zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

Govor predsednika VSRS na Dnevih slovenskega sodstva

datum: 06.06.2014
vir: Vrhovno sodišče

Na Dnevih slovenskega sodstva, ki v organizaciji Slovenskega sodniškega društva letos potekajo v Podčetrtku, je predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša v uvodnem nagovoru med drugim izpostavil širši pomen želje dela politike po podreditvi sodstva in celotnega pravosodja. Takšno ravnanje bi po njegovih besedah lahko vodilo v anarhijo in regresijo ter v vojno vseh proti vsem, kar bi še poglobilo družbeno erozijo.

Objavljamo celoten govor.

 

"Pride čas, ko postanejo blatne obloge laži in insinuacij neznosno zadušljive, ko dostojanstvo rjove po odzivu. Pride čas, ko tudi dostojnost in zadržanost, ne da bi ju spodbujali, sami od sebe prikimata, da je treba stvari poimenovati natančno, četudi boleče, ko ni več časa za diplomatsko uglajeno leporečje.

Sodstvo ima v družbi pomembno, posebno funkcijo. Kot garant pravičnosti, v temeljne vrednote v pravni državi, tako Evropsko sodišče za človekove pravice, mora sodstvo uživati zaupanje javnosti, če naj bo uspešno pri izvrševanju svojih dolžnosti. Zato je tako zaupanje nujno zaščititi pred destruktivnimi napadi brez realne osnove, predvsem zato, ker kritizirani sodniki sami, zaradi obveze molčečnosti, ne smejo odgovarjati na kritike.

Sodišča so človekova stvaritev in zato tudi niso imuna pred napakami. Odpravljanju teh napak so namenjena pravna sredstva, ki so edina prava pot za izpodbijanje sodnih odločb. Naj takoj povem, danes nameravam govoriti o zaskrbljujoči pojavnosti, ki spremlja najbolj znano pravnomočno sodbo zoper Janeza Janšo in ostale, ne da bi si drznil seveda spuščati v ocenjevanje njene pravilnosti in zakonitosti.

Omalovaževanje, kar že skrunitev table največjega višjega sodišča v državi, z jasno sporočilnostjo, ki so jo zaznali le redki, da gre za naslednjo tarčo, bodočo trofejo, je nedopustno. Njene namestitve ob tabli nekega sodišča, ki ga ni več in ki ni bilo naše, ni mogoče razumeti drugače. Posebej, če je pospremljena z izjavami pravnomočno obsojenega eminentnega politika, da če še ni takega sodišča, bo pa že ustanovljeno, ki da bo to pravnomočno sodbo spravilo s sveta, oziroma da pravnomočne sodbe ne spoštuje, bolje bi bilo sprejema, pač pa, da jo le upošteva. S tem se v bistvu vsaj besedno postavlja nad zakon. Sporočilnost takega ravnanja, ki sodišče in s tem sodstvo prikazuje kot ciljno trofejo, je zato izjemno nevarno, saj vodi v razgradnjo ustavnih temeljev države. Da je taka ocena na mestu, zgovorno potrjuje izjava, v kateri je politik za TV Slovenija povedal „da bije zadnja ura tistemu, kar se je po osamosvojitvi Slovenije skušalo predstavljati kot neodvisno sodstvo“.

Pandorino skrinjico je odprl že manifest ustavnega sodnika Jana Zobca, ki se je v članku „Mehki trebuh slovenskega sodstva“ do delovanja sodstva pokroviteljsko žaljivo in skrajno omalovažujoče opredelil. V sistemu, v katerem je brez zaznavnega nasprotovanja deloval desetletja in dosegel največ, kar se je v njem doseči dalo, ni nikoli izrabil priložnosti in predlagal načina izboljšanja njegovega delovanja. Tega se je lotil v medijih. Razen zelo redkih izjem, odziva tistih, ki bi se že po naravi stvari morali oglasiti, ni bilo. Raje so se zavili v lagodno varnost molka. Vzpostavljen je bil standard in zadeve so se samo še stopnjevale. Zato ni nič nenavadnega, da je del politike v napadih na sodstvo v članku izražena stališča vzel kot edino zveličavno, naravnost destilirano resnico.

V nasprotju z dejstvi, uboga dejstva, se z izkrivljeno selektivno redukcijo stvarnosti sodstvo vztrajno prikazuje kot nedelujoče, neučinkovito, nekompetentno, spolitizirano. Demonizacija na podlagi posameznih ali celo samo ene odločitve nosi v sebi neprikrit namen rušenja legitimnosti sodstva, ohromitve odločanja in ustrahovanja sodnikov. Glede tega si ni mogoče delati utvar. Enak cilj zasleduje zatrjevanje nujnosti zdravljenja namišljenega bolezenskega stanja sodstva in pogrevanje lustracijske recepture več kot dvajset let po osamosvojitvi. Komajda lahko še sledimo neverjetnemu razcvetu zanimanja za sodniško rodoslovje in posledičnim brezskrupuloznim napadom na posamezne sodnike, na cele senate in oddelke, njihovim javnim sramotenjem, tudi z omalovaževanjem prednikov, kar je v nasprotju s civilizacijskim načelom, znanim še od antike, da otroci ne odgovarjajo za grehe ali dejanja svojih staršev. Stvari so se že razvile v tekmovalno vnemo na temo kdo se bo o sodnikih in sodstvu bolj nedostojno izražal, kdo bo posnel bolj „zanimivo“ fotografijo. Zato ne čudijo izrazi, da nam sodijo kokoši in retardiranci, da med sodniki „letijo“ kuverte in podobni intelektualizmi. Ti poskusi rušilnih napadov dela politike, v katerih je brez posebne pronicljivosti mogoče prepoznati željo po podreditvi sodstva in celotnega pravosodja, so presegli vse meje dopustnega. Če bi se tako ravnanje nebrzdano stopnjevalo, bi lahko vodilo v popolno anarhijo in regresijo ter v vojno vseh proti vsem, kar bi samo še poglobilo družbeno erozijo. To so žal prepoznali le redki mnenjski voditelji. Posebno žalosti boleča pasivnost predsednika države in brezplodni poskusi vzpostavitve dialoga z njim. Naj omenim, da je Sodni svet, ki se je v skladu s svojo ustavno vlogo odzval razumno in s poudarjenim občutkom za pravo mero, bil tudi v povezavi s stališčem v neki drugi zadevi, nemudoma deležen ocene, da so njegovi argumenti prazni in da je zato popolnoma izgubil verodostojnost.

Kaj reči o globini argumentacije, ko nova evropska poslanka prostodušno govori o tem, da že omenjene pravnomočne sodbe ni prebrala, ker da je obširna, le na začetku se je nekoliko pomudila, da pa si je na podlagi stališč pravnih teoretikov ustvarila svoje mnenje, ter da zato pravnomočne sodbe ne spoštuje, ampak jo samo upošteva.

V luči dogajanj, s katerimi se soočamo, se zato kot še posebej aktualen pokaže zapis nekega ameriškega sodnika, da bi v primeru, če bi dovolili, da se naša sodišča ustrahuje, žali in ponižuje, to razgradilo državo in pravosodni sistem.

Dovolite mi še nekoliko osebni pristop. V povezavi z današnjo tematiko in tudi razpravo v Državnem zboru je priložnost, da se ponovno opredelim glede navedb, da je na mestu predsednika Vrhovnega sodišča oseba, ki je dokazano sodelovala v sodnih postopkih, kjer so bile kršene človekove pravice, ki je bil imenovan za predsednika kljub temu, da je v totalitarnem sistemu kot sodnik sodeloval pri verifikaciji uboja begunca na slovensko-italijanski meji, se navduševal nad vojakovim strelom begunca točno v čelo ter se navduševal nad tem, da bo JLA tepihovala Slovenijo. Torej to naj bi bil jaz. Ponoviti moram, da nobena od teh navedb ne drži. Teh zgodb, ki po načelu, da večkrat ponovljena laž postane kaj kmalu resnica, v javnosti nisem želel dodatno razjasnjevati, saj je bilo v postopku imenovanja raziskano vse, ampak to zgolj iz razloga varovanja dostojanstva sodišča, ki ga vodim na eni in ustavnega sodišča na drugi strani. Taka drža mi ni bila v breme, ker mi resnica vseskozi stoji ob strani.

Vendar se v najslabši kafkovski maniri kar ponavlja, da so navedena dejstva, ki se niso nikoli zgodila, dokazana. Vse skupaj temelji na psihološko zelo domišljenih, medijsko učinkovitih, skrbno negovanih in zavestno izrečenih neresnicah in fantazmah nekega jasno profiliranega ustavnega sodnika, bom kar govoril o imenu – gre za Jana Zobca. Med modrimi ljudmi se stvari s časom umirijo, utonejo v pozabo in normalno izzvenijo. Glede na to, da se laži in izmišljotine kar nadaljujejo, mi ne preostane drugega, kot da jih poimenujem s pravim imenom. Naj povem, da gre za izmišljotine, ki so na ravni navedb nekaterih drugih akterjev, da sem bil član tajne politične policije UDBE, predsednik oziroma član nekakšne komisije za verifikacijo ubojev na državni meji, se sestajal s prvostopenjsko sodnico Klajnškovo in jo vodil k odločitvi, pozneje še z nekaterimi v javnosti znanimi „avtorji“ v tej zadevi napisal prvostopenjsko sodbo, in še ena naravnost zabavna, da se ga dnevno nacejam v neki zidanici na Dolenjskem. Če je tukaj kolega Krepfl, ki ga ne poznam, ta naj bi bil po teh navedbah moj pivski tovariš, bi prosil, da se potem spoznava. Še bi lahko našteval.

Vendar k zaključku. Temeljna težava sodstva je v tem, ker v anomičnih, na trenutke kar že kaotičnih razmerah, dobro deluje, ker ve kam želi priti in kako, se zaveda in priznava tudi svoje slabosti ter ob tem izkorišča priložnosti za izboljšanje svojega delovanja. Nosilci sodne oblasti ste vi, pokončni in avtonomni sodniki. Sodniški poklic je ustvarjalen, notranje izpolnjujoč, lep, če hočete. Vem, da tudi vi morate pogosto pluti tudi po nemirnem morju. Vaša predanost sodništvu in njegovim vrednotam je najboljše zagotovilo, da se bo sodstvo kot celota na izzive časa odzvalo dostojanstveno in storilo, kar je v njegovi moči za kakovostnejše in učinkovitejše delo. Prepričan sem. da bomo s pametnim, modrim pristopom to zmogli in kot najbolje delujoča veja oblasti samo še okrepili svoj položaj.

Zahvaljujem se vam za predano delo in vam želim lep sodniški dan."

 

Opomba: na tem mestu bomo v kratkem objavili tudi video posnetek govora.

Pri sojenju je naglica zločinska.
In iudicando criminosa est celeritas.