zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

Dan pravosodja 2015

datum: 05.11.2015
vir: Vrhovno sodišče

Na letošnji slovesnosti od Dnevu pravosodja je predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša nagovoril vse prisotne z besedami, da živimo v času, ko sta se politika in ekonomija v razmerju do prava nesorazmerno okrepili, sodobno pravo pa da postaja vse bolj neustaljeno. Prehitro sprejemanje predpisov in njihovo pogosto nepremišljeno spreminjanje vodi v nepreglednost, ki povzroča občutke zmede med profesionalnimi uporabniki in odtujenosti med državljani. V takih razmerah je tudi poenotenje sodne prakse bistveno zahtevnejše. Izpostavil je, da bo sodstvo do konca letošnjega leta sprejelo časovne standarde reševanja zadev, ki se pa bodo v nekaj letih izenačili za območje celotne države.

Celoten govor je objavljen v nadaljevanju.

Spoštovani visoki gostje,
spoštovane prejemnice in prejemniki priznanj,  
spoštovane kolegice in kolegi,   
spoštovani gostje.    

Na današnji dan mineva 97 let od uveljavitve Uredbe o ureditvi in delovanju pravosodja, ki jo je sprejel tedanji minister za pravosodje Vladimir Ravnihar. Kot uradni jezik na sodiščih je določila slovenščino in predpisala, da se sodbe razglašajo v imenu zakona. Tega globoko vsebinskega in resnično simbolnega  koraka k samostojnosti slovenskega pravosodnega sistema se zato z razlogom s ponosom spominjamo. Obeleževanje tako pomembnega dogodka iz naše pravne zgodovine je tudi pravšnja priložnost, da izkažemo spoštovanje sodelavkam in sodelavcem,  letošnjim prejemnicam in prejemnikom  priznanj za odmevne dosežke v pravosodju.   

Je pa tudi priložnost za kratek, nič več kot fragmentarni pogled na dogajanje v družbi in  sodstvu. Živimo v času, ko sta se politika in ekonomija v razmerju do prava nesorazmerno okrepili. Minili so časi konsistentnosti, splošnosti, abstraktnosti, sistematičnosti ter notranje skladnosti in usklajenosti prava, ko sta se predvidljiva in koherentna sodna praksa ter razvoj prava kot statični in dinamični princip harmonično prelivala in dopolnjevala. Sodobno pravo se zaznavno odmika od naštetih značilnosti in postaja vse bolj neustaljeno in kazuistično, z značilno takojšnjo, praviloma premalo domišljeno, odzivnostjo na družbene pojave, kar seveda ne prispeva k njegovi konsistentnosti in integrativni vlogi. Prehitro sprejemanje predpisov in njihovo pogosto nepremišljeno spreminjanje vodi v nepreglednost, ki povzroča občutke zmede med profesionalnimi uporabniki in odtujenosti med državljani. V takih razmerah je tudi poenotenje sodne prakse bistveno zahtevnejše.    

V preteklosti smo brez zadostnega temeljnega premisleka in jasne vizije, včasih tudi z vidnim olajšanjem,  sprejemali in v sistem vnašali nekatere rešitve, ki naj bi kot nekakšen deus ex machina odpravile probleme. Ne glede na to, da v današnjem globaliziranem svetu čistih pravosodnih sistemov ni, so le hibridni, z nekaterimi bolj poudarjenimi značilnostmi,  pa mora biti vsak sistem notranje konsistenten. Ne more pa biti le skupek, nekakšna kompilacija dobrih zamisli, ki niso konceptualno usklajene. V tem pogledu so pred Ministrstvom za pravosodje, Sodnim svetom  in Vrhovnim sodiščem še zelo zahtevne naloge. Seveda je treba nujno ohranjati odprtost za nova, tudi tuja znanja in izkušnje, vendar je treba poglabljati védenje o lastni pravni tradiciji, ki je ni mogoče kar odmisliti, in upoštevati sedanje dobro delujoče rešitve, ki so učinkovite in v praksi dajejo rezultate. Na tej podlagi je treba premišljeno graditi naprej. Vsi moramo bolj zaupati vase in v lastno znanje in izkušnje ter tudi pogosteje samozavestno uporabljati zdravo pamet.     

Posamezni državni organi s svojim hiperaktivnim delovanjem in očitnim neproduktivnim merjenjem moči  (kazanjem mišic) ter prebijanjem (izrabo) pristojnosti ne prispevajo k stabilnemu delovanju oblasti. Včasih se je težko izogniti vtisu, da šibkosti v izpolnjevanju svojih nalog pogosto nadomeščajo z nenavadno veliko vnemo za vtikanje v tradicionalno ustaljene pristojnosti drugih organov. Spoštljiva komunikacija, pa tudi medsebojni nadzor sta med organi, tudi iz različnih vej oblasti, nujna, vendar v okviru koordinatnega sistema njihovih pristojnosti. Rešitev je zato preprosta, le držati se je je treba. Dvig kulture medsebojnega dialoga in upoštevanja sta v času, ko tudi v javnem diskursu ni pričakovanega spoštovanja med različnimi družbenimi deležniki, da o pomanjkanju elementarne spodobnosti v kritiki, ki jo izrekajo nekateri posamezniki, ne da bi upoštevali kakršnekoli omejitve in družbene konvencije, niti ne govorim, nujna. Kot da bi bilo v razbohoteni navideznosti dovoljeno prav vse. Pa ni.   

Spoštovani.  

Sodstvo je živ, inovativen in vse bolj odprt sistem, po naravi stvari se tudi v njem nujno zrcalijo pojavi (njihovi odbleski) v družbi. V takšnem, do kraja judikaliziranem okolju, je zato težavno načrtovati vodenje konsistentne in s pogledom več let vnaprej zastavljene politike. V sodstvu smo ob zavedanju, da moramo ravnati kot profesionalna organizacija za državljane in da je zato še posebej pomemben pogled z vidika stranke, znali izluščiti bistveno in se nismo izgubljali v  meandrih nepomembnosti, ki po nepotrebnem zamegljujejo presojo. Tako smo se že pred več kot desetletjem odpravili na goro, pot je bila strma in vse prej kot lahka, tudi večjih okruškov ni manjkalo. Povzpeli smo tako visoko, da so se nam dovolj izostrila bistvena vprašanja, kar je omogočilo sprejemanje odločitev, nujnih za izboljšanje našega delovanja. Preveliko število nerešenih, tudi starejših zadev, je dušilo in kar že onemogočalo kakovostno sojenje, zato je bilo treba njihov obseg spraviti v obvladljive okvire. Za razliko od Sizifa nam je ta kamen uspelo zriniti do vrha in ga na drugi strani spustiti navzdol. V te uspehe je veliki meri vgrajeno tudi prizadevno delo letošnjih prejemnic in prejemnikov priznanj. Kljub nasprotnim očitkom lahko ugotovimo, da smo med to potjo, kar je danes vse bolj zaželeno, postali tudi bolj vitki. Ne živimo  v iluziji, da je naših naporov konec. Nasprotno. Vseskozi nas je spremljalo zavedanje, da je naslednji nujni korak izboljšanje kakovosti našega odločanja v najširšem smislu, pa tudi, da je še veliko prostora za izboljšave v razmerju sodnikov in sodišč do strank in javnosti. To smo tudi jasno poudarili v prioritetah, ki smo jih sprejeli ob otvoritvi letošnjega sodnega leta in jih že začeli udejanjati. Refleksija stanja izpred deset ali več let zato ni merodajna podlaga za ponavljajoče trditve nekaterih, ki z izkrivljeno redukcijo stvarnosti, neutrudno ponavljajo mantre o nedelujočem, neučinkovitem in nekompetentnem sodstvu. Napačno pa bi bilo, če bi se v sodstvu prepustili  samozaverovanosti. Svoje slabosti poznamo in jih ne prikrivamo, odpravljanja napak se lotevamo sistemsko, pri čemer je ključni poudarek na vgraditvi varovalk, ki bodo v bodoče onemogočile ali pa vsaj bistveno zmanjšale možnost njihove ponovitve. Težav z neenakomerno obremenitvijo sodišč in sodnikov s sedanjim zakonskim instrumentarijem, ki je primeren za ad hoc reševanje tovrstnih neravnovesij, ne bo mogoče v celoti odpraviti, prepričani pa smo, da bo velik del teh razrešila predlagana uvedba enovitega prvostopenjskega sodnika. V skladu z zakonsko ureditvijo bomo do konca letošnjega leta sprejeli časovne standarde, ki bodo glede na različne izhodiščne položaje sodišč v začetni fazi različni, se pa bodo v nekaj letih nato postopoma izenačili za območje celotne države. Seveda pa so močno pretirana pričakovanja, da bo izključno sodstvo tisto, ki bo poleg reševanja zadev, reševalo tudi socialne stiske ljudi in strateška gospodarska vprašanja.   

Spoštovani!   
Ob tej priložnosti bi želel tudi izpostaviti, da je iluzorno pričakovati, da je človekove sposobnosti ali  celo osebnost mogoče stehtati z lekarniško tehtnico in njegove značilnosti pretvoriti v algoritme. Še toliko bolj to velja za sodniški poklic. Merjenje sodnikovega dela, tako kot je zastavljeno, krepi formo mentis, ki hote ali ne, že sama po sebi postavlja v ospredje količino in različne spretnosti za doseganje meril, kar pa ni v korelaciji z želeno kakovostjo sodnikovega dela. Nenehna skrb za doseganje „normativa“ je z vidika razvijanja sodnikove ustvarjalnosti destimulativna, če že ne pogubna. V predlogu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju se znova obuja ideja, da bi tudi sodnike selektivno plačevali po opravljenem delu, „po učinku“, seveda ob nespremenjeni masi za plače. Takšen pristop je v direktnem nasprotju z mednarodnimi priporočili, ki urejajo položaj sodnikov. V kombinaciji z ocenjevanjem sodnikovega dela, bi glede na že znane slabe pretekle izkušnje, tak pristop samo potenciral ukvarjanje sodnikov s tovrstnimi vprašanji in povzročil poslabšanje vzdušja, zaradi tega pa bi trpelo sojenje kot temeljna sodnikova dejavnost. V kontekstu motečih dejavnikov na delovanje sistema tudi ni mogoče spregledati, da se pretirano krepi želja po zunanjem nadzoru sodnikov in sodstva. Vse pogostejše so nesmotrne zahteve po poročilih, katerih priprava jemlje veliko časa in energije, obremenjuje sodnike in sodišča ter glede na občutek, da je najslabše delati v prazno, upravičeno povzroča slabo voljo.   

Ko govorimo o liku pravega sodnika, praviloma izpostavljamo, da ga mora odlikovati poglobljeno in široko strokovno znanje, poudarjene delovne sposobnosti in poštenost, objektivnost, racionalnost, pa tudi pravni občutek ter predanost sodniškemu poklicu. Samozavesten in odločen sodnik je tisti, ki uveljavi  svoje strokovno prepričanje in v skladu s svojo presojo uporabi pravilno pravo, ne glede na morebitna zunanja pričakovanja. Takšni neodvisni, avtonomni in odgovorni posamezniki z izrazitim sodniškim etosom in zavidljivo pripadnostjo ter predanostjo sodniškemu poklicu, so tudi današnje prejemnice in prejemniki medalj. S svojim vzornim delom, ki je bilo prepoznano tudi v širši strokovni javnosti, so prispevali pomemben delež k boljšemu delovanju slovenskega sodstva in dvigu njegovega ugleda. Za njihovo zgledno delo, ki ni ostalo neopaženo, se jim tudi ob tej priložnosti še posebej zahvaljujem.    

Na današnji slovesnosti so prisotni samo prejemnice in prejemniki medalj, ostalim dragocenim sodelavcem, tudi tistim iz vrst sodnega osebja, bodo pohvale v naslednjih dneh podeljene na sedežih višjih sodišč, dvema pa tudi tradicionalno na Konferenci dobrih praks v začetku meseca decembra. Ti sodelavci danes niso navzoči, vendar ocenjujem, da je prav, da jim tudi na današnji slovesnosti izrazim spoštovanje. Njihova vloga je za kakovostno delovanje sodnega sistema nenadomestljiva, saj bi brez njihovega predanega in pogosto tudi požrtvovalnega dela tako dobrih rezultatov v sodstvu ne mogli doseči.   

Spoštovane prejemnice in prejemniki medalj, dovolite mi, da se vam na koncu za vaše zgledno delo zahvalim in vam v bodoče zaželim še veliko uspeha.   

Seveda pa velja čestitka tudi vsem ostalim zaposlenim v pravosodju! 

Svobode ni mogoče oceniti v denarju.
Libertas est inaestimabilis.