Sodba II Ips 44/93

Jedro

Če je toženec vedel, da otroci plezajo čez ograjo in hodijo na njegov vrt, se toženčev pes ne bi smel nenadzorovano gibati po vrtu. Smisel nadzorstva psa (tudi na svojem vrtu) je vendar v tem, da se psu prepreči, da bi koga poškodoval. Lastnik psa, ki psa tudi nadzoruje, mora tedaj nadzorstvo psa prilagoditi situaciji, ki bi jo moral in mogel predvideti ter tako poskrbeti, da bi preprečil nastanek škode.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim mld.tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel, ko ga je ugriznil toženčev pes. Sodišče druge stopnje je z vmesno sodbo sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in presodilo, da je toženec odgovoren za tožnikovo škodo do 50%. Zato je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo mld. tožnika, v delu, v katerem je izpodbijal tudi zavrnitev zahtevka za 62.500,00 SIT in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Razveljavilo pa je sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tudi glede 62.500,00 SIT in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču smiselno predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji zatrjuje, da je ukrenil vse za varstvo psa. Pes se je nahajal znotraj ograjenega vrta, večinoma na posebej ograjenem dvorišču, ker verige ne prenaša. Le za opravljanje fizioloških potreb je tožnik dvakrat dnevno spuščal psa po 10 minut v vrt. Sicer pa je vrtna žičnata ograja še dodatno zasajena, tako da je ograja 1 m visoka in 0,5 m široka. Na vhodu pred hišo je napis "pozor hud pes". Mld. tožnik je v škodo sam privolil, ko je preplezal ograjo, enako kot če bi se približal priklenjenemu psu. Poleg tega ni popolnoma nesporno, da je toženec vedel, da otroci z blokov plezajo čez ograjo na njegov sadni vrt in tam trgajo jabolka. Toženec je navedel le osamljeni primer, ko so otroci s kleščami prerezali ograjo in obrali breskev. To je bil edini dogodek, zato se tožencu ni zdelo potrebno psa še dodatno zavarovati.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je toženec vedel, da otroci iz blokov plezajo čez ograjo na njegov sadni vrt in tam trgajo jabolka. Revizijskih trditev, češ da ni nesporno, da je toženec to vedel, v revizijskem postopku ni mogoče presojati, zato ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Pri presoji je tako potrebno izhajati iz uvodoma zapisanih dejanskih ugotovitev. Če pa je toženec vedel, da otroci plezajo čez ograjo in hodijo na njegov vrt, se toženčev pes ne bi smel nenadzorovano gibati po vrtu. Smisel nadzorstva psa (tudi na svojem vrtu) je vendar v tem, da se psu prepreči, da bi koga poškodoval. Lastnik psa, ki psa tudi nadzoruje, mora tedaj nadzorstvo psa prilagoditi situaciji, ki bi jo moral in mogel predvideti ter tako poskrbeti, da bi preprečil nastanek škode. V tem je potrebno iskati odgovor na vprašanje, kaj je "potrebno nadzorstvo" psa (pravno pravilo 1320. paragrafa ODZ) in kdaj je oseba, ki psa varuje, tako poskrbela zanj, da ni kriva za škodo, ki jo je pes povzročil. Pravkar razložena uporaba pravnega pravila 1320. paragrafa ODZ pa v konkretnem primeru pove, da toženec varstva psa ni prilagodil dani situaciji ter zato ni moč šteti, da je poskrbel za "potrebno nadzorstvo" psa.

Z izpodbijano vmesno sodbo je drugostopnejsko sodišče porazdelilo odgovornost za vtoževano škodo med pravdnima strankama v razmerju 50% : 50% (192. čl. ZOR). Toženčevo vztrajanje, češ da je mld. tožnik sam privolil v nastalo škodo, ne more vplivati na drugačno presojo. Kajti tudi če bi se izkazalo, da so omenjene toženčeve trditve resnične, to na presojo deleža sokrivde mld.tožnika v korist revidenta nikakor ne bi moglo vplivati. Materialno pravo glede odgovornosti toženca za nastalo škodo tedaj v izpodbijani sodbi ni bilo uporabljeno v škodo revidenta (374. čl. ZPP v zvezi s 399. čl. ZPP).

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2587/05
• VSL sodba I Cp 2132/2004
• VSC sklep Cp 288/2004