko zaradi izrednih razmer pride do prekinitve mreže podružnic neke velebanke, pravna enotnost med členi te mreže pade na zgolj fiktivno raven. Opozarja, da bi sodišče zato, ker gre za razmerje z mednarodnim elementom, pri odločitvi moralo upoštevati tudi relevantna načela mednarodnega bančnega prava. Citira določbe italijanskega zakona, po katerih se dvigi praviloma opravljajo pri banki, kjer je bilo ustanovljeno bančno razmerje. Meni, da v primeru razlastitve podružnice v tuji državi preneha vsa odgovornost, ki jo je matična banka morda imela za vloge pri podružnici in se sklicuje na sodbo italijanskega vrhovnega sodišča v zvezi z razlastitvijo albanske podružnice. Tožena stranka opozarja, da bi sodišči morali upoštevati določbo 1040. člena ZOR in dejstvo, da so depoziti tožnika locirani v Republiki Hrvaški in so podvrženi hrvaški pristojnosti. Meni, da je njena obveznost prenehala z nezakonitimi ukrepi Republike Hrvaške, ki so pomenili de facto razlastitev, saj ji je bil z njimi onemogočen kakršenkoli vpliv na GF Zagreb. Poudarja, da je vse to obrazložila v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi, da pa se nobeno od sodišč s tem vprašanjem ni ukvarjalo.

9. Tožena stranka tudi meni, da sodišče ne bi smelo šteti, da pripisovanje obresti predstavlja konkludentno priznanje obstoja obveznosti. Navaja tudi, da tožnik takšne trditvene podlage ni podal, saj se je v zvezi z ugovorom zastaranja skliceval le na prekinitev postopkov.

10. Tožena stranka navaja tudi, da je višje sodišče napačno uporabilo 286.b člen ZPP glede navedb o tem, da bi morale biti listine v v izvirniku, saj po njenem mnenju zadošča, da je bil med postopkom pred sodiščem prve stopnje podan tak ugovor. Meni tudi, da bi listine morale biti dane v slovenskem prevodu.

11. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da sta sodišči pravilno opozorili, da so vse trditve tožene stranke, dane v pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2010 in 27. 9. 2010, prepozne. Gre za vse navedbe v zvezi s posebnim statusom GF Zagreb in nedokončanim preoblikovanjem. Meni, da pa je tudi pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je bistven vpis v sodni register in da je tožena stranka upoštevajoč 1035. in 1038. člen ZOR in drugi odstavek 22.b člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL)(1) dolžna tožniku izplačati zahtevana devizna sredstva. Tožnik poudarja, da sta sodišči pravilno zavrnili ugovor zastaranja, da pa tožena stranka tudi ni obrazloženo prerekala veljavnosti predložene fotokopije hranilne knjižice, zaradi česar so revizijske navedbe v tem delu neutemeljene. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

12. Revizija ni utemeljena.

I. O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

13. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da sodišče druge stopnje pri odločanju ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje namreč toženkinih pritožbenih ugovorov, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kopij bančnih hranilnih knjižic v hrvaškem jeziku, ni zavrnilo le s sklicevanjem na 286.b člen ZPP, ampak jih zavrnilo tudi vsebinsko.

14. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je terjatve tožnika v celoti prerekala, ker ji niso bile poznane, da jih zato iz fotokopij ni možno ugotoviti in da bi bilo le z overjeno kopijo mogoče ugotoviti pristnost dokumenta. V zvezi s tem pritožbenim ugovorom je pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je toženka med postopkom pred sodiščem prve stopnje navajala le, da zato, ker so listine v kopiji, ni mogoče preveriti njihove pristnosti. Sodišče druge stopnje je pravilno ocenilo, da gre za presplošen ugovor. Toženka bi morala utemeljiti zakaj dvomi v pristnost listin in ker tega ni storila, sta sodišči prve in druge stopnje ravnali pravilno, ko sta kopije bančnih hranilnih knjižic upoštevali. Toženka pa v reviziji tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča druga stopnje, da je šele v pritožbi – torej prepozno – podala navedbe o tem, da naj bi se iz kopij ne videlo, da gre za strani, ki so dejansko povezane s hranilnimi vlogami tožnika. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno odločilo, da glede na to, da je večina pomembnih podatkov v predloženih kopijah numeričnih, dejstvo, da so bile predložene kopije listin v hrvaškem jeziku, nikakor ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

II. Vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ

15. V obravnavanem sporu gre za devizne hranilne vloge, ki so bile ob razpadu SFRJ deponirane v podružnicah slovenskih bank v drugih republikah nekdanje SFRJ, za katere pa RS ni prevzela jamstva z 19. členom UZITUL. Po 19. členu UZITUL je RS prevzela jamstvo le za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, ki so bile vložene v bankah na ozemlju RS.

16. Kot je navedel tudi sodnik Georg Reese v pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi Kovačić in drugi proti Sloveniji (Apll.n. 44574/98, 45133/98 in 48316/99), o pravem državnem nasledstvu govorimo takrat, ko obstajajo terjatve proti prejšnji skupni državi in posledično proti državam naslednicam, ne pa takrat, ko gre za terjatve proti gospodarskim družbam. Zaradi posebnosti deviznega poslovanja v socialističnem samoupravnem sistemu s prenašanjem deviz na NBJ pa je bilo tudi jamstvo za devizne hranilne vloge uvrščeno med nasledstvena vprašanja. V tretjem odstavku 2. člena Priloge C Sporazuma o vprašanjih nasledstva (v nadaljevanju MSVN)(2) je tako navedeno, da med finančne obveznosti bivše SFRJ spada tudi jamstvo SFRJ za hranilne vloge v trdni valuti pri komercialni banki ali katerikoli podružnici v katerikoli državi naslednici pred datumom razglasitve neodvisnosti. V 7. členu MSVN pa je navedeno, da se bodo o prevzemu teh jamstev začela pogajanja pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave.

17. Leta 1994 je bil v RS sprejet Ustavni zakon o dopolnitvah UZITUL (v nadaljevanju UZITUL-A)(3), ki je v 22.b členu določil, da Ljubljanska banka d.d., Ljubljana prepusti poslovanje in premoženje Novi Ljubljanski banki d.d., obdrži pa celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL. Revizijsko sodišče poudarja, da bi bil ugovor, da gre za nasledstveno vprašanje, lahko pomemben, če bi šlo za spor o prevzemu jamstva med državami naslednicami bivše SFRJ ali bankami različnih držav naslednic, ki so po razpadu SFRJ prevzele obveznosti za devizne hranilne vloge v posameznih državah naslednicah. V obravnavani zadevi pa gre za spor med posameznim varčevalcem in Ljubljansko banko d.d., pri reševanju katerega ta ugovor ni utemeljen. Nenazadnje je tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1857/07, U-I-161/07 z dne 3. 12. 2009 zavzelo stališče, da ureditev, ki veže nadaljevanje prekinjenih in odloženih postopkov v zvezi z deviznimi hranilnimi vlogami na rešitev zapletenega nasledstvenega vprašanja, ki ni odvisno le od volje slovenskega zakonodajalca, pomeni v okoliščinah obravnavanega primera za imetnike deviznih hranilnih vlog arbitrarno negotovost, ki povzroči izvotlitev pravice do sodnega varstva. Poudarilo je, da noben cilj ne more upravičiti posega v pravico do sodnega varstva, če je njegova posledica sprejem ukrepa, ki to pravico povsem izključuje(4). Pravilno je torej izhodišče sodišč prve in druge stopnje, da je spore med posameznimi varčevalci in LB d.d. iz sklenjenih pogodb o bančnem depozitu treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava.

III. O ugovoru da je bila GF Zagreb le pravno formalno, ne pa tudi dejansko podružnica tožene stranke

18. Sodišči sta tako pravilno odločili, da je v obravnavanem sporu treba uporabiti določbe ZOR o bančnem denarnem depozitu (členi od 1035 do 1046) in splošna pravila o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica (31. člen Zakona o gospodarskih družbah).

19. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je v sistemu socialističnega samoupravljanja tožena stranka delovala kot LB ZB, vanjo pa so bile organizacijsko vključene temeljne banke, ki so bile samostojne banke in ne njene podružnice. OB Zagreb je bila ena temeljnih bank do leta 1990. Dne 19. 12. 1988 se je LB ZB na novo registrirala kot delniška družba, z učinkom od 1. 1. 1990, OB Zagreb pa se je 29. 12. 1988 ponovno registrirala kot GF Zagreb z učinkom od 1. 1. 1990 in je imela status podružnice in ne samostojne pravne osebe. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je po 60. členu Statuta in družbene pogodbe z dne 19. 12. 1998 Ljubljanska banka d.d. prevzela ne le obveznosti LB ZB, ampak tudi vse obveznosti OB Zagreb. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da se tožena stranka ne more sklicevati na to, da kljub temu, da je leta 1990 formalno prišlo do statusnega preoblikovanja OB Zagreb kot samostojne banke v podružnico tožene stranke in je s tem tožena stranka prevzela tudi vse obveznosti GF Zagreb, dejansko do združitve še ni prišlo. Odločitev tožene stranke, da prevzame obveznosti GF Zagreb pred dokončno sanacijo podružnice in da soglaša s tem, da podružnica samostojno porablja dinarske brezobrestne kredite, ki so bili odobreni na račun prenakazanih deviznih vlog, je bila poslovna odločitev tožene stranke, ki nikakor ne more vplivati na njeno odgovornost za obveznosti podružnice v razmerju do posameznih varčevalcev.

20. Tožena stranka se v svojih ugovorih tudi neutemeljeno sklicuje na 1040. člen ZOR, ki določa, da se, če se pogodbeni stranki nista drugače dogovorili, nalogi za vplačilo na račun in izplačilo z računa deponenta pošiljajo v sedež banke, pri kateri je bil račun odprt. To pravilo namreč ureja le način izpolnitve, ne pa, kdo je dolžnik obligacijskega razmerja in zavezanec za izpolnitev.

IV. O ugovoru, da zaradi spremenjenih okoliščin, tožena stranka ni dolžna izpolniti obveznosti podružnice

21. Tožena stranka navaja, da bi bila odločitev, da je zavezana izpolniti obveznosti svoje podružnice iz sklenjenih pogodb o bančnem depozitu nepravična, ker je prišlo do nepričakovanih in izrednih spremenjenih okoliščin. Taka okoliščina naj bi bil predvsem razpad bivše SFRJ in njenega bančnega sistema, posledično pa tudi ukrepi Republike Hrvaške, zaradi katerih ji je bil onemogočen kakršenkoli vpliv na poslovanje podružnice. V tej povezavi se sklicuje tudi na načelo „branch compensating deposit principle“ in na tujo sodno prakso.

22. Revizijsko sodišče najprej poudarja, da ni res, da sodišče druge stopnje na te ugovore ni odgovorilo. Zavzelo je stališče, da so okoliščine, na katere se sklicuje toženka, nastale po izteku roka za izpolnitev njene obveznosti, na take okoliščine pa se po tretjem odstavku 133. člena ZOR stranka ne more sklicevati. Teh razlogov sodišča druge stopnje toženka v reviziji ne izpodbija ampak le ponavlja, da je nepravilno stališče sodišča, da te okoliščine ne vplivajo na njene obveznosti iz depozitnega razmerja.

23. Po 133. členu ZOR lahko stranka, katere izpolnitev je otežena, zahteva razvezo ali spremembo pogodbe, s katero pa se mora nasprotna stranka strinjati. Revizijsko sodišče poudarja, da bi tožena stranka, če bi hotela doseči kakršnokoli spremembo pogodbenega razmerja na podlagi 133. člena ZOR, morala postaviti ustrezen zahtevek, vendar tega ni storila. Poudariti je tudi treba, da tožena stranka želi s sklicevanjem na spremenjene okoliščine doseči popolno izključitev njene obveznosti po sklenjenih pogodbah o bančnem depozitu. Revizijsko sodišče zato opozarja, da je institut spremenjenih okoliščin namenjen uravnoteženju obveznosti pogodbenih strank, potem ko je ta zaradi spremenjenih okoliščin porušena, pri čemer je treba upoštevati pravna položaja obeh pogodbenih strank. Pri uporabi tega instituta je zato vselej treba izhajati iz načel pravičnosti in poštenja. Odločitev, za kakršno se zavzema tožena stranka, bi bila s stališča tožnika, ki je v tem pogodbenem razmerju v primerjavi s toženo stranko, ki je gospodarska družba, šibkejša pogodbena stranka, nepoštena in nepravična.

24. Vrhovno sodišče še opozarja, da je bil z zgoraj navedeno novelo iz leta 1994, torej že po nastopu okoliščin, na katere se sklicuje tožena stranka, UZITUL dopolnjen tako, da je v tretjem odstavku 22.b člena izrecno navedeno, da Ljubljanska banka d.d. obdrži odnos do sedanjih podružnic s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da obdrži tudi ustrezen delež terjatev do NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog. Okoliščine, na katere se sklicuje tožena stranka, tako utegnejo biti pomembne pri pogajanjih o prevzemu jamstva držav naslednic SFRJ, nikakor pa jih po določbah ZOR ni mogoče upoštevati pri reševanju spora med posameznim varčevalcem in LB d.d.

V. O ugovoru zastaranja

25. Sodišče druge stopnje je na pritožbeno navedbo, da je v zvezi z ugovorom zastaranja sodišče prekoračilo trditveno podlago tožnika, pojasnilo, da to ne drži, ker se je tožnik na pripisovanje obresti skliceval že v pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2010 in na naroku za glavno obravnavo 27. 9. 2010. Pravilnosti te ugotovitve tožena stranka v reviziji ne izpodbija, zato zgolj s ponavljanjem pritožbenih navedb ne more uspeti.

26. Neutemeljen pa je tudi revizijski očitek, da je materialnopravno napačna odločitev sodišča, da je s pripisovanjem obresti v hranilni knjižici toženka pripoznala dolg. V drugem odstavku 387. člena ZOR je izrecno navedeno, da dolg lahko pripozna dolžnik tudi posredno, npr. s tem, da plača obresti. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da ima pripisovanje obresti enak učinek in se je s tem zastaranje pretrgalo.

27. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

28. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Na podlagi navedenih določb pa mora tožena stranka tožniku tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 1.678,08 EUR (3000 točk za sestavo revizije, 40 točk za mat. stroške, od vsega pa 20 % DDV) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

---.---

Op. št. (1): Ur. l. RS/I, št. 1/1991.

Op. št. (2): Zakon o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva, Ur. l. RS-MP, št. 20/2002 (Ur. l. RS, št. 71/2002).

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 45/1994.

Op. št. (4): Z novelo (Ur. l. RS, št. 40/1997, ZSSuk-B) je bil Zakon o skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Ur. l. RS, št. 10/93 do 7/03, v nadaljevanju ZSSuk) dopolnjen tako, da je določil, da se pravdni in izvršilni postopki, ki se nanašajo na obveznosti, povezane z vprašanjem nasledstva, prekinejo oziroma, da se izvršba odloži. ZSSuk je bil nadomeščen z Zakonom o preoblikovanju Sklada RS za sukcesijo in ustanovitev Javne agencije RS za nasledstvo (Ur. l. RS, št. 10/93 do 86/04, v nadaljevanju ZPSSJAN) in Ustavno sodišče RS je z odločbo št. Up-76/03, U-I-288/04 z dne 17. 3. 2005 odločilo, da je v nasprotju z Ustavo, ker ta zakon ni uredil nadaljevanja pravdnih in izvršilnih postopkov, ki so bili prekinjeni na podlagi ZSSuk in da se v primeru, če zakonodajalec v devetih mesecih tega ne uredi, po preteku tega roka postopki na predlog strank nadaljujejo. Zakonodajalec je nato dopolnil Zakon o Skladu Republike Slovenije za nasledstvo in visokem predstavniku Republike Slovenije za nasledstvo (Ur. l. RS, št. 29/2006 do 59/2010, v nadaljevanju ZSNVPN, ki je nadomestil ZPPSJAN) tako, da je v 23. členu določil, da postopki pred sodišči v Republiki Sloveniji, ki zadevajo devizne hranilne vloge v poslovni banki ali katerikoli njeni podružnici v katerikoli državi naslednici nekdanje SFRJ in ki so prekinjeni oziroma odloženi, ostanejo prekinjeni oziroma odloženi, postopki, ki so se nadaljevali, pa se ponovno prekinejo oziroma odložijo do rešitve vprašanja prevzema jamstva SFRJ ali NBJ za te vloge v skladu s 7. členom priloge C Sporazuma o vprašanjih nasledstva. Ustavno sodišče pa je nato to določbo z odločbo št. Up-1857/07, U-I-161/07 z dne 3. 12. 2009 razveljavilo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 343/2011
• Sklep II DoR 33/2013
• VSL sodba I Cp 4159/2011