Sodba U 908/92

Jedro

Tožnik ne živi v Republiki Sloveniji, ampak dela in živi v Nemčiji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je državljan Bosne in Hercegovine. Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da tožnik ne prebiva v Sloveniji in da tako ne izpolnjuje pogojev, ki so določeni v 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik izpodbija navedeno odločitev. Zatrjuje, da se je naselil v Sloveniji že pred triindvajsetimi leti in tu tudi delal. Ko zanj ni bilo več dela, je leta 1970 odšel na začasno delo v Nemčijo. Ves čas je bil njegov namen, da bi živel v Sloveniji, zato je leta 1986 tu kupil stanovanje. Takrat se je v Slovenijo preselila vsa njegova družina, sam pa je še naprej delal v Nemčiji, se je pa vsak vikend vračal domov, v Ljubljano. Vse premoženje je tudi preselil v Ljubljano. Njegova hiša v Sanskem mostu je zdaj porušena. Pred dvema letoma se je razvezal in odtlej ne prihaja več v Slovenijo vsak konec tedna. V Sloveniji namerava odpreti podjetje in tu delati. Ves čas je imel namen delati v tujini le toliko časa, da se mu uredijo gmotne razmere. Zaradi razveze se je sedaj to nekoliko odložilo in svojih načrtov še ni mogel uresničiti. Glede na navedeno šteje, da živi v Sloveniji, med tednom pa je v Nemčiji le zato, ker je, kjer dela, predaleč, da bi se vsak dan vozil v Ljubljano. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, naj izda novo odločbo.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Predlaga, da jo sodišče zavrne, ker tožnik dejansko ne živi v Sloveniji in torej ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je za ugotovitev dejstva, kje tožnik dejansko živi, izvedela ugotovitveni postopek. Iz izjave, ki jo je dal tožnik v upravnem postopku na zapisnik dne 21.4.1992 izhaja, da tožnik dela in živi v. Stalno prebivališče ima sicer prijavljeno v Ljubljani, vendar prihaja na obisk k razvezani ženi in sinu le štirikrat ali petkrat letno. Do nadaljnjega ima namen še delati v tujini. Kdaj se bo vrnil, pa še ne ve. Iz tako ugotovljenih dejstev je tožena stranka napravila pravilen sklep, da tožnik ne živi dejansko v Sloveniji.

Določba 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - Uradni list RS, št. 1/91) omogoča pridobitev državljanstva na način, ki predstavlja izjemo od rednih načinov za pridobitev državljanstva, določenih v 3. členu navedenega zakona. Navedena določba poleg formalne prijave stalnega prebivališča, za pridobitev državljanstva izrecno zahteva tudi dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Po stališču sodišča učinka določbe, ki že sicer predstavlja izjemo in olajšavo od splošnih pogojev za pridobitev državljanstva, ni mogoče še širiti z njeno ekstenzivno razlago. Nakup stanovanja, namen preselitve v Slovenijo in prijava prebivališča v Sloveniji, niso dovolj za ugotovitev, da tožnik tu tudi dejansko živi. Glede na to, da manjka eden od predpisanih pogojev za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, je tožena stranka zahtevo tožnika pravilno zavrnila.

Sodišče je odločilo s smiselno uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92