Sodba I Up 661/2000

Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi podan zakoniti razlog za odvzem orožja iz 3. alinee 1. odstavka 19. člena ZOro, da se tožniku odvzame orožje v smislu 1. alinee 1. odstavka 31. člena ZOro.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 920/98-10 z dne 17.5.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.5.1998, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote N.m. z dne 9.2.1998, s katero mu je bila odvzeta lovska puška, malokalibrska puška, samokres, trije orožni listi in strelivo za orožje. Pri tožniku gre po presoji tožene stranke za takšen prekršek zoper javni red in mir, ki dela osebo neprimerno za posest in nošenje orožja, zato je prvostopni upravni organ pravilno oprl svojo odločitev na 1. alineo 1. odstavka 31. člena Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in Uradni list RS, št. 44/90, v nadaljevanju: ZOro) v povezavi s 3.

alineo 1. odstavka 19. člena ZOro.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe v celoti strinja z oceno tožene stranke, da je prvostopni upravni organ pri svoji odločitvi uporabil pravilne določbe ZOro. V 3. alinei 1.

odstavka 19. člena tega zakona je namreč določeno, da se dovoljenje za nabavo orožja, orožni list oziroma dovoljenje za posest orožja ne more izdati osebi, obsojeni za tako kaznivo dejanje oziroma kaznovani za tak prekršek zoper javni red in mir ali za hujše prekrške po tem zakonu, ki jo dela neprimerno, da bi imela in nosila orožje ali je mogoče od nje pričakovati, da bo orožje zlorabila, prepoved pa velja tudi za čas, dokler teče zoper tako osebo kazenski postopek oziroma postopek o prekršku za tako dejanje. V 1. alinei 1. odstavka 31.

člena ZOro pa je določeno, da se orožni list, dovoljenje za posest orožja, orožje in strelivo odvzamejo, če nastopi primer iz 2. ali 3. alinee 1. odstavka 19. člena tega zakona. Tožnik ne zanika storitve prekrška zoper javni red in mir, temveč celo priznava, da je v trenutku nepremišljenosti izrekel B.Š. grožnjo, da je odšel po orožje in da se je oborožen hotel vrniti v lokal. Vse to pa je bilo znano že upravnemu organu prve stopnje, ki je pravilno ugotovil, da okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, delajo tožnika za neprimernega, da bi imel in nosil orožje, saj je mogoče pričakovati, da bo orožje tudi zlorabil. Tožnik v tožbi govori o pravici do obrambe in pravici do silobrana, vendar pa je silobran le tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Če je B.Š. žalil in s silo telesa odrinil tožnika, tožnik nedvomno ne bi ravnal v silobranu, če bi ga napadel z orožjem. Prav te okoliščine pa kažejo na neprimernost tožnika, da bi sploh imel orožje, pri čemer je nepomembno, ali je tožnik prišel nazaj v lokal z lovsko puško ali s pištolo.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je bil res spoznan za odgovornega storitve prekrška zoper javni red in mir, vendar pa meni, da zaradi tega prekrška še ni možno zaključiti, da je neprimeren, da bi imel in nosil orožje. Prekršek za takšno ravnanje, ko je bila uporabljena le besedna grožnja, pa čeprav tudi z uporabo orožja, po oceni tožnika ni mogoče šteti za prekršek, zaradi katerega bi bil neprimeren, da bi imel orožje. O neprimernosti bi bilo mogoče govoriti šele, če bi svojo grožnjo tudi skušal uresničiti, to je, da bi orožje uporabil oziroma z njim grozil drugemu. Ker pa ničesar od navedenega ni storil, česar tudi ni mogel, saj orožja ob izreku te grožnje sploh ni imel pri sebi, temveč je orožje le omenil, je prvostopno sodišče, pred njim pa tudi že oba upravna organa, napačno uporabilo materialno pravo. Prav tako bi bilo treba po mnenju tožnika ugotavljati tudi druge okoliščine, da je bil izvan s strani B.Š., da do sedaj še nikoli ni bil kaznovan in da v lovski organizaciji velja za poštenega in odgovornega člana. Ker se te okoliščine niso ugotavljale, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je imelo za posledico tudi napačno uporabo 19. člena v zvezi z 31. členom ZOro. Odločb upravnih organov obeh stopenj tudi ni mogoče preizkusiti, saj se sklicujeta na izjave prič, ne da bi bilo pri tem navedeno, katere so te priče in kaj so na zaslišanju izjavile. Odvzeto mu je bilo tudi lovsko orožje, čeprav za to ni bilo pravne podlage. V zvezi z lovskim orožjem namreč ni imel nikoli težav. Zato meni, da je odločba prvostopnega organa neutemeljena najmanj glede odvzema lovskega orožja in bi jo bilo treba razveljaviti oziroma spremeniti vsaj v tem delu. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati tožnikovi pritožbeni ugovori glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku popolno in pravilno ugotovljeno in je zakonitost izpodbijanega upravnega akta presodilo na tej podlagi. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, na podlagi podatkov iz upravnih spisov, je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na pravnomočno odločbo o prekršku, ki jo je izdal Sodnik za prekrške v Novem mestu z dne 12.1.1998. Navedena odločba, s katero je bil tožnik kaznovan za storjeni prekršek zoper javni red in mir je javna listina, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Dejstva in okoliščine, ugotovljene ali potrjene v javni listini po organu, ki je bil za to pristojen, šteje organ, ki vodi upravni postopek, za dokazane. Tožnik navedene odločbe o prekršku, kar tudi ni sporno, niti ni izpodbijal. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru podan zakoniti razlog iz 3. alinee 1. odstavka 19. člena ZOro, da se tožniku odvzame orožje, orožni list in strelivo v smislu 1. alinee 1. odstavka 31. člena ZOro.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da odločb obeh upravnih organov naj ne bi bilo možno preizkusiti. V upravne spise so predloženi zapisniki o zaslišanju večih prič, kakor tudi pravnomočna odločba, s katero je bil tožnik kaznovan za prekršek zoper javni red in mir, na navedene dokaze pa sta upravna organa pravilno oprla svojo odločitev.

Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni ugovor, da v obravnavanem primeru ni bilo pravne podlage za odvzem tudi lovskega orožja, ker z lovskim orožjem ni imel nikoli težav. Zakon o orožju določa, katera oseba je neprimerna, da bi imela in nosila orožje, pri tem pa med vrstami orožja ne dela razlik.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 1020/2000
• Sodba I Up 188/99
• Sodba U 51/2003