VSRS odločilo: terjatev do države za izplačilo nepovratnih javnih sredstev ni v pravnem prometu

Predmet revizijskega preizkusa je bilo vprašanje morebitnega protipravnega ravnanja tožene stranke, ki kljub pozivu tožeče stranke, to je banke kot zastavnega upnika, nepovratnih sredstev na podlagi Pogodbe o sofinanciranju sklenjene na podlagi Uredbe ES št. 1083/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu (v nadaljevanju: Pogodba o sofinanciranju) le-tej ni nakazala, temveč upravičencu iz Pogodbe o sofinanciranju.

Vrhovno sodišče je Pogodbo o sofinanciranju opredelilo kot upravno pogodbo, v kateri je tožena stranka nastopala v funkciji oblastvenega organa. Glede na takšno naravo pogodbe upravičenec z njo ni pridobil civilnopravne terjatve do Republike Slovenije kot tožene stranke, ki bi bila v pravnem prometu. Zato takšno upravičenje tudi ne more biti predmet zastavne pravice.

Zastavna pogodba, ki jo je sklenila tožeča stranka, torej banka z upravičencem, ni mogla ustvariti učinka iz 180. člena Stvarnopravnega zakonika, da bi morala Republika Slovenija nepovratna sredstva po Pogodbi o sofinanciranju izplačati tožeči stranki. Posledično Republika Slovenija z izplačilom sredstev upravičencu ni ravnala protipravno.

Vrhovni sodniki so med drugim tudi poudarili, da civilnopravna razmerja, v katera vstopa upravičenec, da bi zagotovil pogoje za uveljavitev izplačila nepovratnih javnih sredstev, nimajo vpliva na izpolnjevanja zavez tožene stranke, to je Republike Slovenije iz pogodbenega razmerja z upravičencem. Tako vzpostavljen režim dodeljevanja sredstev iz kohezijskih skladov zato upravičencu ne omogoča civilnopravnega prenosa pogodbenega položaja, ki ga ima s toženo stranko.

 

Odločba III Ips 80/2018 (zapis PDF)

 

 

---

To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.