Sodba II Ips 736/2005

Jedro

Ker zdravnik tožene stranke tožnice ni opozoril na stranski učinek predpisanega zdravila (zmanjšano učinkovitost kontracepcijskih tablet), je kršil pojasnilno dolžnost. Tako zdravnik ni ravnal kot je treba, zaradi česar za škodo, ki jo je povzročil, odgovarja zdravstvena organizacija, pri kateri je zaposlen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora plačati tožnici odškodnino v znesku 1,600.000 SIT (sedaj 6.676,68 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo v obrestnem delu tako, da mora tožena stranka plačati zamudne obresti od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa zakonske zamudne obresti. V ostalem je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopenjski sodbi je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da po mnenju tožene stranke ni bila podana pojasnilna dolžnost tožene stranke. Zdravnik mora bolnika opozoriti predvsem na običajne in redne rizike. Prestrogo je stališče, da mora poučiti bolnika prav o vseh možnih nezaželenih učinkih predpisanega zdravila. Pri vplivu Rifabutina na kontracepcijske tablete ne gre za običajni, redni, statistično pogostejši riziko. To potrjujejo tudi dolgoletne izkušnje zdravnice M. O., ki v 20-letnem delovnem stažu še ni naletela na tak primer. Toženi stranki zato ni mogoče očitati krivdnega ravnanja in posledično ne odškodninske odgovornosti.

Revident podrejeno navaja kot sporno vprašanje tudi vprašanje vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in zanositvijo tožnice ter med ravnanjem tožene stranke in neizogibnostjo umetne prekinitve nosečnosti. Meni, da pravno relevantno vzročna zveza v nobenem primeru ni podana. Ni presojeno, da je zanositev redna posledica sočasnega jemanja Rifabutina in kontracepcijskih tablet, ampak je sočasna uporaba obojih lahko privedla do nezaželene zanositve, kar pa ne pomeni, da se je to zgodilo v konkretnem primeru. Sporni sta že sami izvedenski mnenji, ki opisujeta učinek sočasnega jemanja antibiotikov in kontracepcijskih tablet. Ne pojasnjujeta vpliva konkretnega antibiotika v konkretnem primeru. Sporen je sklep, da so vsi ostali možni vzroki za zmanjšanje škode izključeni in da je tožničina zanositev lahko le posledica uživanja spornega zdravila. Za dopustnost takega sklepa pa bi moralo biti z izvedenskim mnenjem izkazano, da uživanje Rifabutina redno zmanjšuje učinek kontracepcijskih tablet. Vzročno zvezo v konkretnem primeru izključuje tudi pričanje zdravnice M. O., da po njenih izkušnjah ob sočasnem jemanju Rifampina oziroma Rifabutina ni prišlo do zanositve.

Revident podrejeno nasprotuje tudi oblikam škode, kot jih priznava sodišče. To ni preverjalo navedb tožnice in se je na napačen način oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je bil poseg opravljen brez bolečin in da tožnica tudi kasneje ni prejemala sredstev proti bolečinam. Strah zaradi morebitnih posledic splava na tožničino sposobnost ponovne zanositve in strah pred morebitno zanositvijo ter ob jemanju zdravil ne more biti pravno priznan, saj ne gre za strah, ki nastane po samem škodnem dogodku ali tekom procesa zdravljenja. Neutemeljeno je sodišče tožničin strah kvalificiralo kot škodo zaradi pretrpljenega strahu, strah pred spolnimi odnosi in posledično prikrajšanje pred spolnimi odnosi pa kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Slednje so pravno priznane le, če so trajne narave in če so hkrati intenzivne ali če so podane posebne okoliščine. V konkretnem primeru ne gre za pravno priznano škodo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 16/99 - 2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar neopredeljeno in neobrazloženo. Revizijsko sodišče preizkuša izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni in po uradni dolžnosti ne pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka (371. člen ZPP). V obravnavanem primeru je mogoč samo zaključek, da ta revizijski razlog ni podan.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno odločilno dejansko stanje, ki ga je preizkusilo pritožbeno sodišče in se z njim strinjalo. Dejanske ugotovitve so, da se je tožnica od 23.3.1994 do 14.4.1994 hospitalno zdravila pri toženi stranki zaradi pljučne tuberkuloze. Prejemala je Rifabutin (Mycobutin) in še dvoje drugih zdravil. Ob sprejemu v bolnišnico je seznanila zdravnico, da jemlje kontracepcijske tablete Stediril M. Med zdravljenjem ni dobila nobenih pojasnil o vplivu Rifabutina in drugih zdravil na učinkovitost kontracepcijskih tablet. Dne 16.6.1994 je pri ginekologu izvedela, da je noseča. Zaradi medicinskih indikacij - jemanja antibiotika Rifabutin, jemanja kontracepcijskih tablet in večkratnih rentgeniziranj v času nosečnosti - je po posvetu z ginekologom opravila umetno prekinitev nosečnosti. Revizijsko sodišče je vezano na navedene in druge dejanske ugotovitve, saj obravnava izključno materialnopravna vprašanja, stranka pa ne more izpodbijati oziroma problematizirati dejanskih ugotovitev (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vse revizijske navedbe, ki dejansko podlago sodb nižjih sodišč obhajajo, jo relativizirajo ali ji celo nasprotujejo, so zato neupoštevne ter revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

Tožnica je bila na zdravljenju pri toženi stranki kot zdravstveni ustanovi, ki po 170. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št., 29/78 - 57/89) odgovarja za ravnanje svojih delavcev, če ti niso ravnali tako, kot je treba. Zdravnik ne ravna tako kot je treba, če ravna nestrokovno ali profesionalno neskrbno ali če opusti pojasnilno dolžnost. Po 47. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej; Uradni list RS št. 9/92) ima vsakdo pravico dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg in pravico, da je predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih.

Ugotovljeno je, da je bila tožnica zdravljena s preizkušenim uvoženim zdravilom Rifabutin (in še dvema drugima zdraviloma), ki je nadomestilo domače zdravilo Rifampin. Ugotovljeno je nadalje, da je Rifabutin v bistvu enako zdravilo kot Rifampin, le da je učinkovitejše in z manj stranskimi učinki. Nadalje je bilo ugotovljeno (predvsem na podlagi izvedenskih mnenj Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo pri Medicinski fakulteti v Ljubljani in izvedenca ginekološko - porodniške stroke prim. dr. T. C.) da Rifabutin, Rifampin in nasploh antibiotiki povzročajo manjšo učinkovitost kontracepcijskih tablet. Tožena stranka oziroma njena zdravnica na navedeni stranski učinek tožnice ni opozorila. Tožnica je dejansko v kratkem času po prenehanju bolnišničnega zdravljenja kljub jemanju kontracepcijskih tablet zanosila, nato pa so iz medicinskih razlogov opravili umetno prekinitev nosečnosti. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da gre za opustitev pojasnilne dolžnosti, ker tožnica ni bila seznanjena s stranskimi učinki zdravila, ki ga je zdravnica tožene stranke predpisala za zdravljenje tuberkuloze. Ker je bila zdravnica seznanjena s tem, da tožnica jemlje kontracepcijske tablete, predpisano zdravilo pa zmanjšuje njihovo učinkovitost, bi bila dolžna tožnico o tem obvestiti, saj gre za pomemben stranski učinek predpisanih zdravil z neugodnimi posledicami za bolnika. Res naj ne bi zdravnica v dvajsetletni praksi ne poznala podobnih primerov zanositve, vendar je ta okoliščina pravilno ocenjena kot nerelevantna glede na drugačne podatke obeh izvedenskih mnenj. Revizija sicer trdi, da je prestrogo stališče, da mora zdravnik poučiti bolnika prav o vseh možnih nezaželenih učinkih predpisanega zdravila, čemur pa ni mogoče pritrditi. Gotovo je zdravnik dolžan opozoriti bolnika na običajne rizike predlaganega načina zdravljenja oziroma predlaganih zdravil, vendar je treba obseg pojasnilne dolžnosti ugotoviti v vsakem primeru posebej. Ker ugotavljata nižji sodišči znatno možnost učinkovanja Rifabutina in Rifampina na učinkovitost kontracepcijskih tablet, je pritrditi presoji, da taki stanski učinki zdravil oziroma zdravljenja terjajo seznanitev bolnika, da lahko da veljavno soglasje za tak način zdravljenja. Revizijsko sodišče zato pritrjuje presoji nižjih sodišč, da je bila opuščena pojasnilna dolžnost zdravnika tožene stranke, zaradi česar so za tožnico nastale škodljive posledice, to je nezaželena zanositev in nato umetna prekinitev nosečnosti iz medicinskih razlogov. Ker zdravnica tožene stranke ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, ni ravnala tako kot je treba, za tako ravnanje svojega delavca pa je po 170. členu ZOR odgovorna tožena stranka.

Zaradi opustitve ustreznih pojasnil se je tožnica na kontracepcijske tablete zanesla in kljub njihovemu jemanju zanosila, nakar je prišlo do medicinsko nujne umetne prekinitve nosečnosti. Tožena stranka v reviziji trdi, da pravno relevantna vzročna zveza v nobenem primeru ni podana. Revizijsko sodišče ocenjuje revizijske trditve kot zmotne in pritrjuje razlogom nižjih sodišč, ki sta se oprli na obe izvedenski mnenji in prišli do dejanske ugotovitve, da uživanje zdravila Rifabutin lahko privede do zmanjšanja učinkovitosti kontracepcijskih tablet, tako da sočasna uporaba obojega lahko privede do nezaželene zanositve. Tožena stranka zatrjuje spornost izvedenskih mnenj, kar je neupoštevno izpodbijanje dejanskega stanja. Vztraja pri trditvi, da bi bila vzročna zveza podana, če bi bila zanositev redna posledica sočasnega jemanja Rifabutina in kontracepcijskih tablet. Taka zahteva je pretirana. V obravnavanem primeru je zadostna ugotovitev o statistično pomembnem učinku antibiotikov nasploh in Rifabutina na učinkovanje kontracepcijskih tablet in s tem na možnost zanositve. Ker sta sodišči nižjih stopenj tudi ugotovili, da so izključeni vsi ostali možni vzroki za zmanjšanje učinkovitosti kontracepcijskih tablet, kar revizija nedovoljeno napada, je pritrditi zaključku, da je tožnica zanosila kljub jemanju kontracepcijskih tablet prav zaradi njihove zmanjšane učinkovitosti, ki jo je povzročilo zdravilo Rifabutin, na ta stranski učinek Rifabutina pa tožnica ni bila opozorjena. Glede na življenjske izkušnje oziroma strokovne ugotovitve gre torej za direktno posledico nedopustnega ravnanja zdravnice pri toženi stranki. Materialnopravni zaključek obstoja vzročne zveze je zato pravilen, kar velja tudi za nadaljnjo posledico, to je umetno prekinitev nosečnosti. V izogib verjetnemu rojstvu bolnega ali nenormalnega otroka, je bila ta opravljena iz medicinskih razlogov, v prvostopenjski sodbi podrobno opredeljenih, s čimer je bila preprečena še večja škoda.

Tožena stranka podrejeno nasprotuje tudi oblikam škode, za katere je prisojena odškodnina ter neobrazloženo tudi višini dosojene odškodnine. Za duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti (200. člen ZOR) v zvezi z nezaželeno prekinitvijo nosečnosti, je tožnici prisojeno zadoščenje v višini 1,100.000 SIT. Gre za poseg v tožničino telesno in duševno integriteto in v pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otroka (35. in 55. člen Ustave RS). Dejanske ugotovitve o vrsti, trajanju in obsegu teh duševnih bolečin in o povezanih relevantnih okoliščinah so podrobno obrazložene na 10. strani prvostopenjske sodbe. Revidentove trditve so omejene na nasprotovanje dejanskim ugotovitvam, kar v revizijskem postopku ni dopustno. Po uradnem materialnopravnem preizkusu revizijsko sodišče zaključuje, da je prisojena pravična denarna odškodnina in da je zato v tem delu revizija neutemeljena.

Tudi oporekanje odškodnini za telesne bolečine v znesku 150.000 SIT vsebuje izključno nasprotovanje dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče. Gre torej za neupoštevne trditve. Revizijsko sodišče pa ocenjuje, da je glede na ugotovljene manjše bolečine ob posegu zaradi prekinitve nosečnosti in hkrati številne nevšečnosti, materialnopravno pravilna odškodnina v znesku 150.000 SIT.

Umetna prekinitev nosečnosti je bil medicinski poseg, v zvezi s katerim je tožnici priznana odškodnina za strah v znesku 100.000 SIT. Ni mogoče pritrditi reviziji, da ne gre pravno priznan strah. Nižji sodišči ugotavljata obstoj tožničine zaskrbljenosti za njeno sposobnost ponovne zanositve. Nadalje ugotavljata tožničin strah pred morebitno zanositvijo in strah ob jemanju zdravil ter morebitnih stranskih učinkih. Revizijsko sodišče ne dvomi, da gre za posebno duševno stanje kot posledico porušitve tožničinega duševnega ravnovesja, zato ocenjuje, da gre za dovolj dolgotrajno in intenzivno čustveno stanje, ki opravičuje denarno odškodnino. Z materialnopravnega vidika je ta prisojena v primerni višini.

Kočno tožena stranka tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti meni, da ni utemeljena, ker v obravnavanem primeru ne gre za pravno priznano škodo. Revizijsko sodišče ocenjuje to trditev kot zmotno, saj je ugotovljeno trajno stanje strahu pred spolnimi odnosi in posledično prikrajšanje na spolnem področju. Ta trajna posledica prekinitve nosečnosti pomeni bolezensko stanje v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi česar tožnica trpi. Denarna satisfakcija za to vrsto škode v znesku 250.000 SIT je po mnenju revizijskega sodišča primerna.

V skladu z navedenim revizijsko sodišče zaključuje, da je neutemeljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 415/2002
• Sodba II Ips 357/2004
• Sodba II Ips 889/2009