Sodba II Ips 423/92

Jedro

Po določilu 1. odst. 76. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih preneha podstanovalsko razmerje, ko preneha pravica imetnika stanovanjske pravice do uporabe stanovanja; ta pravica preneha tudi s smrtjo imetnika stanovanjske pravice. Zato se v primeru smrti imetnika stanovanjske pravice podstanovalci nahajajo v stanovanju nezakonito od trenutka njegove smrti (2. odst. cit. zakonskega določila).

Če je imetnik stanovanjske pravice odpovedal podstanovalcem podstanovalsko razmerje, podstanovalci pa odpovedi niso upoštevali, je za presojo, ali se podstanovalci nahajajo v stanovanju nezakonito, odločilno, ali je bila izdana sodna odločba, s katero je bilo ugodeno izpraznitvenemu zahtevku imetnika stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da sta se toženca dolžna z vsemi stanovalci in stvarmi izseliti iz stanovanja in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Ugotovilo je, da toženca glede na določilo 76. člena ZSR po smrti imetnice stanovanjske pravice nezakonito zasedata stanovanje. Ker je bila tožba vložena dne, je glede na to, da je imetnica stanovanjske pravice umrla sredi leta , bila vložena še pred iztekom dvoletnega roka iz 3. odst. 50. člena ZSR. Ker je rok iz 50. člena ZSR začel teči šele po smrti imetnice stanovanjske pravice tudi ni bistveno, katero od dveh podstanovalskih pogodb toženca priznavata in ali je resnična njuna trditev, da sta dobila odpoved s strani pooblaščenke imetnice stanovanjske pravice.

Pritožbo tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Pritrdilo je dokazni presoji fotokopij podstanovalskih pogodb sodišča prve stopnje. Tudi če bi bila sporna dokazna vrednost druge sklenjene podstanovalske pogodbe, že obstoj prve pogodbe z dne , ki jo toženca v odgovoru na tožbo priznavata, narekuje zaključek, da sta bila toženca v stanovanju zakonito - kot podnajemnika. Po določilu 2. odst. 74. člena ZSR se namreč šteje, da je podstanovalska pogodba, ki je sklenjena za določen čas, molče obnovljena za nedoločen čas, če podstanovalec po preteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, še naprej uporablja stanovanjske prostore, imetnik stanovanjske pravice pa temu v 15 dneh ne nasprotuje. Tudi ni pomembno, da je bilo stanovanje ob vselitvi tožencev prazno; imetnica se je namreč preselila v dom za ostarele občane. Njena selitev bi lahko pomenila odpovedni razlog le, če bi v smislu 64. člena ZSR podala pisno izjavo, da se je nastanila v domu z namenom stalnega bivanja in če bi s takšno izjavo soglašal pristojni organ skupnosti socialnega skrbstva in pristojni organ doma. Pa tudi če bi obstajali razlogi za odpoved, stanovanjsko razmerje imetnici ne bi prenehalo, če ne bi bila odpoved vložena.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo toženca. Uveljavljata vse revizijske razloge. Predlagata, da se reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in vrne zadeva v ponovno odločanje.

Menita, da so bistveno kršena določila ZPP, ker sta odločbi utemeljeni s podstanovalskima pogodbama, ki nista verodostojni; pogodbi sta bili namreč predloženi le v fotokopiji in tudi niso bile zaslišane priče, ki bi potrdile vsebino pogodb. Kršeno je tudi določilo 1. odst. 395. člena ZPP, saj je sodišče najprej zadevo pravno ocenilo, potem pa je poiskalo primerno dejansko stanje, da je lahko ugodilo izselitvenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz predpostavke, da se je podstanovalsko razmerje sklenjeno za določen čas spremenilo v podstanovalsko razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Toženca pogodbe nista podpisala z upravičeno osebo in sta tudi dobila odpoved imetnice stanovanjske pravice. Drugostopno sodišče je kršilo zakon tudi s tem, ko je sprejelo dokazno oceno o verodostojnosti predloženih podstanovalskih pogodb, čeprav prvostopno sodišče tega ne ugotavlja, temveč celo zaključi, da ni bistveno, ali sta podstanovalski pogodbi veljavni.

Revizija je bila v skladu z določilom 3. odst. 390. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 17/90; v nadaljevanju: ZPP) je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št.1/91 - I).

Revidenta tudi v reviziji navajata, da podstanovalske pogodbe nista podpisala z upravičeno osebo in da sta v fotokopiji predloženi pogodbi neverodostojni. Z uveljavljanjem takšnih navedb pa v revizijskem postopku ne moreta uspeti. S tem namreč izpodbijata dokazno oceno v postopku pred sodiščem prve stopnje predloženih pogodb oz. dejanske ugotovitve obeh sodišč. Po teh je bilo med pok. imetnico stanovanjske pravice na spornem stanovanju in tožencema sklenjeno veljavno podstanovalsko razmerje, ki je trajalo vse do smrti imetnice. Ker glede na obseg revizijskih razlogov določenih v 385.členu ZPP, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče utemeljenosti teh navedb ni moglo preizkušati.

Ob navedenih ugotovljenih okoliščinah pa je pravilna tudi pravna presoja obeh sodišč, ki se opira na določilo 1. odst. 76. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 5/82 in 14/84; v nadaljevanju: ZSR), po katerem preneha pravica podstanovalca, da po podstanovalski pogodbi uporablja stanovanje, če preneha pravica imetnika stanovanjske pravice do uporabe stanovanja. Ta je prenehala šele s smrtjo imetnice - sredi leta (dejanske in pravilne pravne ugotovitve sodišča prve in druge stopnje) in je tako pravilna tudi ugotovitev obeh sodišč, da sta šele od tedaj dalje toženca ostala v stanovanju nezakonito (2. odst. 76. člena ZSR).

Na pravilnost izpodbijane odločitve v materialnopravnem pogledu namreč tudi ne more vplivati v reviziji zatrjevana okoliščina, da sta toženca prejela odpoved imetnice stanovanjske pravice. Tudi če bi toženca uspela dokazati, da jima je imetnica stanovanjske pravice odpovedala podstanovalsko razmerje, to še ne bi zadostovalo za ugotovitev, da sta že od prejema odpovedi dalje v stanovanju nezakonito. Odpoved imetnice bi povzročila le pravno negotov status tožencev v spornem stanovanju, katerega razrešitev bi zahtevala odgovor na vprašanje, ali je bila odpoved imetnice pravno utemeljena; o nastali pravno sporni situaciji bi bilo potrebno v primeru, če toženca odpovedi ne bi upoštevala, odločiti v pravdi, ki bi tekla na podlagi zahtevka imetnice na izselitev tožencev. Šele na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki bi jima nalagala izselitev iz spornega stanovanja, bi toženca pridobila status nezakonito vseljenih oseb. Takšnih okoliščin pa v spornem primeru nista niti zatrjevala in še manj dokazovala.

Tožba, ki je bila vložena dne , je bila glede na čas smrti imetnice stanovanjske pravice torej vložena v zakonskem dvoletnem roku iz 50. člena ZSR, in takšnega zaključka sodišč prve in druge stopnje glede na povedano revizijske navedbe ne morejo omajati.

Tudi ne obstoji procesna kršitev iz 1. odst. 354. člena v zvezi z 2. odst 362. člena in 1. in 2. točko 373. člena ZPP, ki jo revident smiselno uveljavlja z navedbami, da je drugostopno sodišče najprej zadevo pravno ocenilo, potem pa poiskalo tej oceni skladen dejanski stan. Iz revizijskih navedb izhaja, naj bi sodišče takšno kršitev zagrešilo z navedbami, da se je podstanovalsko razmerje sklenjeno po prvi pogodbi za določen čas spremenilo v razmerje za nedoločen čas. Revidenta spregledata, da s temi navedbami drugostopno sodišče le pojasnjuje, da tudi v primeru, če druga podstanovalska pogodba ne bi bila veljavna, bi podstanovalsko razmerje upoštevaje določilo 2. odst. 74. člena ZSR ne prenehalo, prvenstveno pa v celoti sprejema dokazno presojo sodišča prve stopnje o veljavnosti obeh pogodb. Enaka procesna kršitev je očitana tudi s trditvami revidentov, da se je drugostopno sodišče oprlo na dokazno presojo obeh podstanovalskih pogodb sodišča prve stopnje, čeprav to sodišče takšne presoje ni opravilo. Tudi ta revizijska graja je neutemeljena, saj je pozitivna dokazna presoja o verodostojnosti obeh pogodb vsebovana že v sklicevanju prvostopnega sodišča na določilo 76. člena ZSR, ki velja le za tiste uporabnike stanovanj, ki kot podstanovalci uporabljajo stanovanjske prostore. Kolikor pa revidenta navajata, "da prvostopno sodišče zatrjuje, da ni bistveno ali sta pogodbi veljavni", pa s tem nenatančno povzemata razloge prvostopne sodbe, ki utemeljeno navaja le to " da je nebistveno, katero od pogodb priznavata toženca."

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 490/92
• Sodba II Ips 601/92
• VSL sodba II Cp 1060/93