<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cpg 1095/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CPG.1095.2011
Evidenčna številka:VSL0069492
Datum odločbe:10.11.2011
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:trditveno breme - avtorska pravica - dela uporabne umetnosti - dokazni standard verjetnosti - sedežne garniture

Jedro

Okoliščina, da je zahtevana raven individualnosti pri delih uporabne umetnosti višja, izhaja iz same narave del oziroma predmetov, pri tem pa ne gre za strožji pravni test po 5. členu ZASP, ki bi morebiti veljal za dela uporabne umetnosti. Čim manjši je manevrski prostor možne ustvarjalnosti, tem več ustvarjalnosti je treba za doseg kriterijev avtorskega dela iz 5. člena ZASP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 05. 05. 2011, ki se nahaja v prilogah sklepa sodišča prve stopnje in je del njegovega izreka.

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, ob tem pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila pravilno vročena toženi stranki. Odgovora ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je vložila predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve na podlagi 170. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Trdila je, da je tožena stranka kršila njene avtorske pravice, ki jih ima tožeča stranka na a) načrtih sedežnih garnitur (9. alineja 2. odstavka 5. člena ZASP); b) sedežnih garniturah, proizvedenih na podlagi načrtov (2. odstavek 23. člena ZASP) in c) sedežnih garniturah kot delih uporabne umetnosti (10. alineja 2. odstavka 5. člena ZASP).

6. Avtorska dela so individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni drugače določeno z ZASP (5. člen ZASP). Avtorsko delo je pravni standard (1), ki ga sodišče napolni z vsebino v vsakem konkretnem primeru. Presoja, ali „stvaritev“ izpolnjuje pogoje iz 5. člena ZASP, je vezana na naravo dela in predmeta. Pri delih uporabne umetnosti je bistveno, ali ima stvaritev individualne značilnosti, zaradi katerih se razlikuje od že videnega, ali ima torej nek „idejni presežek“ (2). Okoliščina, da je zahtevana raven individualnosti pri delih uporabne umetnosti višja, izhaja iz same narave del oziroma predmetov, pri tem pa ne gre za strožji pravni test po 5. členu ZASP, ki bi morebiti veljal za dela uporabne umetnosti. Čim manjši je manevrski prostor možne ustvarjalnosti, tem več ustvarjalnosti je treba za dosego kriterijev avtorskega dela iz 5. člena ZASP (3).

7. Tožeča stranka je trdila, da „predstavljajo načrti sedežnih garnitur, ki so predmet tožbe, izključno avtorsko delo tožeče stranke, saj gre za načrte, ki jih je tožeča stranka samostojno razvijala daljše obdobje, torej gre za duhovno stvaritev, ki ima posebno originalno in individualno naravo, avtorsko delo pa predstavljajo tudi sedežne garniture, ki so bile proizvedene na podlagi načrtov in so predmet samostojnega avtorsko pravnega varstva tožeče stranke, ter se s svojo originalnostjo, bistveno razlikujejo od ostalih sedežnih garnitur na trgu." Del trditvene podlage tožbe je podala v obliki mnenja izvedenca A. K., ki je primerjal izdelke tožeče in tožene stranke in navedel, da je ob primerjavi možno kmalu razbrati, da gre pri primerjanih izdelkih za povsem enake zunanje oblike, gabarite, proporce, modularnosti in tehnične detajle, ki pričajo o avtorskem inovativnem doprinosu oblikovalca, v tem primeru tožeče stranke.

8. Tožeča stranka je utemeljevala individualnost sedežnih garnitur s trditvami o obstoju razlik med predmetnimi sedežnimi garniturami, katerih načrte naj bi samostojno razvijala dalj časa in preostalimi sedežnimi garniturami na trgu, ob tem pa ni podrobneje pojasnila, v čem te razlike tvorijo „idejni presežek“ stvaritve, ki naj bo deležen avtorsko pravnega varstva po ZASP. Sodišče prve stopnje je na tako podane trditve tožeče stranke odgovorilo, da po primerjavi s fotografijami že obstoječih sedežnih garnitur, verjetno zaključuje, da se predmetne sedežne garniture bistveno ne razlikujejo od preostalih sedežnih garnitur na trgu. S tem je ovrglo trditve tožeče stranke, ki jih je slednja postavila za „originalnost“ stvaritve po 5. členu ZASP. Konkretnejših trditev o duhovnosti stvaritve na predmetnih sedežnih garniturah tožeča stranka ni podala, zato odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni arbitrarna. Sodna odločba je arbitrarna le, če je očitno napačna oziroma brez razumne pravne obrazložitve (4). Ker je sodišče prve stopnje odgovorilo na trditve tožeče stranke, kot jih je slednja podala v postopku, je odločitev sodišča prve stopnje razumno pravno obrazložena in ni utemeljen očitek absolutne bistvene kršitve določb po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi arbitrarnosti odločitve.

9. Upoštevajoč pavšalne trditve tožeče stranke o duhovnosti stvaritve oziroma idejnemu presežku le-te, iz katerih ne izhaja katere so tiste idejne značilnosti posamezne stvaritve, ki jo razlikujejo od množice ostalih podobnih stvaritev, se pritožbeno sodišče pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da zgolj posamezne vizualne posebnosti garnitur, kot jih je opredelil tožnik (oblika taburejev, naslonov za roke in hrbet, dvojni šivi, itd.), ob primerjavi fotografij sedežnih garnitur drugih proizvajalcev, ne izkazujejo verjetnosti zadostne ustvarjalne višine, da bi se v sedežnih garniturah izražala nezamenljiva ustvarjalna nota avtorja. Drugih trditev o nezamenljivosti ustvarjalne note avtorja pa tožeča stranka ni podala. Zato pritožbeni očitek, da izpodbijana odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do „individualnosti“ predmetnih del, ni utemeljen, s tem pa očitana absolutna kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje, ki je upoštevalo vse navedbe pravdnih strank o individualnosti predmetnih sedežnih garnitur (za in proti), pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago, sodišču prve stopnje v obravnavanem primeru v zvezi z izdajo začasne odredbe tudi ni bilo treba izvajati predlaganih dokazov z zaslišanjem strank in izvedenca, zato je neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do izjave tožeči stranki s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (zaslišalo avtorja in postavilo izvedenca), s čemer da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišču v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov, ampak le toliko, da se s stopnjo verjetnosti prepriča o obstoju nekega pravno relevantnega dejstva. Dolžnost, da zatrjuje vsa pravno relevantna dejstva, pa ima stranka (212. člen v zvezi s 7. členom ZPP).

11. Nadalje ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo posebej obravnavati tehnične značilnosti predmetnih sedežnih garnitur. Tehnične rešitve so predmet varstva pravic industrijske lastnine (1. člen Zakona o industrijski lastnini) in ne avtorske pravice (ZASP). Iste tehnične rešitve bi sicer lahko tvorile predmet varstva avtorske pravice, a le, če imetnik izkaže, da izpolnjujejo pogoje iz 5. člena ZASP, tožeča stranka pa ni uspela z verjetnostjo izkazati, da predmetne sedežne garniture kot celota predstavljajo „duhovno stvaritev“, ki bi bila predmet varstva po določbah ZASP.

12. Ker je sodišče prve stopnje ob presoji obstoja avtorskega dela in avtorske pravice tožeče stranke pravilno odločalo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, pri tem pa se je opredelilo do vseh trditev tožeče stranke o predpostavkah avtorskega dela iz generalne klavzule po 5. členu ZASP, je po oceni pritožbenega sodišča izpodbijani sklep preizkusljiv. Tožeča stranka posebne trditvene podlage za obstoj avtorske pravice na načrtih ter predelavah sedežnih garnitur ni podala, zato je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke pravilno presojalo le v okviru trditev tožeče stranke (212. člen v zvezi s 7. členom ZPP). S tem zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do avtorskopravnega varstva na načrtih ter predelavi sedežnih garnitur, ni podana.

13. Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker verjetnost terjatve, ena od kumulativnih predpostavk za izdajo po 170. členu ZASP, ni bila podana. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (1. odstavek 366. člena ZPP v zvezi s 2. odstavkom 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.

________________________________

(1) Primerjaj VS RS sodba II Ips 47/1998 z dne 04. 02. 1999; podobno tudi sodba VS RS II Ips 966/2008 z dne 15. 01. 2009 – vendar pri omenjenih odločbah ne gre za postopek odločanja o začasni odredbi, zato je nujno upoštevati razliko v dokaznih standardih, ki veže sodišče v rednem in postopku z začasno odredbo.

(2) Primerjaj: sodba VS RS II Ips 966/2008 z dne 15. 01. 2009.

(3) Primerjaj: sodba VS RS II Ips 153/2003 z dne 03. 06. 2004.

(4) Povzeto po A. Galič: Ustavno civilno procesno pravo, ustavna procesna jamstva, ustavna pritožba – meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana (2004); str. 427.


Zveza:

ZASP člen 5, 170.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.02.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQyNjA2