zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

Dan pravosodja - govor predsednika

datum: 07.11.2016
vir: Vrhovno sodišče

Objavljamo govor predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše na svečanosti ob Dnevu pravosodja 2016 na Brdu pri Kranju.

Spoštovani visoki gostje
Spoštovane nagrajenke in nagrajenci,
spoštovane kolegice in kolegi,
spoštovani gostje


Med pisanjem govora,  povezanega z današnjim pomembnim simbolnim pomnikom samostojnosti slovenskega pravosodnega sistema, so se mi izzivalno porajala vprašanja do kod lahko ob taki priložnosti še sega licentia poetica, ki mi jo dopuščajo prehojena pot, zrela siva leta in privilegij odhajajočega s predsedniške funkcije. Seveda ob zavedanju, da je današnji dogodek namenjen predvsem izkazovanju spoštovanja sodelavkam, sodelavcem, prejemnikom priznanj za odmevne dosežke v pravosodju.

Dovolite mi nekaj fragmentarnih misli. Živimo v času spodnašanja vseh avtoritet, tudi tistih, ki so nujne za zadovoljivo funkcioniranje svobodne družbe. Dejanska razmerja med vejami oblasti se pomembno spreminjajo, meje pristojnosti med njimi pa so vse bolj fluidne in propustne.  Mimo so časi elegantne, umirjene splošnosti, abstraktnosti in sistematičnosti prava. Sodobno pravo je bolj odblesk in rezultat praviloma takojšnjega odziva na posamezne pojave v družbi in zato vse bolj neustaljeno, notranje neusklajeno  in kazuistično.

Sodstvo za razliko od izvršilne in zakonodajne veje, ni politično. Je pa zanj značilna ambivaletnost, saj je hkrati neodvisna veja oblasti in tudi javna služba (nekateri neradi slišijo besedo servis), namenjena zadovoljevanju družbenih potreb. Težko se je izogniti vtisu, da drugi veji sodstvo jemljeta predvsem kot servis za reševanje medsebojnih sporov pravnih in fizičnih oseb, manj pa kot nosilca in izvajalca sodne oblasti. Težave sodstva so se občutno okrepile, ko je  začelo resno izvajati svojo ustavno določeno vlogo. Od takrat je deležno številnih, nič kaj diplomatskih napadov dela politike, akademske stroke, pa tudi nekaterih drugih dežurnih kritikov njegovega delovanja. V uporabljenem arsenalu ne manjka laži, namigovanj, difamacij sodnikov, v zadnjem času je že poskrbljeno tudi za filmsko produkcijo in „državotvorno“ distribucijo sramotilnih vsebin doma in v tujini. Pri tem ni nepomembno, da živimo v  družbi, v kateri se ljudje praviloma opredeljujejo samo ali že  na podlagi vsebine prvega udarnega stavka in se niso voljni poglabljati v  nadaljnjo argumentacijo.  

Nekateri sodniki, predvsem vrhovni, so kot „kršitelji“ na prangerju deležni ocen, da so nesposobni, razvpiti, zloglasni, kompromitirani, celo že kar v sramoto sodstvu in kar je še tovrstnih prijaznih kvalifikacij. Gre za obmetavanje z blatom z namenom osebnega razvrednotenja ciljno določenih sodnikov. Sodstvo je v svojih možnostih odziva na tovrstna etiketiranja omejeno; tisti, ki bi se lahko in po mojem mnenju tudi morali oglasiti, pa so to storili sramežljivo ali ostali nemi. Prav tako ni odziva na „mirno, kulturno in dostojanstveno“ uvajanje novega besednjaka o krivosodju in hiši sramote in drugih podobnih izumih. Cilji teh načrtno vodenih in skrbno doziranih diskvalifikacij so jasni, destabilizirati in s tem oslabiti sodstvo, med sodnike pa zasejati strah.

Spoštovani,

še nekaj besed o razsvetljenju našega nekdanjega in bodočega sodniškega kolega, sicer neutrudnega kritika slovenskega sodstva, ki je skočil šele, ko je zapustil Rodos. In o njegovem vehementnem sipanju slabšalnih pridevnikov in posplošenih ocen o katastrofalnem stanju v sodstvu, žaljivih ocenah sodnikov, o njihovi (ne)strokovnosti in etičnosti ter o sodniški upogljivosti, prepredeni z uradniško miselnostjo. Te ocene ne bi bile niti omembe vredne , če ne  bi že vrsto let pomenile izhodiščnega manifesta, ko je šlo in gre za sramotenje slovenskih sodnikov in sodstva. Sklicevanje tega kritika na nekatere tuje avtorje, ki ocenjujejo značilnosti sodstva držav v tranziciji in mehanična preslikava tujih razmer ter enačenje s stanjem našega sodstva, ima namreč nepremostljivo hibo. Zgornji premisi, ki jo tvorijo argumenti tujih avtorjev, sledi že omenjena konkluzija. Umanjka pa spodnja premisa, ki bi morala vsebovati zadostno število posameznih primerov ravnanj slovenskih sodišč in sodnikov, in bi utemeljevala vnaprejšnjo splošno uničujočo oceno delovanja sodstva in osebnosti slovenskega sodnika.

Kaj reči o dostojnosti „akademskih duhovitosti“, povezanih s postopki imenovanja predsednika Vrhovnega sodišča in  opredelitvami, ki ne izhajajo iz realnih razmer, ampak iz  podmene, da živimo v sterilnem, hermetično zaprtem in izoliranem okolju, v pojmovno čistih belih ali črnih kategorijah? Torej o oznakah,   da gre za žajfnico, pravniško mizerijo, grotesko in ironijo, o kapitulaciji v močvaro, za iskanje Francke, do čisto svežih navedb o strahopetcih na Vrhovnem sodišču (in Ustavnem sodišču). Seveda akademska svoboda obsega tudi  prosto izražanje svojih stališč na področjih svojega strokovnega znanja, tudi tistih, ki vključujejo preverjanje delovanja javnih ustanov in kritiko njihovega delovanja. Vendar pa lahko brez kakršnegakoli tveganja lahko ugotovim,  da ne gre ravno za zavidljiv in pomemben prispevek v zakladnico konstruktivne kritike delovanja najvišjega sodišča v državi.

Spoštovani,

v sodstvu vseskozi opozarjamo, da nebrzdano stopnjevanje (predvsem) neutemeljenih napadov na sodstvo samo še poglablja družbeno erozijo. Ustrahovanje, žalitve in poniževanja naših sodišč in sodnikov vodi v razgradnjo države in pravosodnega sistema. Če sodstvo ne uživa ugleda in zaupanja javnosti,  je resno ogrožena tudi pravna država.

K sreči naši uporabniki delovanje sodstva ocenjujejo bistveno bolje od splošne javnosti in na tem gradimo. Sodstvo je  učljiv, inovativen, vse bolj odprt, a tudi ponosen  sistem, ki se zaveda svojih slabosti. V njem nismo in tudi ne bomo iskali  bližnjic, ampak smo in bomo izbirali poti premišljenega iskanja pravih rešitev. Te pa niso nikoli premočrtne in lahke. Dogajalo se je, da smo včasih tudi zašli,  se ustavljali, stopili korak nazaj, a smo jo prehodili. Na koncu poti smo stvari razumeli in našli odgovore na še tako zahtevna vprašanja, ki so se naenkrat zazdela tako nenavadno preprosta. Samo težave je bilo treba premagati in priti do cilja. Tudi v bodoče bo tako. Saj vemo kam želimo priti.

Da nas pot ni vodila samo navzgor nas opominjajo dolge in neprijetno hladne sence nerazglašenih oporok, do česar je javnost utemeljeno kritična. Dejstvo, da smo razsežnost problema ugotovili sami in nemudoma ukrepali, nas ne sme zadovoljiti, saj bo za učinkovito odpravo škodljivih posledic treba sprejeti še dodatne ukrepe. Sodstvo se bo moralo ustrezno družbeno odgovorno odzvati in zagotoviti tudi koncentrirano vodenje kazenskih in drugih postopkov, saj bo tudi  na ta način krepilo svoj ugled. Hkrati se bo izognilo, kar se je v preteklosti  že večkrat dogajalo, pretirano čustvenim in neodmerjenim izjavam vidnih  funkcionarjev drugih dveh vej oblasti in posledičnim, sicer načelnim, a neugodnim polemikam.

Med pomembni problemi slovenske družbe nasploh je tudi strah pred odločanjem. Sodniki za to boleznijo ne smemo bolehati, ker nismo v položaju, da bi se v katerikoli zadevi lahko odzvali z neopredeljenostjo. V okviru obstoječega prava moramo kakovostno in v razumnem času nujno odgovoriti na vprašanja, postavljena v konkretnih življenjskih primerih. Pogosto moramo sprejemati odločitve, ki niso v skladu s  pričakovanji javnosti in pod sprotnimi pritiski, ko se določene skupine aktivno vmešavajo v odprte postopke in naravnost vsiljujejo svoje videnje stanja stvari.

Spoštovani,

pritiskom in izzivom smo lahko kos, ker gradimo na sodniku, ki je kompetenten na različnih pravnih področjih, etičen,  neodvisen in nepristranski, ki je splošno razgledan in sposoben  pravilno razumeti človeško in socialno realnost, v kateri sodstvo deluje.  Od sodnika se pričakuje, da veščino sojenja suvereno obvlada, da je hkrati empatičen do strank, da ne rešuje spisov ali zadev, ampak spore, da ne vidi le pravno relevantne trditve strank, ampak zgodbe in usode ljudi, ki so se znašli v stiski in pred njim, kot tistim, ki jim lahko pomaga. Pa ne kot avtoriteta, ki „z zavezanimi očmi seka z mečem“, ampak kot nekdo, ki jih sliši, spoštuje, jih obravnava nevtralno in strokovno ter mu zato zaupajo. Mora biti samozavesten in odločen ter uveljaviti svoje strokovno prepričanje ter v skladu s svojo presojo uporabiti pravilno pravo, neodvisno od zunanjih pričakovanj.

Takšna avtonomna in odgovorna posameznika, z izrazitim sodniškim etosom in tudi erosom ter zavidljivo pripadnostjo in predanostjo sodniškemu poklicu sta tudi današnja nagrajenca. Za njuno zgledno delo, ki je pustilo močan pečat v slovenskem sodstvu  jima tudi ob tej priložnosti izražam globoko spoštovanje in hvaležnost.

Na današnji slovesnosti sta prisotna samo dva od teh dragocenih sodelavcev, ostalim, tudi tistim iz vrst sodnega osebja bodo priznanja v naslednjih dneh podeljena na sedežih višjih sodišč, nekaterim pa, kar je že tradicionalno, na Konferenci dobrih praks v začetku meseca decembra. Tudi njihova vloga je za delovanje sodnega sistema nenadomestljiva, saj bi brez njihovega prispevka, predanega in pogosto tudi požrtvovalnega dela tako dobrih rezultatov v sodstvu ne mogli doseči.

Na koncu seveda veljajo čestitke tudi ostalim nagrajencem in nagrajenkam ter vsem zaposlenim v pravosodju.

Vsem želim prijeten dan in miren vikend.

Zakon ni naklonjen željam razvajenih.
Lex non favet votis delicatorum.