Sodba in sklep II Ips 2/2010

Jedro

Delodajalcu je zagotovljena izključna pravica, da v okviru svoje redne dejavnosti pet let izkorišča avtorska dela, ki jih pri izvrševanju svoje delovne obveznosti ustvari njegov delavec brez da bi za to potreboval njegovo dovoljenje (t. i. omejena zakonita cesija za določen čas). Po preteku petih let vse pravice spet pripadajo avtorju, in sicer avtomatično. Ni potrebno, da jih delodajalec formalno vrne delavcu, saj avtorjeva pravica avtomatično dobi prvotni polni položaj. Presoja, ali je neko delo nastalo v delovnem razmerju, je kompleksna in zahteva preučitev vseh pravnih in dejanskih okoliščin (npr. ali je delo nastalo v delovnem času, sistematizacija delovnih mest, uporaba sredstev delodajalca, izkušnje z delovnega mesta, opis del in nalog v pogodbi o zaposlitvi itd.) pri stvaritvi konkretnega dela.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ter sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem se odločitve nanašajo na obdobje od 8. 6. 1995 do 10. 6. 1998 razveljavijo, ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici kot avtorici plačati avtorski honorar za njena avtorska dela grafičnega designa za programe ... ter znesek 253.024,67 EUR (prej 60.634.834,50 SIT) z obrestmi po Zakonu o obrestni meri. Z dopolnilno sodbo je bil zavrnjen ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je toženka kršila tožničine avtorske pravice s tem, da je brez njenega dovoljenja reproducirala prej navedena avtorska dela. Tožnici je bila naložena povrnitev toženkinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbija z revizijo.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti,(1) pač pa le na zahtevo stranke, zato mora biti takšen revizijski očitek obrazložen. Revident mora določno in razumljivo pojasniti, s katerim postopanjem ali opustitvijo je (nižje) sodišče kršilo določbe pravdnega postopka tako, da (domnevno) kršen predpis opredeli oziroma kršitev vsebinsko opiše. Z revizijskimi navedbami, da sta izreka sodb nižjih sodišč v nasprotju z razlogi, da je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, da so bili predlagani dokazi zavrnjeni kot nepotrebni, da je podana kršitev 217. člena ZPP, takšnim zahtevam ni zadoščeno. Sklicevanje revidentke na njene pritožbene navedbe, ki naj bi se štele za sestavni del revizijskih navedb, ni upoštevno.(2) Revizija je samostojno pravno sredstvo, obseg in način izpodbijanja v revizijskem postopku je drugačen kot v pritožbenem postopku. O zahtevkih je bilo v celoti odločeno (o zahtevku glede plačila avtorskega honorarja celo odveč, ker takšnega zahtevka tožnica sploh ni postavila). Glede zahtevkov, ki so se nanašali na sporna avtorska dela modnega designa, pa so razlogi navedeni na četrti in peti strani sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v prvih dveh sodbah res sprejelo drugačno odločitev glede avtorskih del grafičnega designa, ob tretjem sojenju pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, vendar pa zaradi takšnega ravnanja sodišču prve stopnje ni mogoče očitati procesnih kršitev, saj je odločitev sprejelo po izvedenem postopku, pri odločitvi pa je upoštevalo usmeritve sodišča druge stopnje. Ne drži, da bi višje sodišče zapisalo, da tožnica varstva avtorskih pravic ni uveljavljala. Navedlo je, da zaščita moralnih avtorskih pravic ni bila zahtevana (glej šesto stran sodbe sodišča druge stopnje). Zmotno je stališče revidentke, da je za izdajo dopolnilne sodbe vedno potrebno razpisati glavno obravnavo. Iz določbe drugega odstavka 326. člena ZPP namreč jasno izhaja, da se takšna sodba lahko izda tudi brez nove glavne obravnave, če jo izda isti senat oziroma sodnik, ki je izdal prvotno sodbo, zahtevek, glede katerega pa se zahteva dopolnitev, pa je bil zadosti obravnavan. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom nižjih sodišč, da so bili ti pogoji podani tudi v konkretnem primeru. Ker je dopolnilna sodba samostojna sodba o delu zahtevka in ker je bila izdana po uveljavitvi ZPP-D, ki je odpravil senatno sojenje v sporih iz avtorskih pravic, je bila za njeno izdajo pristojna sodnica, ki je ob izdaji sodbe pred 1. 10. 2008 sodelovala kot predsednica senata (prvi in drugi odstavek 130. člena ZPP-D). Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da tožničini pritožbi nista utemeljeni, je logično, da pogoji za opravo pritožbene obravnave niso bili izpolnjeni (347. člen ZPP).

7. Tožnica je s tožbo zahtevala varstvo avtorske pravice na delih grafičnega designa, izdelanega za programe spodnjega perila ... ter plačilo škode, ki naj bi ji bila zaradi kršitev pravice reproduciranja s strani toženke prizadejana. Ker naj bi se kršitve materialne avtorske pravice vrstile vse od leta 1983 dalje, je treba za presojo obdobja pred začetkom uporabe Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP),(3) uporabiti določbe Zakona o avtorski pravici (v nadaljevanju ZAP).(4) ZAP avtorsko pravico opredeljuje kot pravico, ki jo sestavljajo moralne in materialne komponente.(5) Materialne avtorske pravice so avtorjeve pravice, da izkorišča delo, zlasti tako, da se objavlja, predeluje, reproducira, razmnožuje, obdeluje, prikazuje, izvaja, prenaša in prevaja.(6) Tretji sme izkoriščati avtorsko delo le z avtorjevim dovoljenjem,(7) pri čemer je avtor za vsako izkoriščanje avtorskega dela upravičen do avtorskega honorarja oziroma plačila. Avtorsko pravico do izkoriščanja je mogoče za čas dokler traja avtorska pravica ali za določen čas v celoti ali deloma za plačilo ali brezplačno prenesti na posameznika ali na pravne osebe.(8) Podobno izhaja tudi iz določil ZASP.

8. V predmetni zadevi je sporno, ali je bil zadevni grafični design, ki ga je tožnica ustvarila med leti 1983 in 1988, izdelan v okviru njenih rednih delovnih obveznosti pri toženki, ali ne. Kolizijo interesov, ki se pojavlja med delavci in delodajalci, med delovnim in avtorskim pravom, med načelom avtorstva in načelom, da delodajalcu pripadajo rezultati delavčeva dela, rešuje ZAP v členih 20 do 25. Avtorska razmerja glede avtorskih del, ustvarjenih v delovnem razmerju, so tako v skladu z 20. členom ZAP presojajo glede na splošni akt delodajalca oziroma pogodbo. Delodajalcu je zagotovljena izključna pravica, da v okviru svoje redne dejavnosti pet let izkorišča avtorska dela, ki jih pri izvrševanju svoje delovne obveznosti ustvari njegov delavec brez da bi za to potreboval njegovo dovoljenje (t. i. omejena zakonita cesija za določen čas). Po preteku petih let vse pravice spet pripadajo avtorju, in sicer avtomatično. Ni potrebno, da jih delodajalec formalno vrne delavcu, saj avtorjeva pravica avtomatično dobi prvotni polni položaj (t.i. elastičnost avtorske pravice).(9) Avtor na tem delu obdrži druge avtorske pravice, zaradi delodajalčeve uporabe njegovega avtorskega dela pa ima tudi pravico do posebnega plačila v skladu s splošnim aktom delodajalca.(10) Delovno razmerje je torej bistveni opredelilni znak režima pravic po navedenih členih ZAP. Avtorsko delo mora nastati v času delovnega razmerja. Presoja, ali je neko delo nastalo v delovnem razmerju, je kompleksna in zahteva preučitev vseh pravnih in dejanskih okoliščin (npr. ali je delo nastalo v delovnem času, sistematizacija delovnih mest, uporaba sredstev delodajalca, izkušnje z delovnega mesta, opis del in nalog v pogodbi o zaposlitvi itd.) pri stvaritvi konkretnega dela.(11) Glede na navedeno in ob upoštevanju konkretnih okoliščin, da je bila tožnica pri toženki v kritičnem času zaposlena na delovnem mestu vodje kreacij, pri čemer je bila njena glavna delovna naloga sodelovanje pri ustvarjanju modnega in grafičnega designa za novo blagovno znamko spodnjega perila, za kar je imela tudi ustrezno znanje, da so ji bila dana na voljo toženkina delovna sredstva in da nenazadnje iz opisa delovnih nalog za delovno mesto, na katerem je bila zaposlena, izhaja, da ni bilo omejeno le na opravljanje del v zvezi z modnim designom, temveč tudi na druga dela vezana na oblikovanje vseh elementov v zvezi z konfekcijsko proizvodnjo (torej tudi v zvezi z embalažo itd.), so zaključki nižjih sodišč, da je bilo zadevno delo ustvarjeno v delovnem razmerju, pravilni. Toženka je torej ta dela dovoljeno izkoriščala pet let od njihove stvaritve dalje (torej najkasneje do 1993) na podlagi upravičenj iz 21. člena ZAP,(12) od takrat dalje pa do junija 1995 pa, kot izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano,(13) na podlagi tožničinega dovoljenja. Pri tem pa je bilo spregledano, kot pravilno opozarja revidentka, da je bilo nedovoljeno izkoriščanje predmetnih avtorskih del zatrjevano vse do junija 1998 (glej list. št. 42 spisa) in da je bilo to obdobje zajeto tudi z uveljavljenimi zahtevki. O tem sodbi nižjih sodišč nimata razlogov. Pritožbene navedbe, da se tožbeni zahtevek nanaša tudi na obdobje po izteku petih let, ko delodajalec lahko upravičeno izkorišča avtorsko delo, tako ne morejo predstavljati pritožbenih novot.

9. Revizijsko sodišče se strinja tudi z razlogovanjem revizije glede zastaranja odškodninskega zahtevka. Vsaka nepooblaščena uporaba avtorskega dela (v konkretnem primeru vsaka reprodukcija grafičnega designa) pomeni (samostojno) kršitev izključne pravice, kar je treba upoštevati tudi pri apliciranju določila 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Zastaranje se tako presoja glede na vsakokratno kršitev izključne pravice in z njo povzročene škode avtorju. Glede revizijskih trditev o obstoju pogodbe o naročilu avtorskega dela, revizijsko sodišče pojasnjuje, da obstoj takšne pogodbe ni bil ugotovljen. Poleg tega pa tožnica, kot je bilo že pojasnjeno, plačilo denarnega zneska ne zahteva na tej podlagi, niti ne uveljavlja posebnega plačila v skladu z 21. členom ZAP.

10. Ker torej obdobje med 8. 6. 1995 do 10. 6. 1998 pri presoji ni bilo upoštevano, je revizijsko sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa, v preostalem pa je revizijo iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo (378. člen ZPP). Glede na doslej povedano napotki za nadaljnjo delo niso potrebni.

11. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 128/98, II Ips 536/2003 itd.

Op. št. (3): Ur. list RS, št. 21/95 in nasl.

Op. št. (4): Ur. list SFRJ, št. 19/78 in nasl.

Op. št. (5): 26. člen ZAP.

Op. št. (6): Prvi in drugi odstavek 27. člena ZAP.

Op. št. (7): Razen, če ZAP določa drugače (tretji odstavek 27. člena ZAP).

Op. št. (8): 52. člen ZAP. Glej tudi Henneberg, I.; Autorsko pravo, Informator, Zagreb, 1996.

Op. št. (9): Oman, B., Trampuž, M., Zupančič, M.; Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 1997, str. 229 do 232.

Op. št. (10): Prvi do tretji odstavek 21. člena ZAP. Milić, D.; Komentar zakona o autorskem pravu sa sudskom praksom, drugo izmenjeno i dopunjeno izdanje, Službeni list, Beograd, 1987, str. 66 do 79.

Op. št. (11): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Srbije Gž 3220/66.

Op. št. (12): Materialne avtorske pravice sicer trajajo za čas avtorjevega življenja in 50 let po njegovi smrti (82. člen ZAP).

Op. št. (13): Glej peto in sedmo stran sodbe sodišča druge stopnje.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba V Cpg 996/2014
• Sodba II Ips 153/2003
• Sodba II Ips 133/2004