Sodba I Up 87/2005

Jedro

Skupno stalno prebivališče je sicer lahko eden izmed zunanjih znakov, s katerim se dokazuje obstoj izvenzakonske skupnosti, vendar ni edini, niti odločilni dokaz za njen obstoj. V postopku ugotavljanja obstoja izvenzakonske skupnosti je treba ugotavljati tudi izpolnjevanje drugih pogojev, ki dokazujejo obstoj take skupnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. in 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) ugodilo tožničini tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.9.2004, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdni zadevi, vodeni pri Okrajnem sodišču v Gornji Radgoni zaradi neizpolnjevanja tako imenovanega finančnega pogoja za dodelitev brazplačne pravne pomoči. Ta je izpolnjen, če sta kumulativno podana dva pogoja, in sicer finančni pogoj iz 2. odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001 - v nadaljevanju ZBPP) ter finančni pogoj iz 1. odstavka 19. člena ZBPP. Tožena stranka je štela, da je tožnica po določbah ZBPP samska oseba ter ni upoštevala njene navedbe, da živi v izvenzakonski skupnosti s S.L.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 11. do 24. člena ZBPP. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obstoj izvenzakonske skupnosti med tožnico in S.L. med strankama upravnega spora sporen. Sodišče prve stopnje citira določbo 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004-UPB 1 - v nadaljevanju: ZZZDR), ki opredeljuje zunajzakonsko skupnost. V postopku, v katerem se dokazuje obstoj izvenzakonske skupnosti, se mora predvsem dokazati, da sta osebi različnega spola živeli v življenjski skupnosti dalj časa, po ugotovitvi teh dejstev pa lahko organ, ki obstoj te skupnosti ugotavlja, presodi, ali takšna skupnost ustreza pogojem 12. člena ZZZDR. Vprašanje obstoja izvenzakonske skupnosti se torej rešuje kot predhodno vprašanje v konkretni zadevi in ima tudi rešitev tega vprašanja učinek le v tej zadevi. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da v obravnavanem primeru tožnica zatrjuje obstoj takšne skupnosti vse od leta 2001, pojasnjuje pa tudi okoliščine in razloge, zaradi katerih s partnerjem nimata ves čas trajanja zatrjevane izvenzakonske skupnosti prijavljenega skupnega stalnega prebivališča. Skupno stalno prebivališče je po mnenju sodišča prve stopnje sicer lahko eden izmed zunanjih znakov, s katerim se dokazuje obstoj izvenzakonske skupnosti, vendar ni edini, niti odločilni dokaz za njen obstoj, ampak je v postopku ugotavljanja obstoja izvenzakonske skupnosti treba ugotavljati tudi izpolnjevanje drugih pogojev, ki dokazujejo obstoj take skupnosti, česar pa po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka v postopku ni storila oziroma teh pogojev ni ugotavljala. Prav tako je v tem postopku treba zaslišati tudi tožničinega partnerja S.L. ter v navedenem postopku razčistiti tudi sporna vprašanja v zvezi z njegovim statusom. Ker je od ugotovitve, ali tožnica živi v izvenzakonski skupnosti, odvisno tudi, ali izpolnjuje finančni pogoj iz 13. člena ZBPP, je bila po mnenju sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke, ki je postopek izvedla brez ugotavljanja vseh, za obstoj izvenzakonske skupnosti, relevantnih pogojev, ter na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja štela, da je tožnica samska, preuranjena in s tem v nasprotju s citiranimi določbami ZBPP.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo in še dodaja: Za obstoj izvenzakonske skupnosti je seveda potrebno, da se oba partnerja z obstojem takšne skupnosti strinjata, kar pa glede na izjavo S.L. pri Centru za socialno delo O. očitno ni primer, saj je slednji izjavil, da je samska oseba. Nelogično ali celo neresno od državnih organov bi bilo, če bi en državni organ štel S.L. za samsko osebo, medtem ko bi drugi državni organ štel, da je S.L. v izvenzakonski skupnosti s tožnico. Zato je pravilno štela, da je tožnica samska oseba in na tej podlagi tudi izračunala lastni dohodek prosilke oziroma tožnice. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno.

V odgovoru na pritožbo tožnica soglaša z izpodbijano sodbo in še dodaja: Še enkrat poudarja, da s partnerjem S.L. že od leta 2001 živita v skupnem gospodinjstvu, v izvenzakonski skupnosti, v kateri si vsestransko medsebojno pomagata. Njuna partnerska zveza je priznana od drugih, od okolice, pa tudi s strani uradnih institucij (potrdilo Centra za socialno delo O. z dne 29.9.2004). Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je skupno stalno prebivališče sicer lahko eden izmed zunanjih znakov, s katerim se dokazuje obstoj izvenzakonske skupnosti, vendar ni edini, niti odločilni dokaz za njen obstoj. V postopku ugotavljanja obstoja izvenzakonske skupnosti je treba ugotavljati tudi izpolnjevanje drugih pogojev, ki dokazujejo obstoj take skupnosti. Tega pa tožena stranka v postopku ni storila oziroma teh pogojev ni ugotavljala. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je v tem postopku treba zaslišati tudi tožničinega partnerja ter v navedenem postopku razčistiti sporna vprašanja v zvezi z njegovim statusom. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odločitev tožene stranke, ki je postopek izvedla brez ugotavljanja vseh, za obstoj izvenzakonske skupnosti, relevantnih pogojev, ter na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja štela, da je tožnica samska, preuranjena in s tem v nasprotju z določbami ZBPP. Od ugotovitve, ali tožnica živi v izvenzakonski skupnosti, je namreč odvisno tudi, ali izpolnjuje finančni pogoj iz 13. člena ZBPP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZUS zadevo vrnilo toženi stranki, da v ponovljenem postopku, v skladu z njegovim napotilom na podlagi dopolnjenega dejanskega stanja, ponovno odloči o tožničini upravičenosti do brezplačne pravne pomoči.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 1452/2004
• Sodba I Up 125/2005
• Sklep I Up 828/2005