Sodba I Up 82/2002

Jedro

Po določbi 2. odstavka 67. člena ZLS v upravnih stvareh iz občinske pristojnosti odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi pa župan. Odločanje nepristojnega organa pomeni nezakonitost v postopku, ki ima za posledico odpravo odločbe.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (I. točka izreka) Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 189/98-12 z dne 16.11.2001.

2. Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka na podlagi 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12.6.1998, s katero je župan Občine K. tožeči stranki z dnem 31.8.1998 odvzel koncesijo za opravljanje javne službe na področju predšolske vzgoje in varstva otrok s pripravo na malo šolo, ter zadevo poslalo v odločanje občinski upravi Občine K.

Sodišče prve stopnje je zaradi pisne pomote v izreku izdalo popravni sklep, št. U 189/98-12 z dne 29.11.2001, zoper katerega ni bila vložena pritožba. S popravnim sklepom se je izrek sodbe popravil tako, da se je ime "S." nadomestilo z imenom "K.".

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 74. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96, 23/96 in 64/2001, ZOFVI) in 76. člena ZOFVI, ki določata podelitev in odvzem koncesije. Po določbi 74.

člena ZOFVI se koncesija dodeli z odločbo na podlagi javnega razpisa, za predšolsko vzgojo pa jo dodeli lokalna skupnost. Navaja, da v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) v upravni stvari odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, če ni z zakonom drugače določeno. S 23.

členom Odloka o organizaciji in delovnem področju občinske uprave Občine K. (Uradni list RS, št. 48/96, Odlok) je določeno, da opravlja občinska uprava na področju družbenih dejavnosti tudi naloge, ki se nanašajo na podeljevanje koncesij v skladu z zakoni. Posamične akte o upravnih stvareh iz občinske pristojnosti in iz prenesene državne pristojnosti izdaja na prvi stopnji tajnik občine oziroma po njem pooblaščen delavec uprave (14. člen Odloka). V upravnem postopku odloča uradna oseba po Zakonu o splošnem upravnem postopku in po posebnih postopkih določenih z zakonom (15. člen Odloka). O pritožbah v upravnih stvareh iz občinske pristojnosti pa odloča župan (16. člen Odloka). Ker je izpodbijano odločbo o odvzemu koncesije izdal župan, je sodišče prve stopnje presodilo, da je glede na navedene določbe ZOFVI, ZLS in Odloka na prvi stopnji odločal nepristojen organ. S tem pa tožeči stranki ni bila zagotovljena pravica do pritožbe, ki je vsakemu zagotovljena po 25. členu Ustave Republike Slovenije. Po stališču sodišča prve stopnje upravni spor, ki je predviden v izpodbijani odločbi, o odvzemu koncesije ne more predstavljati nadomestila za pritožbo, saj je upravni spor inštitut za zagotavljanje sodnega varstva zakonitosti dokončnih posamičnih aktov.

Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbeni ugovor, da je na prvi stopnji za odločanje pristojen občinski svet. Glede uveljavljanja odškodninskega zahtevka je tožečo stranko napotilo na pravdo.

Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbo tožeče stranke zavrže oziroma vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje in naloži tožeči stranki povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi. Navaja, da je odločbo o koncesiji izdal sekretar Sekretariata za gospodarstvo in družbene dejavnosti Občine S., zoper katero pa ni bila možna pritožba, temveč le upravni spor. Zato je bilo v konkretnem primeru koncesijo mogoče vzeti po enakem postopku, kot je bila podeljena. Ne glede na navedeno pa izdana odločba ni predstavljala bistvene kršitve določb postopka, kajti odločbo o odvzemu koncesije je izdal župan, ki odloča o stvareh iz upravne pristojnosti, saj s svojo odločbo lahko, če odloča kot pritožbeni organ, ravno tako meritorno odloči, kot odloči tajnik na prvi stopnji. Zato odločitev ne bi bila drugačna, tudi če bi župan odločal na drugi stopnji. Meni, da izdaja odločbe o odvzemu koncesije ni bila potrebna. Iz 5. točke odločbe o podelitvi koncesije namreč izhaja, da se koncesija daje do 31.8.1998, župan pa je v isti odločbi o odvzemu koncesije odločil, da se koncesija odvzame z istim dnem. V 5. točki (pravilno 4. točki) je sicer res predvidena možnost podaljšanja koncesije za enako obdobje, kar pa ni skladno z določili 73. do 77. člena ZOFVI. Glede na določbo 1.

odstavka 74. člena ZOFVI se koncesija podeli z odločbo na podlagi javnega razpisa, po 4. odstavku 74. člena pa mora biti v javnem razpisu opredeljen tudi čas, za katerega se dodeljuje koncesija.

Pogodba glede na navedeno določilo ne more urejati podaljšanja časa koncesijske pogodbe ali predvideti avtomatizma pri podaljševanju. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno nepravilno odločilo tudi iz razloga, ker toženi stranki ni bilo omogočeno na glavni obravnavi te svoje navedbe dodatno podati in argumentirati.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

K točki 1

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločba o odvzemu koncesije VVZ M.Š. Podelitev in odvzem koncesije je urejena v 74. členu in 76. členu ZOFVI. Po določbi 2. odstavka 74. člena koncesijo za predšolsko vzgojo dodeli lokalna skupnost, po določbi 76. člena pa se koncesija odvzame z odločbo. V obravnavanem primeru navedeno pomeni, da mora občina, ko odloča o upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti, voditi postopek po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri presoji pristojnosti odločanja v upravnem postopku na prvi stopnji svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 2. odstavka 67. člena ZLS, po kateri v upravnih stvareh iz občinske pristojnosti odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan in na določbe 14., 15., 16. in 23. člena Odloka, ki določajo delovno področje in pristojnosti občinske uprave. V obravnavani zadevi je s tožbo izpodbijani akt izdal župan Občine K. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča o zadevi v upravnem postopku na prvi stopnji odločal stvarno nepristojen organ. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pomeni odločanje nepristojnega organa nezakonitost v postopku, ki ima za posledico odpravo odločbe.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pravica do pritožbe ustavna kategorija, ki je vsakomur zagotovljena po 25. členu Ustave Republike Slovenije. Pravilno je presodilo, da v obravnavani zadevi, ko je v upravnem postopku na prvi stopnji odločal župan, tožeči stranki pravica do pritožbe ni bila zagotovljena. Zato pritožbeni ugovor, da odločitev v zadevi ne bi bila drugačna, tudi če bi o zadevi odločal župan kot drugostopni organ, ne more biti upošteven. Predmet odločanja je odločba o odvzemu koncesije, zato pritožbeni ugovor, da tudi zoper odločbo o dodelitvi koncesije ni bila možna pritožba, ni utemeljen.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da izdaja izpodbijane odločbe ni bila potrebna, ker je koncesija s potekom časa prenehala. Sklenitev koncesijske pogodbe pomeni ureditev razmerij v zvezi z dodelitvijo koncesije. Župan je izdal izpodbijano odločbo na podlagi 5. točke koncesijske pogodbe, sklenjene dne 27.1.1994, ki določa odvzem koncesije iz krivdnih razlogov. S potekom časa bi koncesijska pogodba lahko prenehala le v skladu z 2. odstavkom 4. točke koncesijske pogodbe, če bi jo katera od pogodbenih strank odpovedala eno leto pred potekom. Tožena stranka zmotno meni, da koncesijske pogodbe zaradi uveljavitve ZOFVI ni mogoče podaljšati. Iz določb ZOFVI ne izhaja retroaktivnost glede že sklenjenih koncesijskih razmerij. Zato ni pravne podlage za razdrtje že sklenjenih koncesijskih pogodb.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo res predlagala zaslišanje prič in po potrebi še druge dokaze, vendar vse v zvezi z dokazovanjem krivdnih razlogov za odvzem koncesije. V konkretnem primeru se je presojala stvarna pristojnost za izdajo izpodbijane odločbe. Dejansko stanje glede dejstva, da je izpodbijano odločbo izdal župan, pa ni sporno. Zato po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je sodišče prve stopnje odločalo na seji, ni vplivalo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K točki 2

V skladu z določbo 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če se v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta. Konkretni upravni spor predstavlja prav takšen spor. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 1155/2002
• Sklep I Up 699/2003
• Sodba VIII Ips 25/2001