Sodba U 596/92

Jedro

Tožnik ne živi v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri sekretariatu za notranje zadeve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik že leta odšel k sestrini družini v. Občasno se je vračal v Slovenijo. Nazadnje pa je bil v Republiki Sloveniji pred približno enim letom. Glede na to, da tožnik ne živi v Sloveniji, po mnenju tožene stranke ni izpolnjen eden izmed pogojev navedenega člena citiranega zakona in njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije tožena stranka ni mogla ugoditi. Tožnik v tožbi navaja, da je po pogodbi o dosmrtnem preživljanju, sklenjeni prevzel obveznosti nege in oskrbe bolnega moža svoje sestre. Po tej pogodbi je izpolnjeval prevzete obveznosti vse do smrti navedenega dne. Zaradi nastale situacije pa kasneje svojega svaka ni mogel pripeljati iz, da bi tukaj skrbel zanj tako, kot se je v navedeni pogodbi zavezal. Kljub obveznostim, ki jih je prevzel po navedeni pogodbi, pa je v času, ko je bil v Sloveniji, svojemu svaku zagotovil ustrezno nego in oskrbo in to iz lastnih sredstev tudi plačal. Teh okoliščin tožena stranka ni ugotavljala. V Sloveniji je živel v raznih krajih, od leta 1970 do upokojitve pa v Ljubljani. Vsi njegovi otroci in žena so slovenski državljani. Stalno prebivališče ima prijavljeno na naslovu. Na tem naslovu je od leta 1970 s svojo družino ves čas živel in prebival. Iz družinskih razlogov, ki so razvidni iz navedene pogodbe, pa se je občasno zadrževal v. Ker je bil dejansko na dan plebiscita prijavljen na stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji, kjer je tudi dejansko živel, so tako izpolnjeni pogoji 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Teh pogojev pa tožena stranka ni ugotavljala pravilno in je navedeni zakon uporabila napačno. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje zakonitega pogoja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih (tožnikova vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z dne sklep tožene stranke z dne 8.7.1992, da se postavi za začasno zastopnico v postopku za pridobitev državljanstva Republike Slovenije tožnika, ker tožnik ni prisoten v Republiki Sloveniji; zapisnik o zaslišanju začasne zastopnice pri toženi stranki z dne 8.7.1992; dopolnitev z dne 9.7.1992, naslovljena na toženo stranko). Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - Uradni list RS, št. 1/91 in 30/91-I), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožnik kot državljan druge republike (Srbije) namreč v Republiki Sloveniji dejansko od leta 1989 naprej ves čas ne živi, kar izhaja iz navedenih podatkov in listin v upravnih spisih. Zato je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Sodišče pojasnjuje tožniku, da njegove tožbene navedbe o obveznostih do njegovega svaka po pogodbi o dosmrtnem preživljanju, o tem, da so žena in njegovi otroci slovenski državljani in o tem, da se je upokojil dne, ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno smiselno uporablja kot republiški predpis.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92