Dnevi slovenskega sodstva 2016

Spoštovana predsednica Slovenskega sodniškega društva, spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani visoki gostje.

Ko sem sedel k pisanju tega govora, se mi je ob še svežih vtisih z obiskov po sodiščih, vsebinsko izpolnjujočih pogovorih s kolegi sodniki in sodnim osebjem, napolnjenih s pozitivno energijo in odločenostjo izboljšati naše delovanje, porajalo veliko misli, ki sem vam jih želel nameniti, nakar se je vse bolj izrisovala zadrega, kako jih spraviti v nekajminutni časovni lijak. Na koncu se je vse izteklo v le nekaj razmišljanj s poti.

Ob nastopu predsedniške funkcije sem se zavezal h krepitvi sodelovanja med sodišči, zavedajoč se, da je sodstvo sistem, ki ne prenese improvizacij, in ga je zato treba upravljati z jasno vizijo, da pa tega ni mogoče storiti po načelu subordinacije in da mora biti zato vloga Vrhovnega sodišča predvsem koordinativne narave. Namen je bil vzpodbuditi ustvarjalne zmogljivosti na sodiščih in jih nato kot dobro prakso prenesti tudi na druga sodišča. Delovanje v tej smeri je samo potrdilo, da je med sodniki in sodnim osebjem veliko znanja in inovativnosti, le nekatere ovire je bilo treba odpraviti. Ugotavljam, da je (bil) proces krepitve skupne pripadnosti in udejanjanju načela gens una sumus, sodeč po odzivih na sodiščih, zelo dobro sprejet.

Občasno smo pluli z raztrganimi jadri, vendar nikoli brez kompasa. Naše prizadevanje za doseganje strateških ciljev je bilo usmerjeno, z jasno določenimi ključnimi prednostnimi nalogami. Ocenjujem, da smo v želji doseči tako spremembo strukture upravljanja sodišč, ki bo upoštevala razumno ravnovesje med sodniško avtonomijo in administrativno povezanostjo, uspešno odgovorili na izzive sicer občutljivega iskanja ravnotežja med sodniško avtonomijo in sodno upravo. Na ta način smo zagotovili integracijo, ne pa nezaželeno zlitje kultur in perspektiv sodnikov in upravljavcev sodišč. Potrdilo se je, da kakovostno izvajanje sodne uprave nikakor ne omejuje ustvarjalnosti sodnikov ali celo posega v njihovo neodvisnost, ampak nasprotno. Menim, da njuno tvorno sobivanje zagotavlja pogoje za kakovostnejše in učinkovitejše delovanje sodstva.

Spoštovani!

Rezultati sodstva so se statistično bistveno izboljšali, ne da bi upadla kakovost odločanja, za kar gre zasluga predvsem vam. Nekateri te dosežke omalovažujejo, vendar ostaja dejstvo, da je bilo nujno znižati število zadev na obvladljivo raven, da bi se lahko sedaj poudarjeno posvetili izboljšanju kakovosti. Seveda imajo veliko povedati nekateri ljubiteljski poznavalci, ki jim je že na prvi pogled vse jasno in izhajajo iz nekakšnega idealnega ali idealiziranega stanja, slabo poznavanje pa jim je izhodišče, na katerem gradijo prepričanost v edini prav svojega videnja. V sodstvu smo ubrali drugo pot, ki je daljša in sad premišljenega iskanja pravih rešitev, nikoli premočrtna in lahka. A prehoditi jo je treba. Šele nato je mogoče stvari razumeti in se odgovori na še tako zahtevna vprašanja naenkrat zazdijo nenavadno preprosti. Znali smo ohraniti odprtost za nova, tudi tuja, znanja in izkušnje, hkrati pa izhajali iz lastne pravne tradicije, ki je ni mogoče zanemariti ali celo kar odmisliti. Pričakujem, da bomo na ta način premišljeno gradili tudi naprej. Doseženi rezultati so čvrsta podlaga zaupanju v lastno znanje in izkušnje.

Pomembna ideja, ki smo ji sledili in jo uresničili, je bila tudi razbremenitev sodnika nesodniških opravil, da bi se lahko posvetil zadevam, ki dejansko pomenijo vsebinsko odločanje. Sodni svet je odpravil količinske normative, ki so krepili formo mentis, ki je že sama na sebi postavljala v ospredje doseganje količine in različne spretnosti za doseganje meril, ni pa bila v korelaciji z želeno kakovostjo sodnikovega dela. Takšen način ocenjevanja sodnikovega dela je v sebi nosil latentno nevarnost, da iz sodnika ustvari uradnika, ki bo pod pritiskom številk zadevo poskušal čim prej dati iz rok, ne glede na pravilnost odločitve in kakovost argumentacije. Ob že zagotovljenih varovalkah sodnikove neodvisnosti, so bile tako odstranjene ovire, ki so sodniku onemogočale njegovo polno udejanjanje v žlahtnem pomenu besede.

Kakšnega sodnika si želimo, smo zapisali v projektu izboljšanja kakovosti sodstva, ki opredeljuje komponento sodnik. Tam razberemo, da so lastnosti dobrega sodnika kompetentnost na različnih pravnih področjih, etičnost, spoštovanje sodniške neodvisnosti in nepristranskosti, zadržanost ter pravilno razumevanje človeške in socialne realnosti, v katerih sodstvo deluje. V tem projektu, ki je med sodniki dobil trdno podporo, smo tudi zapisali, da se od sodnika pričakuje, da veščino sojenja kompetentno obvlada, obenem pa je empatičen do strank, da ne rešuje spisov ali zadev, temveč spore, da ne vidi le „pravno relevantnih“ trditev strank, ampak zgodbe ljudi, ki so se znašli v stiski, in so pred njim, kot tistim, ki jim lahko pomaga, ne kot avtoriteta, ki „z zavezanimi očmi seka z mečem“, ampak nekdo, ki jih sliši, spoštuje, jih obravnava nevtralno in strokovno ter mu zato zaupajo. Sprejemanje teh vrednot in odprtost za nova znanja so najboljše zagotovilo, da bo sodstvo z dokončnim premikom fokusa z reševanja zadev na stranko – človeka, kakovostno in učinkovito izpolnilo svoje poslanstvo. V navedenem projektu, o katerem bo več govorila kolegica podpredsednica Betetto in ga bomo v nekaterih segmentih začeli izvajati že jeseni, so določeni natančni ukrepi, s katerimi bomo dosegli zastavljene cilje.

Spoštovani!

Razmere, v katerih smo in delujemo, so izjemno zapletene. Seveda membrana med anomično družbo in sodstvom ni tako nepropustna, da bi dogajanje v družbi ne imelo vpliva na delovanje sodstva. Sodstvo, ki za razliko od izvršilne in zakonodajne veje, ni politično, je po stališčih teorije ambivalentne narave, saj je hkrati neodvisna veja oblasti in javna služba (servis), namenjen zadovoljevanju družbenih potreb. Strinjati se je treba s tistimi poznavalci, ki poudarjajo, da politične strukture, ki se borijo za premoč v drugih dveh vejah, praviloma ne želijo močne sodne oblasti. Zakonodajna in izvršilna veja, v katerih ima odločilno besedo politika, si sodstvo želita kot servis za reševanje medsebojnih sporov pravnih in fizičnih oseb, manj ali pa nikakor pa kot dejanskega nosilca in izvajalca sodne oblasti. Zato je razumljivo, da so se težave sodstva (in pravosodja) bistveno okrepile, ko je začelo resno izvajati svojo ustavno določeno vlogo in se s tem vzpostavilo kot enakovredna veja oblasti. Od takrat je deležno nič kaj sramežljivih napadov dela politike, pri čemer se poskuša ustvariti vtis, da so za rušenje avtoritete sodstva dovoljena vsa, tudi povsem nesprejemljiva sredstva. V tem arzenalu najdemo laži, namigovanja, defamacije sodnikov, v zadnjem času tudi filmsko produkcijo, pri čemer je poskrbljeno tudi za distribucijo doma in v tujini, vse z očitnim namenom vnaprejšnjega določanja posameznih sodnikov kot tarč, njihovega onemogočanja ter pritiskov na odločanje. Cilji načrtno vodenih in doziranih diskvalifikacij so jasni: destabilizirati sodstvo, omogočiti vstop nekaterih segmentov politike vanj, med sodnike pa zasejati strah. K sreči ti trdovratni poskusi, in prepričan sem, da bo tako tudi v bodoče, niso padli na plodna tla. Zaskrbljujoče pa je, da tisti, ki bi se morali ob takem dogajanju oglasiti, vse skupaj že kar nekaj let nemo, kar že komorno, opazujejo. Lažje se je zateči v ugodje molka in se ne izpostavljati, tudi takrat, ko je to z vidika državotvornosti nujno, kot pa razgaliti navideznosti in stvari poimenovati s pravim imenom.

Med pomembnimi problemi slovenske družbe nasploh je tudi strah pred odločanjem. Sodniki niso v položaju, da bi se v katerikoli zadevi lahko odzvali z neopredeljenostjo, saj morajo v konkretnih življenjskih primerih, v katerih so jim postavljena konkretna vprašanja v okviru obstoječega prava, nujno odgovoriti, kakovostno in v razumnem času. Ne tako redko morajo sodniki sprejemati odločitve, ki niso v skladu s pričakovanji javnosti in pod sprotnimi pritiski, ko se določene skupine aktivno vmešavajo v odprte postopke. Kolegi sodniki, ki vodijo take postopke, izkazujejo pokončnost in izjemen strokovni pogum ter na ta način najbolje varujejo ugled sodne veje oblasti. To pa še nikakor ne pomeni, da ni skrajni čas, da se politika in civilna družba odgovorno ne opredelita do ključnih vprašanj, povezanih z delovanjem sodstva v demokratični družbi.

Odprt je razpisni rok za predsednika Vrhovnega sodišča, zato mi dovolite še nekaj besed o tem. Za učinkovito delovanje družbe je pomembno, da razprave o kandidatih za najodgovornejše funkcije, pri tem sodstvo ni nobena izjema, potekajo na dostojni ravni in na podlagi dejstev. Naj ponovim. Pričakujem, da bo mnenje občne seje odločilno v nadaljnjem postopku imenovanja predsednika ali predsednice, tudi pri odločanju v Državnem zboru in Sodnem svetu, ter da se bomo na tak način izognili v tem postopku za kandidata ali kandidatko, pa tudi sodstvo, izjemno škodljivi politizaciji.

In na koncu. Ob tem kratkem razmisleku se mi kar vsiljuje latinski rek per aspera ad astra in krepi spoznanje, da smo na poti osvajanja ponosa večji del poti po trnju že prehodili.

Hvala za pozornost. Želim vam plodne razprave in da bi se tu v mojih krajih čim bolje počutili.