Sodba I Up 406/99

Jedro

Ker je odločbo o izbiri koncesionarja izdal župan občine, za odločanje o tej upravni stvari pa je, na podlagi 2. odstavka 67. člena ZLS, stvarno pristojna občinska uprava, je o zadevi v upravnem postopku na prvi stopnji odločal stvarno nepristojen organ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2902/97-28 z dne 18.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list RS, št.

50/97, v nadaljevanju: ZUS) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.10.1997 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper svojo odločbo o izbiri E.S. L. za opravljanje gospodarske javne službe na področju dimikarske dejavnosti.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka na podlagi Pravilnika o postopku javnega razpisa za izbiro koncesionarja in o načinu izbire koncesionarja (Uradni vestnik Občine M., št. 19/96, nadalje:

pravilnika) in Odloka o izvajanju in podelitvi koncesije za izvajanje obvezne gospodarske javne službe pregledovanja, nadzorovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva zraka (Uradni vestnik Občine M., št. 20/97) z odločbo (brez datuma in številke, nadalje: odločba) odločila, da se za opravljanje gospodarske javne službe na področju dimnikarske dejavnosti izbere E.S., P. iz L. V pravnem pouku navedene odločbe je, skladno z določbo 2. odstavka 15. člena Pravilnika o postopku javnega razpisa za izbiro koncesionarja in načinu izbire koncesionarja, po kateri lahko ponudnik, ki se na strinja z odločitvijo izbora koncesionarja, uveljavlja svoje pravice v upravnem sporu, določeno, da je odločba v upravnem postopku dokončna ter da je zoper njo mogoče vložiti tožbo pri pristojnem sodišču v roku 30 dni od njene vročitve. Kljub danemu pravnemu pouku, je pooblaščenec tožeče stranke dne 1.10.1997 vložil pritožbo in jo naslovil na toženo stranko. Le-ta jo je reševala in na podlagi 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP) kot neutemeljeno zavrnila. S tem je bistveno kršila pravila postopka, saj za odločanje o navedeni vlogi ni odločal stvarno pristojen organ. To vlogo bi morala, spričo dokončnosti izpodbijanega upravnega akta, šteti za tožbo, s katero je tožeča stranka sprožila upravni spor, ter z njo postopati v skladu s 66. členom ZUP.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz razlogov, navedenih v 1. odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču oziroma samo odloči o stvari. Kljub pravilnemu pravnemu pouku v izpodbijani odločbi, je tožeča stranka vložila pritožbo zoper prvostopno odločbo. Ni mogoče šteti, da je sprožila upravni spor.

Tožeča stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in E.S. d.o.o. kot prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

O upravnih stvareh iz občinske pristojnosti odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, če ni z zakonom drugače določeno (2. odstavek 67. člena Zakona o lokalni samoupravi; Uradni list RS, št. 72/93, 6/94, 45/94, 57/94, 14/95, 20/95, 63/95, 73/95, 9/96, 39/96, 44/96, 26/97, nadalje: ZLS).

V tej upravni stvari je na prvi stopnji odločal Župan Občine M. Glede ugotavljanja pristojnosti za odločanje o upravnih stvareh iz občinske pristojnosti na prvi stopnji (med katere sodi tudi podelitev koncesije) je, po presoji pritožbenega sodišča, potrebno neposredno uporabiti 2. odstavek 67. člena ZLS. Za odločanje v tem primeru na prvi stopnji v upravnem postopku je torej stvarno pristojna občinska uprava.

Odločbo o izbiri koncesionarja je izdal Župan Občine M., zato je o zadevi v upravnem postopku na prvi stopnji odločal stvarno nepristojen organ. Ker je tožena stranka pritožbo zoper to odločbo zavrnila, čeprav bi morala izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti odpraviti (2. odstavek 241. člena ZUP), je s tem kršila pravila v upravnem postopku, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost njene odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). Zaradi navedenega je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je, na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Na odločitev pritožbenega sodišča pa, glede na navedeno, ne more vplivati pritožbeni ugovor, da je tožeča stranka vložila pritožbo zoper prvo odločbo tožene stranke.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja tudi pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa konkretnih kršitev ne navaja in teh dveh uveljavljenih razlogov ne obrazloži. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkušalo še v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in ugotovilo, da ti niso podani. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 594/92
• Sklep I Up 207/2009
• sodba U 1419/2003