Sodba U 198/92

Jedro

Lokacijsko dovoljenje za posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, se izdaja v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo, ki jo je tožnik vložil proti odločbi, s katero je prvostopni organ izdal lokacijsko dovoljenje za nadzidavo garaže, prizidavo stopnišča in ureditev parkirišč na zemljišču parc.št.

Zoper odločbo tožene sranke je tožnik sprožil upravni spor zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zato, ker se v upravnem postopku ni ravnalo po pravilih upravnega postopka.

Tožena stranka naj bi nepravilno uporabila materialno pravo s tem, ko ugotavlja, da je predvidena lokacija v skladu z odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto - v nadaljevanju: PUP). Določba 4. člena PUP določa, da je morfološko območje, ki je označeno z oznako 2, območje za individualno stanovanjsko gradnjo, z oznako A pa prostostoječa zazidava. Vse ostale določbe PUP, tudi 2. alineo 8. člena je treba razlagati v skladu s to splošno določbo. Tudi nadzidava in prizidava obstoječih prostostoječih objektov je torej možna le za iste, v tem primeru stanovanjske namene.

Pravila postopka naj bi bila kršena s tem, da je izrek lokacijskega dovoljenja nedoločen, ker ne navaja, za kakšen objekt gre: za stanovanjskega ali za poslovne prostore. In če gre za poslovne prostore, za kakšne poslovne prostore gre.

Lokacijsko dovoljenje nadalje vsebuje pogoj ureditve parkirišč. Ta pogoj se nanaša tudi na parkirišča pred Z zemljišči, na katerih so ta parkirišča, pa ne razpolaga investitorka, zato se lokacijsko dovoljenje na ta zemljišča ne more nanašati. Tu tožnik po vsebini uveljavlja kršitev materialnega prava.

Tožnik nadalje navaja, da je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede izpolnjevanja pogojev po določbi 2. odstavka 8. člena PUP. Po navedeni določbi so posegi dovoljeni, če so izpolnjene svetlobnotehnične zahteve in če posegi ne motijo bivalnega okolja. Glede izpolnjevanja svetlobnotehničnih pogojev se izpodbijana odločba sklicuje na ogled dne vendar tožnik na ta ogled ni bil vabljen. Glede vplivov na bivalno okolje pa izpodbijana odločba sploh ne ugotavlja dejanskega stanja. Isto velja glede pogoja intenzivnosti izrabe prostora. Tožena stranka sicer v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je ta pogoj izpolnjen, za takšno ugotovitev pa ni nobene podlage v dokaznem postopku in tožena stranka glede tega dejstva tudi ne da nikakršne utemeljitve.

Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri izpodbijani odločbi. Sklicuje se na razloge, navedene v odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožničino stališče, da je tožena stranka odločila v nasprotju s splošno določbo 4. člena PUP, ker je bilo lokacijsko dovoljenje za morfološko enoto, označeno z 2A izdano za gradnjo poslovnega objekta, ni pravilno. 4. člen res določa, da se z oznako 2 označujejo morfološke enote, ki predstavljajo območja, namenjena za individualno stanovanjsko gradnjo. Pojem stanovanjske gradnje pa opredeljuje 8. člen PUP. Navedeno določilo, pred katerim je naslov "Območja za individualno stanovanjsko gradnjo", v 4. alinei prvega odstavka namreč izrecno določa, da je v morfoloških enotah z oznako 2 dovoljena gradnja objektov storitvenih dejavnosti. Posebna določba 8. člena je namenjena ravno natančnejši razlagi splošnega 4. člena. Z izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo poslovnega objekta za opravljanje storitvene dejavnosti na območju morfološke enote, označene z 2, torej ni bila kršena določba 4. člena PUP.

Ne drži tudi navedba tožeče stranke, da je izrek lokacijskega dovoljenja nedoločen, ker v tč. I ne določa, ali gre za stanovanjski ali za poslovni objekt. V izreku lokacijskega dovoljenja je v tč II. pod 4. izrecno določeno, da se bo v nadzidani etaži uredil.

Prav tako niso utemeljene navedbe tožnika glede domnevne nezakonitosti izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na zagotovitev parkirnih prostorov, glede izpolnjevanja svetlobnotehničnih zahtev, motenja bivalnega okolja in intenzivnosti izrabe prostora.

Lokacijsko dovoljenje res določa, da se bosta za potrebe novega poslovnega objekta uporabljali tudi dve parkirni mesti na zemljišču, s katerim ne razpolaga investitor, ampak Takšna odločitev pa ne nasprotuje določbi 5. odstavka 32. člena PUP. Ta namreč določa, da morajo biti parkirišča zagotovljena praviloma na funkcionalnem zemljišču uporabnika. To pa pomeni, da so lahko izjemoma zagotovljena tudi na drugem zemljišču, če za to obstaja ustrezna pravna podlaga. Tožena stranka je ugotovila, da je uporabnik zemljišča, kjer bosta zagotovljeni navedeni dve parkirni mesti, dal pisno soglasje za dnevno uporabo teh parkirnih mest za potrebe sporne gradnje. K prometnemu delu lokacijske dokumentacije je dal dne soglasje tudi s čimer so izpolnjeni tudi pogoji, določeni v 6. odstavku 32. člena PUP.

Glede izpolnjevanja svetlobnotehničnih zahtev je tožena stranka ugotovila, da iz obrazloženega poprejšnjega sanitarnega soglasja št. izhaja, da so ti pogoji izpolnjeni. Glede na to je izpodbijana odločba upoštevala tudi določbo 20. člena PUP, ki ne zahteva svetlobnotehnične ekspertize in določa, da mora biti odmik novozgrajenega objekta vsaj toliko od objekta na sosedni parceli, kot določa svetlobno tehnična ocena. Iz navedenega sanitarnega soglasja pa izhaja, da je pogoj zadostne osvetlitve izpolnjen, če medfasadni odmik zagotavlja pogoje kota neba 45 stopinj. Ta kot je dosežen, če znaša medfasadni odmik eno višino objekta. Ta pogoj pa je izpolnjen, tudi če sta v naravi dejanski medfasadni odmik in višina objekta takšna, kot ju v svojih vlogah navaja tožnik.

Zato tudi morebitno dejstvo, da tožnik ni bil vabljen na ogled, kjer naj bi se med drugim ugotavljala tudi dejanska oddaljenost in višina objektov, ne predstavlja takšne kršitve postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost prvostopne odločbe.

Dejstvo je, da prvostopni organ in tudi tožena stranka v svojih odločbah le ugotavljata, da s prizidavo stopnišča ni prekršena zahteva glede intenzivnosti izrabe prostora, v razmerju največ 40% zazidane, proti 60% nezazidane površine, predpisana v 3. odstavku 8. člena PUP. Pri tem ne navajata podlage za takšno ugotovitev. Vendar je v spisu podatek, da parcela št. meri m2, tlorisna površina obstoječe stanovanjske stavbe 151 m2, prizidka 45 m2, oziroma po lokacijski dokumentaciji 6,60 m X 7,50 m, to je 49,5 m2, tloris zunanjega stopnišča pa 1,50 X6,60 m, to je 9,90 m2. Celotna pozidana površina znaša torej 210,4 m2, kar je manj od 40% površine zemljišča. Glede tožnikovih pritožbenih navedb, da objekt ni zgrajen v dimenzijah, določenih s prvostopno odločbo, sodišče pripominja, da lokacijsko dovoljenje ne ugotavlja, kakšne so dimenzije že zgrajenega objekta, ampak le določa, kakšen objekt se na navedenem zemljišču lahko gradi.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločilo s smiselno uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta predpis in druge zvezne predpise je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 841/92-7
• Sodba U 216/92-11
• Sodba U 501/92-20