Sodba II Ips 310/2010

Jedro

Znižanje odškodnine: Stanovanje tožnikov je od ceste oddaljeno 5 metrov, tožnika (oba zaposlena) pa sta bila v relevantnem obdobju, to je od sredine decembra 2003 do konca oktobra 2008, določen čas (v času službe) odsotna od doma. V odškodnini je upoštevana tudi ugotovitev, da je v neposredni bližini njunega stanovanja prehod za pešce, kar je bilo posebej moteče zaradi speljevanja in zaviranja vozil.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se glasi:

?Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem, obrestnem in stroškovnem delu tako spremeni, da se glasi:

Tožena stranka je dolžna tožnikoma v petnajstih dneh plačati vsakemu 5.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2006 dalje do plačila ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 2.057,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

V presežku, to je za razliko do zahtevanih 6.800 EUR za vsakega, se tožbeni zahtevek zavrne.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti njene pritožbene stroške v znesku 55,60 EUR.?

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti njene revizijske stroške v znesku 95,40 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnikoma v petnajstih dneh plačati vsakemu 6.800 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2006 dalje do plačila ter jima povrniti 2.611 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje:

- v izreku o zamudnih obrestih spremenilo tako, da te od zneska 5.842,09 EUR tečejo od 13. 12. 2006 dalje, od zneska 957,91 EUR pa od 30. 6. 2008 dalje, vse do plačila;

- v izreku o pravdnih stroških spremenilo tako, da je znesek teh zmanjšalo na 2.501,11 EUR.

V ostalem je pritožbo zavrnilo in odločilo, da toženka sama nosi svoje pritožbene stroške.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 203/2010 z dne 26. 5. 2010 revizijo toženke dopustilo glede višine odškodnine.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske obveznosti, trdi pa, da bi bila za vsakega od tožnikov primerna za 3.300 EUR nižja odškodnina od prisojene. Navaja, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008 in na sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008 in II Ips 409/2009.

5. Revizija je bila vročena tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj toženkine odškodninske obveznosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živita ob regionalni cesti G1-3, in zaradi katerega sta v obdobju približno 58 mesecev, to je od sredine decembra 2003 do konca oktobra 2008, trpela psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1) Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Dve od teh zadev sta bili doslej predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. V nekaj deset zadevah so bile dopuščene revizije, ki so ta čas predmet obravnavanja pred tem sodiščem. Revizijsko sodišče je tako dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih sodišča nižjih stopenj upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. Tudi stranki v konkretnem sporu izpostavljata posamezne izmed njih ? vsaka seveda le tiste, ki po njunem prepričanju utemeljujejo bodisi znižanje bodisi ohranitev prisojene odškodnine.

8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

9. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljene prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(2) V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2,000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2,100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjevi oziroma Tišinski ulici in od časa dejanske izpostavljenosti prekomernim imisijam. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

10. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju v obravnavani in tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste Maribor ? Gornja Radgona in o obdobju izpostavljenosti, in sicer tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste Maribor ? Gornja Radgona, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 metrov in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v ?murskosoboških? zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu ?ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine".Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Intenzivnost imisij se je tako v obravnavanih kot v "murskosoboških? zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako v letih 2004-2005 presežene kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč in nočnega hrupa, v letih 2006-2008 pa je bilo to preseganje še bistveno znatnejše. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

11. Neutemeljene pa so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

12. Ob upoštevanju vsega navedenega primerno odškodnino tožnikoma, ki sodita v skupino tistih, ki so bili zelo obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, predstavlja znesek 5.500 EUR, to je približno 5,9 povprečnih neto plač.(3) Stanovanje tožnikov je od ceste oddaljeno 5 metrov, tožnika (oba zaposlena) pa sta bila v relevantnem obdobju, to je od sredine decembra 2003 do konca oktobra 2008, določen čas (v času službe) odsotna od doma. V tako določeni odškodnini je upoštevana tudi ugotovitev, da je v neposredni bližini njunega stanovanja prehod za pešce, kar je bilo posebej moteče zaradi speljevanja in zaviranja vozil.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se prisojeni znesek odškodnine vsakemu od tožnikov zmanjša na 5.500 EUR in da se v presežku do zahtevanih 6.800 EUR za vsakega tožbeni zahtevek zavrne. Ta sprememba pa je narekovala (tudi) spremembo odločitve o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

14. Zaradi spremembe odločitve o višini odškodnine je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških vsega postopka.

Glede na spremenjeni pravdni uspeh tožnikov, ki sedaj pred sodiščem prve stopnje znaša približno devetdeset odstotkov, jima je toženka po medsebojnem pobotanju dolžna povrniti 2.057,57 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji ; pravnomočno prisojeni znesek teh (2.501,11 EUR) je bilo treba znižati za 443,54 EUR.

Uspeh toženke v pritožbenem postopku je devetnajstodstoten, kar jo upravičuje do povrnitve 55,60 EUR njenih pritožbenih stroškov. S svojo revizijo pa je toženka uspela v višini devetintrideset odstotkov, zaradi česar je ob upoštevanju tega uspeha in po medsebojnem pobotanju z revizijskimi stroški tožnikov tema dolžna povrniti 95,40 EUR njunih stroškov odgovora na revizijo.

Pritožbene in revizijske stroške je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009.

Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24.1. 2008 in II Ips 567/2008 9. 7. 2008.

Op. št. (3): Glede na to, da je bilo v večjem delu zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je Vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 241/2010
• VSL sodba III Cp 729/2014
• Sklep II DoR 432/2011