Sodba II Ips 664/2007

Jedro

Vprašanje odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo je posameznik utrpel zaradi obveznega cepljenja, v zakonu do uveljavitve ZNB-A ni bilo ustrezno urejeno, vendar pa to ne pomeni, da terjatve takih oškodovancev niso mogle zastarati oziroma da zastaranje zanje ni moglo začeti teči. Tožnik bi moral, da bi njegova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti ne prenehala, tožbo vložiti v triletnem subjektivnem roku, v postopku pa bi se nato po potrebi presojala tudi ustreznost (tedaj) obstoječe zakonske ureditve oziroma njena (ne)skladnost z ustavo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter mesečno rento, vse kot posledico obveznega cepljenja v otroštvu.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Trdi, da je bilo uveljavljanje odškodninske odgovornosti za primere, kot je njegov, to je zaradi škode kot posledice obveznega cepljenja, do pred nekaj leti tabu tema in oškodovanci niso imeli niti možnosti niti znanih pravnih sredstev do vsaj delne satisfakcije v obliki denarne odškodnine. Ureditev postopkov, možnosti uveljavljanja škode in načinov, da bo ta znan vsem prizadetim, je naloga države, ki jo je neprimerno uredila v Zakonu o nalezljivih boleznih, javnosti pa je ta tematika dostopnejša šele od odločbe Ustavnega sodišča U-I-27/01, iz katere je razvidno, da zahtevek tožnika ne temelji na Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ali Obligacijskem zakoniku niti zanj ne prihaja v poštev Zakon o zastaranju terjatev (v nadaljevanju ZZT). Gre za terjatev, ki jo je treba presojati skozi načelo solidarnosti, sklicevanje na ZZT pa nikakor ni udejanjanje načela solidarnosti. Oškodovancu je treba povrniti škodo ne glede na obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti po splošnih predpisih, kar je izrecno navedlo tudi ustavno sodišče v omenjeni odločbi. Tožnik je bil v svoji pravici in njenem načinu uveljavljanja glede na veljavno zakonodajo s strani tožene stranke nedopustno onemogočen. Meni, da lahko o teku zastaralnega roka govorimo šele od objave omenjene ustavne odločbe in njegova tožba nikakor ne more biti prepozna, sicer pa v načelu solidarnosti sploh ni prostora za zastaranje takšne odškodninske terjatve.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Z odločbo U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004, na katero se sklicuje tožnik (navaja pa napačno številko odločbe), je ustavno sodišče odločilo, da je Zakon o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) v neskladju z Ustavo, ker ne ureja postopka in pravic prizadetih v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja in ker ne ureja odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo zaradi obveznega cepljenja utrpi posameznik. V obrazložitvi je zapisalo, da je cilj določitve obveznih cepljenj preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni, za kar je zakonodajalec upravičen in celo dolžan sprejeti ustrezne ukrepe; da je tudi vsak posameznik dolžan skrbeti za lastno zdravje, kar vključuje tudi dolžnost sodelovanja pri preventivnih ukrepih, ki so določeni tako v korist posameznika kot tudi v splošno korist; in da korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti, presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi stranskega pojava teh ukrepov oziroma težo posledic posega v ustavne pravice posameznika. Splošni interes po varovanju zdravja prebivalstva je podlaga, ki upravičuje določitev ukrepa obveznega cepljenja proti določenim nalezljivim boleznim. Zakonodajalec pa v zakonu ni opredelil postopka ugotavljanja kontraindikacij in pravic posameznika v tem, pa tudi ne odškodninske odgovornosti za škodo, ki bi nastala zaradi stranskih učinkov cepljenja. Kot vsak medicinski ukrep je tudi cepljenje povezano z določenimi tveganji in če do določenih škodljivih stranskih posledic vendarle pride, je zakonodajalec prizadetim osebam dolžan zagotoviti ustrezno odškodninsko varstvo. Uporabljali naj bi se sicer splošni predpisi o odškodninski odgovornosti, vendar je ustavno sodišče ocenilo, da bi moral zakonodajalec odškodninsko odgovornost prizadetih urediti posebej. Načelo solidarnosti, ki je med drugim podlaga za določitev ukrepa obveznega cepljenja, namreč zahteva, da država, ki odredi tak ukrep v korist vseh in vsakogar, prizadetemu posamezniku povrne škodo, ki mu je zaradi tega nastala, ne glede na obstoj odškodninske odgovornosti po splošnih predpisih. Nesprejemljivo bi bilo, če bi moral posameznik sam trpeti škodo, ki mu je nastala zaradi obveznega zdravstvenega ukrepa, ki je določen v javno korist. Zakonodajalec je zato dolžan izrecno urediti odškodninsko varstvo za tovrstne primere.

7. Posledica te ustavne odločbe je bilo sprejetje ZNB-A(1), ki je uredil ugotavljanje razlogov za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo in postopek ugotavljanja teh razlogov ter uveljavljanja pravic prizadetega. Obenem pa je bilo v zakon dodano poglavje VI.A o odškodninski odgovornosti za škodo, ki nastane osebi zaradi obveznega cepljenja.

8. Vprašanje odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo je posameznik utrpel zaradi obveznega cepljenja, torej v zakonu do uveljavitve ZNB-A ni bilo ustrezno urejeno, vendar pa to ne pomeni, da terjatve takih oškodovancev niso mogle zastarati oziroma da zastaranje zanje (po stališču tožnika vsaj do ustavne odločbe) ni moglo začeti teči. Zaradi zagotovitve pravne varnosti je v pravni red vpet institut zastaranja, ki preprečuje, da bi upnik svojo terjatev zoper dolžnika lahko uveljavljal v nedogled. Zato sili upnika k uveljavljanju svojih pravic v določenem razumnem roku. Zastaranje je torej institut, ki varuje dolžnika pred neskrbnim upnikom in s tem pomeni pomemben institut za utrjevanje pravne varnosti. Ta element se kaže tudi v različnosti dolžine zastaralnih rokov; od splošnega, petletnega zastaralnega roka se ti roki glede na pomembnost terjatve skrajšujejo do enoletnega zastaralnega roka.(2)

9. Tožnikova terjatev je odškodninska. Zakon (kot pravilno navaja sodišče druge stopnje, so določbe ZOR in ZZT v tem delu vsebinsko enake) določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 376. člena ZOR in 19. člen ZZT). Za začetek teka subjektivnega roka sta torej pomembni dve okoliščini: da oškodovanec ve za škodo in da oškodovanec ve za povzročitelja.

10. Šteje se, da oškodovanec zve za škodo tedaj, ko sta mu znana njen obseg in višina oziroma so mu poznane vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode – tedaj je namreč škoda določljiva. Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka, ker je glede na vse okoliščine primera mogel zvedeti za škodo. Tožnik je utrpel nepremoženjsko škodo, katere posledice se bodo kazale tudi v bodočnosti, saj bo ves čas moral skrbeti za svoje zdravje in izvajati terapije zaradi preprečevanja napredovanja bolezni. Vendar to ne pomeni, da zahtevek za tako škodo ne zastara. Njegova nepremoženjska škoda je kontinuiteta istega osebnostnega stanja, ki se je že stabiliziralo, zato je njegova nepremoženjska škoda s tega vidika predvidljiva, pričakovana in določljiva. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki niti v pritožbenem postopku ni bila izpodbijana, je, da je bila (po daljšem diagnosticiranju) škoda tožniku znana z mnenjem dr. Butinarja 15. 5. 1997. Enako velja za tisto premoženjsko škodo, ki jo tožnik uveljavlja v obliki mesečne rente zaradi izgubljenega zaslužka ter izgube možnosti za razvoj in napredovanje. Gre za sukcesivno nastajajočo bodočo škodo, zastaranje terjatve za njeno povrnitev pa prav tako začne teči, ko oškodovanec zve zanjo in jo lahko uveljavlja. Tudi za nastanek te škode, je dokončno zvedel z mnenjem dr. B., medtem ko je tisti del premoženjske škode, ki se tiče povrnitve stroškov zdravljenja (v pavšalnem znesku za nazaj), očitno nastal že pred tem datumom (v tožbi je namreč tožnik navedel, da gre za stroške, nastale med 23 letnim zdravljenjem).

11. Drugi za začetek teka zastaranja odškodninske terjatve pomemben pogoj je, da oškodovanec ve za tistega, ki je škodo povzročil. Vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode. Za to, kdo je odredil obvezno cepljenje in je torej „povzročitelj“ škode, ve oškodovanec praktično ves čas oziroma prav tako najkasneje od mnenja dr. B., na podlagi katerega je sklepal, da je škoda posledica obveznega cepljenja.

12. Niti ustavna odločba niti novela ZNB-A nista posegla v pravico tožnika, da terja odškodnino za utrpelo škodo in torej na začetek teka zastaranja njegove terjatve ne vplivata. Tožnik bi moral, da bi njegova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti ne prenehala (prvi odstavek 360. člena ZOR), tožbo vložiti v triletnem subjektivnem roku. Iz njegovih revizijskih trditev izhaja, da tožbe ni vložil, ker ni bil prepričan v uspeh s svojim zahtevkom (saj naj bi bilo to vse do ustavne odločbe „tabu tema“), kar pa ne more biti razlog za drugačno presojo zastaranja. Tudi oškodovanec ne sme odlašati z realizacijo svojih pravic. Zato bi moral tožnik vložiti tožbo pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojala tudi ustreznost (tedaj) obstoječe zakonske ureditve oziroma njena (ne)skladnost z ustavo.

13. Tožnik se nadalje pri zatrjevanju napačne presoje o zastaranju njegove terjatve sklicuje na načelo solidarnosti, ki ga je ustavno sodišče poudarilo v svoji odločbi. Ustavno sodišče je to načelo poudarilo zato, ker (mora) država v primerih, ko pride do nastanka škode zaradi obveznega cepljenja, ki ga je predpisala v interesu varovanja zdravja prebivalstva oziroma širše skupnosti, odgovarja(ti) objektivno, ne glede na obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti po splošnih predpisih. Načela solidarnosti pa ni mogoče razlagati tako, da zato takšne odškodninske terjatve ne zastarajo.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 119-5311/2005, novela velja od 12. 1. 2006.

Op. št. (2): Dr. Boris Strohsack, Obligacijska razmerja III, Časopisni zavod Uradni list RS, 1993, stran 111 in 112.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 381/2007
• VSK sodba in sklep I Cp 440/2007
• VSL sklep II Cp 430/2013