<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba II Ips 337/92

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1993:II.IPS.337.92
Evidenčna številka:VS00011
Datum odločbe:07.01.1993
Področje:STANOVANJSKO PRAVO
Institut:podstanovalsko razmerje

Jedro

Na podlagi pogodbe, s katero imetnik stanovanjske pravice odda "v podnajem dve sobi s souporabo sanitarij", nastane le podstanovalsko razmerje.

Sodba, ki imetniku stanovanjske pravice nalaga, da mora stanovanja izprazniti in ga prostega oseb in stvari izročiti stanodajalcu, zavezuje tudi podstanovalca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke A in ugotovilo, da je toženi stranki C prenehalo imetništvo stanovanjske pravice na stanovanju. Zato je toženemu C naložilo, da mora stanovanje izprazniti in ga praznega oseb in predmetov izročiti tožeči stranki. Tožbeni zahtevek tožeče stranke B na ugotovitev, da je on imetnik stanovanjske pravice na trosobnem stanovanju v izmeri cca ... m2, ki leži v pritličju stanovanjske hiše ..., je kot neutemeljen zavrnilo in obenem B naložilo, da mora stanovanje izprazniti in ga praznega oseb in stvari izročiti DO, ki je izpraznitev in izročitev stanovanja zahtevala z nasprotno tožbo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo B (v nadaljevanju tožeče stranke) proti tistemu delu sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, obenem pa ugodeno tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, da mora sporno stanovanje izprazniti in ga praznega oseb in stvari izročiti DO (v nadaljevanju tožena stranka).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovitev sodišča, da je bila tožeča stranka v stanovanju le podnajemnik, je napačna. Tožnik je poravnal vse stroške, ki so nastali zaradi uporabe stanovanja. Podstanovalsko razmerje je bilo le navidezno. Zaradi dolgoletne uporabe stanovanja je postal imetnik stanovanjske pravice. Če bi obveljala izpodbijana sodba, bi tožnik ostal brez stanovanja, saj je stanovanje v L. v pravdnem postopku, ki je bil v teku pred sodiščem v L., izgubil. V pravdni zadevi, ki je bila v teku pred sodiščem v L. pa je bilo med ostalim tudi ugotovljeno, da se je v stanovanje v K., ki naj bi ga moral na podlagi izpodbijane sodbe izprazniti, preselil zakonito. Reviziji naj se zato ugodi, izpodbijana sodba pa tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je postal na spornem stanovanju imetnik stanovanjske pravice, v celoti ugodi. Podrejeno naj se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Ob upoštevanju v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, na katera je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), ter ob pravilni materialnopravni presoji pogodbe, ki je bila dne 2.6.1981 sklenjena med imetnikom stanovanjske pravice na spornem stanovanju C in tožnikom in ki sta jo pogodbeni stranki poimenovali "pogodba o oddaji v podnajem dveh sob s souporabo sanitarij", je zaključek obeh nižjih sodišč, da je imela tožeča stranka v spornem stanovanju le status podstanovalca, materialnopravno pravilen. Pravilnost take materialnopravne odločitve pa potrjuje tudi dejstvo, da je C-ju imetništvo stanovanjske pravice na spornem stanovanju prenehalo šele na podlagi sodbe opr. št. P z dne 28.10.1991, ki je postala pravnomočna in s katero je bilo C kot imetniku stanovanjske pravice naloženo, da mora sporno stanovanje izprazniti in ga prostega oseb in stvari izročiti DO, zaradi česar navedena pravnomočna sodba zavezuje tudi tožnika (70. člen ZSR).

Dejstvo, da naj bi tožnik plačeval vse stroške, ki so nastali v zvezi z uporabo stanovanja ni odločilno, saj kljub morebitnemu plačevanju teh stroškov tožnik ni mogel na spornem stanovanju pridobiti več pravic, kot jih je pridobil na podlagi pogodbe sklenjene z imetnikom stanovanjske pravice C, ki pa je lahko kot imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju tožniku odstopil le toliko pravic, kot mu je dovoljeval zakon.

Revizijska trditev, da je sodišče v pravdni zadevi, ki je bila proti tožeči stranki v teku pred sodiščem v L. ugotovilo, da se je tožnik zakonito vselil v sporno stanovanje, pa ni točna. V pravdni zadevi opr. št. VI P je bilo namreč le ugotovljeno, da se je tožnik preselil iz stanovanja v L. v stanovanje v K., kjer želi tudi ostati" in "da sta želela C in tožnik stanovanji zamenjati, vendar pa pogodbe o zamenjavi stanovanj nista mogla skleniti, ker za zamenjavo nista imela vseh potrebnih soglasij."

Iz navedenih razlogov v reviziji zatrjevani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (Uradni list SFRJ št. 4/77-27/90) so v revizijski odločbi uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I.


Zveza:

ZSR člen 70.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMQ==