<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba U 287/92

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1993:U.287.92
Evidenčna številka:VS00139
Datum odločbe:14.01.1993
Področje:DRŽAVLJANSTVO
Institut:pridobitev državljanstva

Jedro

Eden od pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu je, da vlagatelj zahteve dejansko živi kjerkoli na območju Slovenije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 30.3.1992 odpravi.

Obrazložitev

Tožniki so državljani Republike Srbije. S tožbo izpodbijajo odločbo tožene stranke z dne 30.3.1992, s katero so bile zavrnjene njihove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91). Eden od pogojev za pridobitev državljanstva po navedeni določbi je, da oseba, ki je državljan druge republike, dejansko živi na območju Republike Slovenije. Tožena stranka je ugotovila, da tožniki ne živijo dejansko v Sloveniji. Zato je njihovo vlogo zavrnila.

Tožniki v tožbi navajajo, da dejansko stanje v izpodbijani odločbi ni pravilno ugotovljeno. Napačna je ugotovitev tožene stranke, da so se tožniki avgusta 1991 izselili iz Republike Slovenije. Mladoletni tožniki so se začasno izselili iz Slovenije, ker je bila porušena hiša, v kateri so živeli. Tožena stranka ni seznanila tožnikov z vsebino dopisa sekretariata za notranje zadeve, iz katerega izhaja, naj bi se vsa družina izselila. Ker tega ni storila, je bistveno kršila določbe zakona o splošnem upravnem postopku. Če bi to storila, bi tožniki lahko v postopku ponudili dokaze, da takšna trditev ne drži. Odločba je nezakonita, ker je bila izdana na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožniki predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki, da jih sprejme v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka je odgovorila na tožbo. V odgovoru je navedla, da je dopolnila postopek, zaslišala tožnika in izvedla še druge dokaze. Na podlagi tako dopolnjenega postopka je prišla do prepričanja, da tožniki dejansko ne živijo v Sloveniji. Zato vztraja pri odločitvi v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je v ugotovitvenem in pozneje še dopolnjenem postopku zbrala obsežno dokazno gradivo glede vprašanja, ali tožniki dejansko živijo v Republiki Sloveniji. Vendar posamezni dokazi navajajo na različne zaključke glede tega odločilnega dejstva. V izpodbijani odločbi ugotovljena dejstva pa niso zasnovana na presoji celotnega dokaznega postopka, temveč na parcialni presoji izvedenih dokazov. Tako so tožniki priložili tožbi odrezke o plačilu PTT storitev, RTV naročnine in komunalnih storitev, ki so bile vse opravljene na ime, na naslovu, in to po septembru 1991, ko naj bi bil ta po izjavi priče izseljen iz sobe na tem naslovu. Tožnik je tudi sam navedel, da od septembra 1991 ne živi več na navedenem naslovu, dokler je tam živel, pa da ni imel ne vode ne elektrike. Tožena stranka bi morala ob njegovem zaslišanju to nejasnost - nasprotje med izjavo priče ter tožnikovo lastno navedbo in dejstvi, ki izhajajo iz navedenih potrdil o plačilih - razčistiti. Tožnik je v dopolnjenem postopku navedel številne naslove, na katerih naj bi z ženo živel po odselitvi. Tožena stranka glede teh njegovih navedb, ki bi bile lahko odločilne za rešitev zadeve, ni izvedla nobenih dokazov in za to tudi ni navedla razlogov v odločbi.

Nadalje tožena stranka v izpodbijani odločbi ni podala ocene izvedenih dokazov. Razen navedbe, da je družina sicer imela na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje pa drugega pogoja (da tukaj tudi dejansko živi), v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla, katere dokaze je izvedla in kako je presodila vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. S tem je bila kršena določba 2. odstavka 209. člena v zvezi z 9. členom zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - p.b.). V tem primeru je navedena kršitev povzročila nezakonitost izpodbijane odločbe, zaradi katere ni mogoče dovolj zanesljivo preizkusiti, na kakšni podlagi je tožena stranka prišla do zaključka, da nobeden od tožnikov ne živi v Sloveniji.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka za vsakega tožnika posebej zanesljiveje ugotoviti, ali dejansko živi v Sloveniji. Pri tem ne zadošča samo ugotovitev, da ne živijo na naslovu, kjer so prijavljeni. Z zaslišanjem prič in po potrebi z zaslišanjem posameznih tožnikov bo treba ugotoviti resničnost navedb tožnika, da z ženo živita pri znancih in prijateljih na drugih naslovih, ki jih navaja. Predvsem pa bo morala tožena stranka v obrazložitvi odločbe, ki jo bo izdala na podlagi ponovljenega postopka, podati dokazno oceno, z utemeljitvijo, zakaj šteje posamezna dejstva za dokazana. Sodišče je odpravilo odločbo tudi v tistem delu, ki se nanaša na mladoletne tožnike. Tudi glede teh iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kako je tožena stranka ugotovila, da dejansko ne živijo v Sloveniji. Tožniki sicer sami navajajo, da so starši te tri tožnike po izselitvi poslali k sorodnikom, ker so se bali za njihovo varnost. Tožena stranka bo morala ugotoviti, od kdaj ti tožniki ne živijo v Sloveniji oziroma, koliko časa je trajala njihova odsotnost in bo morala tudi do tega vprašanja v odločbi sprejeti določeno stališče. Sicer pa sodišče pripominja, da je treba dejstvo, ali izpolnjujejo pogoj dejanskega življenja v Sloveniji, ugotavljati za vsakega tožnika posebej ne pa za družino kot celoto. Seveda so lahko tudi odločbe za posamezne člane družine različne. Iz navedb tožnikov namreč izhaja, da so pogosto posamezni člani živeli na zelo različnih območjih.

Sodišče je odločilo ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 39. člena in 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta predpis in druge zvezne predpise je sodišče uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I).


Zveza:

ZDRS člen 40, 40/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMjk4