Sodba Kp 5/2010

Jedro

Sorazmernost se pri silobranu ocenjuje v okviru zakonskega pogoja neizogibne potrebnosti obrambe. Gre za dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih, subjektivnih in objektivnih okoliščin primera, kot so na primer način in sredstva izvajanega napada, razmerje telesnih moči med napadalcem in napadenim, razpoložljive možnosti ubraniti se napadu, razburjenost ali siceršnje čustveno stanje napadenega ipd.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtožene J. K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. Obtoženka se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, nastalih pred sodiščem tretje stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 52/2008 z dne 22. 10. 2009 v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča I K 52/2008 z dne 9. 7. 2010 obtoženo J. K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ ter ji izreklo kazen štirih let zapora. Na podlagi prvega odstavka 69. člena KZ je bil obtoženki odvzet zasežen nož; na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je sodišče obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena in po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obtoženkin zagovornik, kateri je sodišče druge stopnje delno ugodilo in po delni ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženko spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, vendar z dostavkom v dejstvenem opisu dejanja, da je bilo dejanje storjeno v prekoračenem silobranu in je zato dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena in tretjim odstavkom 11. člena KZ. Spremenjena je bila tudi odločba o kazni, in sicer je bila obtoženki izrečena kazen dve leti in šest mesecev zapora. V ostalem je bila pritožba obtoženkinega zagovornika zavrnjena kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 97. člena ZKP je bila obtoženka oproščena plačila stroškov pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada pa obremenjujejo proračun.

3. Obsojenkin zagovornik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil pritožbo na Vrhovno sodišče iz pritožbenih razlogov po 2., 3. in 4. točki 370. člena ZKP ter predlagal, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obtoženko oprosti obtožbe, podrejeno pa da se obtoženki kazen odpusti.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na pritožbo navedel, da je ta neutemeljena, saj je višje sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo, napravilo pravilno dokazno oceno glede prekoračenega silobrana, izrečena je bila tudi primerna kazen in pravilno je bilo odločeno, da se obtoženki kazen ne odpusti, ker za to ni bilo zakonitih razlogov.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca na pritožbo je bil dostavljen obtoženki in njenemu zagovorniku, da bi se o njem lahko izjavila, vendar tega nista storila.

6. Na podlagi prvega odstavka 378. člena ZKP je bil o seji Vrhovnega sodišča obveščen vrhovni državni tožilec.

7. Iz pritožbenih navedb obtoženkinega zagovornika izhaja, da naj bi ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi, ob sprejetem zagovoru obtoženke, ugotovljeni istočasnosti napada oškodovanca in obrambe obtoženke, intenziteti napada in dejstvu že predhodnih groženj in uporabi fizične sile oškodovanca zoper obtoženko, izkazovalo logičen zaključek, da je obtoženka ravnala v silobranu. Ne strinja se torej s stališčem sodišča druge stopnje, da obtoženkina obramba ni bila sorazmerna napadu, kar naj bi bilo dodatno utemeljeno še z obtoženkinim stanjem intenzivnega strahu in prestrašenosti, ko ni bilo mogoče pričakovati njenega bolj premišljenega ravnanja.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče (2. točka prvega odstavka 398. člena ZKP) ugotavlja, da gre po vsebini za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 233/2006). Silobran po 11. členu KZ izključuje protipravnost, kar se presoja glede na izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev za obstoj silobrana. Medtem ko istočasnost in protipravnost napada oškodovanca v obravnavanem primeru ni sporna, pritožba izpodbija zaključek o nesorazmerju med napadom in obrambo. Sorazmernost se pri silobranu ocenjuje v okviru zakonskega pogoja neizogibne potrebnosti obrambe, in sicer glede intenzitete obrambe v odnosu na napad. V tem pogledu gre za dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih, subjektivnih in objektivnih okoliščin primera, kot so na primer način in sredstva izvajanega napada, razmerje telesnih moči med napadalcem in napadenim, razpoložljive možnosti ubraniti se napadu, razburjenost ali siceršnje čustveno stanje napadenega ipd. V tej zvezi je sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navedlo logične in sprejemljive dejanske zaključke, ki jih tudi Vrhovno sodišče v celoti sprejema in jih pritožbena posplošena navajanja niso v ničemer omajala. V prvi vrsti gre za vprašanje ocene intenzivnosti napada oškodovanca, ki se je po udarcu obtožene in zagrabitvi za majico, zaustavil na ravni verbalnih groženj, da bo obtoženko zaklal. Res je oškodovanec po navedbah obtoženke takrat pogledoval proti nožu, ki je bil odložen v neposredni bližini, kar je oškodovanka lahko razumela kot pretečo nevarnost, da se bo napad intenziviral še z uporabo tega noža, vendar je pri oceni njenega nadaljnjega ravnanja treba upoštevati dejstvo, da oškodovanec takšnega namena ni izkazal niti še s kakršnimkoli dejanskim gibom (kaj takšnega ne izhaja niti iz obtoženkinega zagovora). Reakcija obtoženke bi se zato mogla omejiti na nižjo raven obrambe, še posebej od trenutka, ko je sama prijela za nož, ki naj bi ga po njenem dojemanju lahko uporabil tudi oškodovanec, glede na to, da je bil tako na njenem kot na dosegu njegove roke. Vsaj od trenutka, ko je imela v roki nož in s tem možnost, da ga uporabi zoper golorokega, čeprav očitno močnejšega napadalca, je bila njena obrambna pozicija vzpostavljena v takšnem ravnotežju z izvajanim napadom, da ji je omogočala ustrezno obvladovano obrambo, ki ni nujno terjala vboda z nožem v predel telesa oškodovanca, kjer so najvitalnejši organi, kot je pravilno izpostavilo že sodišče druge stopnje. Vse navedene dejanske okoliščine utemeljujejo pravilnost zaključka sodišča druge stopnje, da je obtoženka glede na ugotovljeno intenzivnost napada oškodovanca prekoračila meje silobrana. Sodišče druge stopnje je ob ugotovitvi teh možnosti obtoženke, te okoliščine tudi vključilo v dejstveni opis dejanja ter na tej podlagi pravilno sprejelo spremenjeno pravno opredelitev obtoženki očitanega kaznivega dejanja, in sicer umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena in tretjim odstavkom 11. člena KZ.

9. Zgoraj navedenih zaključkov ne more spremeniti niti zagovornikovo opozarjanje na dejstvo, da je obtoženka ravnala v stanju intenzivnega strahu, prestrašenosti, kar naj bi pomenilo, da svojega ravnanja ni bila zmožna bolje uravnavati, torej tudi ne v smislu kot je to kot možno opisalo sodišče druge stopnje. Glede obtoženkinega subjektivnega, psihičnega stanja v času storitve očitanega ji kaznivega dejanja, je podalo izčrpno obrazložitev že sodišče prve stopnje (ki ga je v tem pogledu v celoti sprejelo tudi sodišče druge stopnje), ko je na podlagi mnenja izvedenca psihiatrične stroke ugotovilo, da je bila obtoženka v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Takšno stanje pa ne pomeni, da bi bila obtoženkina zmožnost uravnavati njeno ravnanje povsem izključena in se ta njena omejena sposobnost ustrezno odraža v izrečeni ji omiljeni kazni.

10. Zagovornik obtožene se v pritožbi podrejeno zavzema za odpustitev kazni obtoženki, kar utemeljuje z možnostjo, ki jo za primer prekoračenega silobrana predvideva tretji odstavek 11. člena KZ, če je silobran prekoračen v stanju močne razdraženosti ali prestrašenosti oziroma vsaj za izrek nižje kazni zapora zaradi številnih olajševalnih okoliščin. Vrhovno sodišče ocenjuje, da tudi navedeni pritožbeni predlogi niso utemeljeni, saj obtoženkino stanje prestrašenosti ni mogoče oceniti kot toliko intenzivno, da bi upravičilo odpustitev kazni in se je to njeno psihično stanje v zadostni meri odrazilo že v omiljeni kazni zaradi stanja bistveno zmanjšane prištevnosti. Številne druge, dejansko obstoječe olajševalne okoliščine, na katere se tudi sklicuje pritožnik, pa je ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje pri odločitvi glede kazenske sankcije, dodatno pa jih je ugotovilo in upoštevalo tudi sodišče druge stopnje (tretji odstavek na strani 7 sodbe sodišča druge stopnje), kar ne upravičuje dodatnega posega v izrečeno kazen v smislu njenega zniževanja.

11. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v izpodbijani sodbi niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, poleg tega pa niso bile ugotovljene niti druge kršitve, na katere mora Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) in je bila zato pritožba zagovornika zavrnjena kot neutemeljena ter potrjena sodba sodišča druge stopnje.

12. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP je Vrhovno sodišče odločilo, da se obtoženko oprosti plačila vseh stroškov pritožbenega postopka pred sodiščem tretje stopnje, glede na njeno slabo premoženjsko stanje, saj je nezaposlena ter brez rednih dohodkov in premoženja.

Datum zadnje spremembe:

09.09.2011

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 54270/2018
• Sodba I Ips 233/2006
• VSM Sodba I Cp 968/2019