Sodba II Ips 436/2005

Jedro

Dokazni standard ni nekakšna absolutna kategorija, ki bi vnaprej in klišejsko veljala za vse primere in za vse življenjske situacije. Posebej v primerih, kakršen je obravnavani, ko je mogoče oškodovančev prispevek presojati samo z vidika prospektivne analize vzročnosti, se pravi s spraševanjem, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škode ali večjega obsega škode, od tožene stranke, ki nosi dokazno breme, ni mogoče zahtevati najviše stopnje dokazanosti (gotovosti), ki je že sama po sebi bolj idealna kot realna kategorija.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 1.280.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2003 dalje. Višji tožbeni zahtevek (tožnica je zahtevala skupaj 2.750.000 SIT zadoščenja) je zavrnilo ter toženo stranko zavezalo, da mora tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 203.608 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2003 in pravdne stroške v znesku 125.580 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2003.

Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da mora tožena stranka tožnici plačati 1.440.000 SIT zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 16.12.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 17.12.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Sicer je tožničino pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožnici povrniti 352.472 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojim ravnanjem prispevala k večjemu obsegu škode, ter da se zato dosojen znesek odškodnine zmanjša za 20 %. Soglaša tudi z odmero odškodnine za telesne bolečine, strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, glede zadoščenja za skaženost pa meni, da bi bila tožnica upravičena do zneska 400.000 SIT (torej ob upoštevanju 20 % zmanjšanja odškodnine, do 320.000 SIT).

Tožnica je vložila revizijo zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njenih višjih zahtevkov. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da sodišče odškodnine ne bi smelo zmanjšati zaradi njenega ravnanja, saj to, da je sedela na zadnjem sedežu, pred katerim ni bilo prednjega sedeža, ni prispevalo k večjemu obsegu škode. Ni namreč dovolj, da obstaja zgolj velika verjetnost vzročne zveze, ampak mora biti vzročna zveza dokazana z gotovostjo. Sodišče lahko opre sodbo le na dejstva, ki so z gotovostjo dokazana. Zato je tudi napačno stališče, da tožnica ni izpodbila navedbe tožene stranke glede vzročne zveze. Ker tožena stranka svojih trditev sploh ni dokazala (s stopnjo gotovosti), tožnici tega sploh ni bilo treba dokazovati. Sicer pa bi bilo to mogoče dokazati le z izvedencem sodne medicine.

Tožnica meni, da sta sodišči prve in druge stopnje premalo upoštevali obseg in intenzivnost utrpele nepremoženjske škode (na primer, da je šlo za hudo telesno poškodbo, da je morala pogosto jemati analgetike, da jih bo tudi v prihodnje, da mora pri hoji občasno uporabljati bergle ali palico, da jo še vedno skrbi, kako bo z zdravstvenim stanjem poškodovanih delov telesa, da ima tudi omejeno gibljivost levega palca, da ni sposobna za daljšo hojo, klečanje, počepanje, za hojo po naravnem terenu, da je manj sposobna za opravljanje domala vseh del na kmetiji in v gospodinjstvu, da je prizadeta tudi pri preživljanju prostega časa, da brazgotin ne more prikriti - tudi ne tistih na kolenu itd.).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

O oškodovankinem prispevku k večjemu obsegu škode:

Za odločitev o ugovoru tožničinega prispevka k nastanku škode oziroma k njenemu večjemu obsegu je bistvena ugotovitev, da je tožnica sedela na zadnjem sedežu, pred katerim ni bilo (sprednjega desnega) sedeža, ter da na zadnjih sedežih niso bili vgrajeni varnostni pasovi. Pomembna je tudi ugotovitev, da je tak potnikov položaj v tako predelanem avtomobilu nevaren, ker je ob čelnem trčenju (do katerega je prišlo tudi v obravnavanem primeru) zato največja možnost nastanka hujših poškodb. Tako sodišče prve stopnje, kot za njim pritožbeno sodišče sprejemata izvedensko mnenje, da "obstaja velika verjetnost, da bi bile poškodbe tožnice v primeru, če bi bil v avtomobilu na svojem mestu nameščen sprednji desni sedež, manj hude, saj bi sedež pred njo ublažil gibanje njenega telesa naprej, s tem pa tudi ublažil sile, ki so v trenutku trčenja delovale na tožničino telo" (tako pritožbeno sodišče na četrti strani izpodbijane sodbe - enako tudi sodišče prve stopnje na četrti strani sodbe). Te ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. čl. Zakona o pravdnem postopku - U. l. RS 26/99 in nasl. - ZPP), dajejo zadostno podlago za presojo ugovora tožničinega prispevka k večjemu obsegu škode ( drugi odstavek192. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - U. l. SFRJ 29/78 in nasl. - ZOR). Čeprav "izvedenec Š...Ć z gotovostjo ni mogel ugotoviti, kakšne poškodbe bi tožnica utrpela v primeru pritrjenega sedeža Š...Ć" (tako pritožbeno sodišče - enako tudi prvostopenjsko sodišče), je bistven obstoj velike verjetnosti, da bi bile njene poškodbe sicer (če bi sedela za voznikovim sedežem) manj hude.

Dokazni standard namreč ni nekakšna absolutna kategorija, ki bi vnaprej in klišejsko veljala za vse primere in za vse življenjske situacije. Posebej v primerih, kakršen je obravnavani, ko je mogoče oškodovančev prispevek presojati samo z vidika prospektivne analize vzročnosti, se pravi s spraševanjem, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škode ali večjega obsega škode, od tožene stranke, ki nosi dokazno breme, ni mogoče zahtevati najviše stopnje dokazanosti (gotovosti), ki je že sama po sebi bolj idealna kot realna kategorija. Ko gre za take in podobne oškodovančeve prispevke k večjemu obsegu škode (na primer neuporaba varnostnega pasu) po naravi stvari ni mogoče govoriti o gotovosti in podobnih absolutnih zvrsteh. To izhaja tudi iz drugega odstavka 192. čl. ZOR, ki računa s tem, da dejstva, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, sploh ni mogoče ugotoviti. Sodišče tedaj prisodi odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. Če bi za vse primere oškodovančevih prispevkov k škodnemu dogodku, zlasti za primere, ko naj bi oškodovančevo ravnanje prispevalo le k večjemu obsegu škode, zahtevali dokazni standard, na katerem vztraja revidentka (gotovost), bi bili ugovori oškodovančevega prispevka praktično nedokazljivi.

Revizijsko sodišče zato sprejema stališče sodišč prve in druge stopnje, da za dokaz vzročne povezanosti oškodovankinega dejanja z večjim obsegom škode zadošča velika verjetnost. Način, kako sta sodišči prve in druge stopnje prišli do takega dokaznega spoznanja (da obstaja velika verjetnost manjšega obsega škode, če bi tožnica sedela za voznikovim sedežem), pa je v revizijskem postopku irelevanten (v reviziji namreč ni mogoče uveljavljati zmotne ugotovitve dejanskega stanja - prim. tretji odstavek 370. čl. ZPP). Z revizijsko kritiko, ki gre v tej smeri (na primer očitek, da bi bilo mogoče oškodovankin prispevek ugotavljati kvečjemu z izvedencem za sodno medicino), se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

O višini zadoščenja:

Pri obširnem navajanju za presojo višine zahtevkov pomembnega dejanskega stanja revidentka marsikje preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer pri zatrjevanju, da mora (zaradi posledic poškodb iz prometne nesreče) uporabljati bergle ali palico, da jo je še vedno strah, kako bo z zdravstvenim stanjem poškodovanih delov telesa, da ji življenjske aktivnosti zmanjšuje tudi omejena gibljivost palca leve roke (ki da je posledica poškodb iz prometne nesreče), ipd. Revizijsko sodišče se zato na te presežke pri navajanju dejanskega stanja ni oziralo (tretji odstavek 370. čl. ZPP).

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije mora biti vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in za določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. razloge na 4. do 8. strani sodbe prve stopnje in razloge na 5. in 6. strani izpodbijane sodbe) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končni (skupni) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno (tako glede presoje in upoštevanja tožničinega prispevka k večjemu obsegu škode - 192. čl. ZOR, kot glede odmere zadoščenja), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009