Govor predsednika VSRS na Odboru DZ za pravosodje

 

„Želel bi poudariti, da smo že večkrat izpostavili, da je argumentirana razprava o delovanju sodstva nujna, saj nam postavlja ogledalo in omogoča sistemsko ukrepanje za izboljšanje našega delovanja. Tudi sami se zavedamo svojih slabosti in tega, da so še področja, na katerih so možne izboljšave in tako tudi ukrepamo. Zato je objektivna kritika, ki se nanaša na dejanske slabosti, celo dobrodošla. Ne moremo pa sprejeti kritike, ki z zamenjavo tez in z neselektivno argumentacijo ne ponuja rešitev, ampak se izčrpava, kot že velikokrat doslej, zgolj v lastni rušilnosti. Nikakor nismo neobčutljivi za ugotovljene kršitve pred ESČP, pričakujemo pa, da bo analiza objektivna in da bo upoštevala vse dimenzije nakazanega problema,“ je v uvodu izpostavil predsednik Vrhovnega sodišča RS Branko Masleša in dodal, da bodo morebitna priporočila skrbno proučili.

Z interpretacijo v predlogu za sklic seje se je po njegovih besedah skušalo vzbuditi vtis novosti in nujnosti. Na to kažeta način in časovna dimenzija sklica seje, čeprav so bili podatki o ugotovitvah ESČP že dolgo javno objavljeni in znani, tudi v letnem poročilu vrhovnega sodišča, ki ga je obravnaval odbor državnega zbora za pravosodje. „Čeprav se nam zdi tak način neprimeren, smo seveda pripravljeni ponovno predstaviti svoj pogled, obžalujemo pa, da so bili naši argumenti in pojasnila očitno preslišani, sicer bi se kot država lahko ukvarjali z perečimi tematikami, ki pa dejansko obremenjujejo delovanje sodstva in tudi pravosodja nasploh,“ je poudaril predsednik Masleša in spomnil, da glavnina ugotovljenih kršitev Konvencije o varstvo človekovih pravic in svoboščin predstavljajo primeri iz obdobja pred letom 2006, vezani pa so na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (pravica do sojenja v razumnem roku) in praktično v vseh teh zadevah hkrati tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter da je po tem letu število bistveno upadlo.

„V letu 2014 je bilo državnemu pravobranilstvu, ki v postopkih zastopa Republiko Slovenijo, vročenih 59 novih pritožb, od tega 6 zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Kot primer, v letu 2006 je bilo takih pritožb 1340. V letu 2014 pa je ESČP ugotovilo, da je Slovenija kršila pravico do sojenja v razumnem roku v sedmih zadevah,“ je povedal predsednik vrhovnega sodišča, a so se tudi v tem delu postopki skoraj izključno nanašali na primere izpred leta 2006. Zato omenjene kršitve po njegovi oceni nimajo prav nobene vrednosti pri ocenjevanju sedanjega stanja v sodstvu. „Stanje v sodstvu je daleč od tega, da bi ogrožalo vladavino prava ali stabilnost družbene ureditve, ki temelji na človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter pelje družbo v krizo, ki je ne bo mogoče urejati v okviru demokratičnih institucij in izvoljenih predstavnikov ljudstva, kot trdijo predlagatelji. Poti v tako anomično stanje ne trasira sodstvo, ampak nekateri drugi dejavniki, ki sistematično rušijo ne le njegov ugled, temveč tudi ugled drugih pomembnih podsistemov v državi. Odločno moram zavrniti pavšalne očitke o spolitiziranosti sodstva, o zlorabah sodstva v politične namene, ki da terja ustrezno ukrepanje, ki bo odpravilo možnost ponovitve takšnih zlorab prava in pravosodja v celoti ter teptanje demokratičnih standardov,“ je v zvezi z nekaterimi očitki še poudaril predsednik Masleša.

Nadalje je člane odbora za pravosodje opozoril, da so v očitkih, zbranih v predlogu priporočil v zvezi z ugotovitvami ESČP, zbrani izrazito enostranski argumenti in nekatera sodstvu nenaklonjena mnenja, medtem ko so drugačne ugotovitve predlagatelji zaobšli. Tako je denimo izostala ugotovitev evropske komisarke Vere Jourove, ki je letos kot primer pozitivne prakse glede trajanja sodnih postopkov in organizacije sodstva med vsemi državami izpostavila ravno Slovenijo, ker se pri nas stanje na tem področju pomembno izboljšuje. Ob predstavitvi poročila Pregled stanja na področju pravosodja v EU za leto 2015 (Justice Scoreboard) je bila Slovenija izpostavljena kot primer izboljšanja stanja v zvezi z zmanjšanjem zaostankov, pa tudi kot primer poslabšanja percepcije o neodvisnosti sodnikov.

„Energično je treba zavrniti tudi navedbe o zavajanju javnosti o učinkovitem delu sodišč, saj si ni mogoče razlagati, kako bi sodstvo zavajalo javnost, ko pa gre za podatke, ki jih je javno objavilo, med drugim v letnem poročilu. V predlogu se izpostavlja padanje števila pomembnejših rešenih zadev, pri čemer pa se enostavno zamolči, da se je v teh letih tudi bistveno zmanjšalo število sodnikov in sodnega osebja. Dejstvo pa je, da je sodstvo imelo v letu 2010 nerešenih nekaj manj kot 150.000 pomembnejših zadev, na dan 31. 8. 2015 pa je bilo teh zadev 92.000, pri čemer je seveda treba jasno povedati, da je mogoče to število zniževati le do določene mere,“ je članom odbora za pravosodje pojasnil predsednik vrhovnega sodišča. Čeprav skuša to zmanjšanje utemeljevati z manjšim pripadom zadev na sodišča, je dodal, so ključni razlogi za zmanjšanje števila zadev v izboljševanju enotnosti in predvidljivosti sodne prakse, kar se povsem evidentno kaže na primer pri izvršilnih zadevah, prekrških, pa tudi v pravdah, ki se nanašajo na nepremoženjsko škodo, kjer se je zaradi ustaljene sodne prakse njihovo število v nekaj letih večkratno skoraj za 10-krat zmanjšalo. Tudi pričakovani časi reševanja zadev so se od leta 2010 pomembno, pomembno skrajšali.

Kot je še poudaril, vse nadaljnje primerjave o številu kršitev, ugotovljenih pred ESČP, temeljijo na desetletju ali več starih podatkih in že zato niso relevantne za presojo kakovosti delovanja slovenskega sodstva v sedanjih razmerah. „Kakor sem pojasnil že v uvodu, pa to seveda ne pomeni, da je slovensko sodstvo neobčutljivo za ugotovljene kršitve, saj se zaveda, da je tako samo, kot tudi drugi dve veji oblasti, naredilo resne napake pri varstvu konvencijskih pravic in da se te ne kažejo samo v počasnosti sojenja,“ je povedal predsednik Masleša. Zaradi korektnosti je namreč po njegovih besedah treba povedati, da najbolj resnih kršitev ne odkrivajo podatki o številu sodb, ampak pilotne sodbe proti Sloveniji. Te sodbe odkrivajo sistemske in množične kršitve človekovih pravic, ki so najpomembnejše tako z vidika varstva človekovih pravic, kot z vidika ugleda Slovenije glede negativnih učinkov na državni proračun, od izbrisanih do poplačila varčevalcev Ljubljanske banke v BiH in na Hrvaškem. Na nekorektno selektiven pristop pri navajanju stališč v zvezi z obravnavano problematiko pa po njegovih besedah kaže tudi dejstvo, da se ne omenja kompetentne ocene dr. Boštjana M. Zupančiča, da Slovenija absolutno ne velja za veliko ali resno kršiteljico in da je ni mogoče primerjati ne z Ukrajino na eni ne z Nemčijo na drugi strani.

„Vsi očitki predlagateljev poskušajo prikazati sodstvo kot glavnega kršitelja človekovih pravic v Sloveniji, navajajo politične zlorabe pravosodja, očitajo netransparentnost sodstva in zavračanje odgovornosti, težave iz preteklosti prikazujejo kot aktualne ter si prizadevajo prikazati, da je trenutno vodstvo odgovorno zanje. Dejstva, ki sem jih navedel, takšne trditve odločno demantirajo,“ je poudaril predsednik Vrhovnega sodišča RS.

Zavezanost sodstva h kakovosti in procesni pravičnosti je ilustriral tudi z ravnanjem v primeru ugotovitve na enem od okrajnih sodišč v mesecu marcu. Pri poslovanju z deponiranimi sodnimi oporokami je bilo namreč ugotovljeno, da so bile med deponiranimi tudi take, pri katerih je oporočitelj že umrl, zapuščinski postopek je bil zaključen, sodišče pa je še hranilo zaprto oporoko. „Pridobili smo podatke z vseh okrajnih sodišč v državi, ker se je nakazovalo, da bi utegnilo iti za sistemski problem, nato pa je bila v okviru vrhovnega sodišča ustanovljena komisija, ki je izdelala smernice za ravnanje v primerih, ko oporoka ni bila razglašena, opravljen pa je bil zapuščinski postopek. Zajeli smo obdobje od leta 1990 dalje, v nadaljevanju pa bo pregledano stanje tudi v obdobju pred tem. Na okrajnih sodiščih so bile imenovane komisije, ki so izvršile pregled vseh deponiranih oporok in izvedle odpiranje ter razglasitev oporok v primerih, ko je bilo dedovanje po zapustniku že zaključeno. V primerih ugotovitev takega stanja je sodišče pisno obvestilo stranke o napaki, se opravičilo, jih seznanilo z nastalim položajem in jih opozorilo na njihove pravne možnosti ter sporočilo kontaktne postopke za morebitna nadaljnja pojasnila. Čeprav gre za izjemno občutljive zadeve, ki so vsekakor obžalovanja vredne, pa nismo obrnili glave od problema in ga rešili samo na enem sodišču, ampak smo to storili za celotno državo,“ je pojasnil Branko Masleša, ki je ob tem zagotovil, da se bo tako odgovorno in sistemsko delovalo tudi v prihodnje.

Na koncu je še enkrat energično zavrnil očitke o političnem delovanju sodstva in ob tem izpostavil, da so se težave sodstva začele, ko je začelo resno izvajati svojo ustavno določeno vlogo in se s tem vzpostavilo kot enakovredna veja oblasti. „Od takrat dalje smo deležni nič kaj sramežljivih napadov dela politike z vsemi sredstvi, laži, namigovanj, žalitev sodnikov in že kar očitnih pritiskov na odločanje. Cilj je jasen, destabilizirati sodstvo, omogočiti vstop nekaterih segmentov politike vanj, med sodnike vnesti strah in zagotoviti sojenje, ki bi pomenilo nekakšno glasbo po željah. Zagotavljam vam, da bomo sodniki in sodstvo ohranili osebno in strokovno dostojanstvo ter samozavest ter s svojim predanim in kakovostnim delom samo še okrepili zaupanje v naše delo. Ko gre za temeljna, načelna vprašanja in vrednote slovenskega sodstva, niso mogoči nikakršni kompromisi, saj bi se v nasprotnem izneverili bistvu svojega poslanstva,“ je med drugim še dejal predsednik Vrhovnega sodišča RS Branko Masleša.
 

Celotni magnetogram seje je na voljo na strani Državnega zbora RS.