VSM Sodba in sklep IV Kp 709/2017

Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, kako ocenjuje listinske dokaze, s katerimi se je v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je oče mladoletnega oškodovanca Z.B. dne 27. 7. 2015 ob 10.00 uri po telefonu poklical na Policijsko postajo P. in povedal, da je obdolženec napadel in s palico udaril njegovega mladoletnega sina, čeprav je ta dokaz izvedlo (točka 2 obrazložitve).

Izrek

I. Pritožbi pooblaščenke oškodovanca R.B. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi v oprostilnem izreku glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika iz točke 1 izreka ter v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in se zadeva v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika posameznika.

II. V preostalem se pritožba pooblaščenke oškodovanca zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 709/2017 z dne 3. 3. 2020 obdolženega V.F. iz razloga po tretjem odstavku (pravilno bi bilo po 3. točki) 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in za poskus kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca R.B. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 800,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper to sodbo se je pritožila pooblaščenka oškodovanca R.B., in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo sojenje, pri tem pa odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom posameznikom.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba pooblaščenke delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, kako ocenjuje listinske dokaze, s katerimi se je v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je oče mladoletnega oškodovanca Z.B. dne 27. 7. 2015 ob 10.00 uri po telefonu poklical na Policijsko postajo P. in povedal, da je obdolženec napadel in s palico udaril njegovega mladoletnega sina, čeprav je ta dokaz izvedlo (točka 2 obrazložitve). Pritožnica navaja, da je pomanjkanje razlogov o navedenem vlivalo na zakonitost in s tem tudi na pravilnost prvostopne sodbe, saj je sodišče prve stopnje nasprotno listinskim dokazom obrazložilo, da dvomi, da je Z.B. poklical na policijo.

5. V podkrepitev pritožbenih navedb je pritožnica k pritožbi priložila fotokopijo odgovora PP P. z dne 27. 9. 2019, v katerem je navedeno, da je dne 27. 7. 2015 ob 10.00 uri na PP P. po telefonu klical Z.B. in želel govoriti s policistom B.D., saj naj bi sosed napadel in s palico udaril njegovega mladoletnega sina, pri tem pa navedel še, da sta z ženo trenutno v službi, bosta pa s sinom šla k zdravniku in se potem oglasila na policijski postaji. Ta klic je sprejel dežurni policist B.I., iz poročila dežurnega pa izhaja, da je istega dne ob 18.00 uri na policijsko postajo prišel Z.B. s sinom R. in naznanil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Temu sta priloženi še fotokopiji poročil, ki sta ju sestavila dežurna policista B.I. in Š.P., ki sta vsebinsko skladni z navedenim odgovorom PP P. z dne 27. 9. 2019.

6. Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP je sodišče dolžno, da v obrazložitvi sodbe navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, pri tem pa navede zlasti, kakor presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Pooblaščenka oškodovanca v pritožbi pravilno ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni sledilo navedeni zakonski obveznosti, temveč je sklep o tem, ali je oče mladoletnega oškodovanca kritičnega dne ob 10.00 uri po telefonu poklical na PP P. in naznanil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ali tega ni storil, oprlo na izpovedbe policistov S.P., G.D., P.L. in P.K., kot je to obrazloženo v točki 27 izpodbijane sodbe, v celoti pa prezrlo v pritožbi navedene listinske dokaze. Na osnovi izpovedb navedenih prič je ugotovilo, da kritičnega dne, takoj po dogodku, preko telefona na PP P. niso bili obveščeni o dogodku in je prvo formalno dejanje, ki so ga v zvezi s tem opravili, bilo narejeno šele v popoldanskih urah istega dne, ko so sestavili zapisnik o ustni ovadbi. Sodišče prve stopnje na osnovi izpovedbe teh prič ocenjuje, da v kolikor bi Z.B. obvestil PP P. o protipravnem ravnanju, bi bila pričakovana intervencija, glede na navedbe priče P.L., da policija odide na intervencijo tudi, ko so obveščeni o poškodbi mladoletnika, ko je sam doma in jih o poškodbi obvesti eden izmed staršev. Pritožba pravilno opozarja, da ob taki dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je navedena v točki 7 obrazložitve sodbe, manjka ocena listinskih dokazov, na katere se sklicuje pritožnica in iz katerih izhaja nasprotno tistemu, kar ugotavlja sodišče prve stopnje o enem od odločilnih dejstev, in sicer ali je oškodovančev oče kritičnega dne ob 10.00 uri obvestil policijo, po obravnavanem dejanju, kakor je to sam zatrjeval. Navedena okoliščina je namreč pomembna za presojo ostalih dokazov, na osnovi katerih se ugotavlja, ali je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 na škodo mladoletnega oškodovanca ali pa obstaja utemeljen dvom, da tega ni storil.

7. Pritožnici pa ni mogoče pritrditi, ko v pritožbi zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi zato, ker so razlogi prvostopne sodbe v točki 15 nejasni in v precejšnji meri v nasprotju z izpovedbo oškodovanca. V točki 15 obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v zvezi z domnevno poškodbo oškodovanca ni moglo spregledati, da je oškodovančeva mama S.G. izpovedala, da ko je prišla domov (okrog 15.10 ure), oškodovanec sam še niti ni opazil, da ga je obdolženi udaril, sama pa je takoj opazila odprto rano pod kolenom. Po drugi strani pa je oškodovančev oče Z.B. izrecno navedel, da mu je sin že po telefonu povedal, da ga je obdolženi udaril in da doživlja bolečine. Na osnovi navedenega je sodišče prepričano, da v kolikor bi obdolženi oškodovanca dejansko udaril na zatrjevan način, bi oškodovanec to zagotovo opazil takoj, in ne kot izhaja iz izpovedb njegove matere komaj ob 15.10 uri. Navedena razhajanja pa po ugotovitvi sodišča potrjujejo zaključek glede neverodostojnosti oškodovančeve izpovedbe o zatrjevanem udarcu oziroma o posledicah udarca.

8. Pritožbeno zatrjevanje, da so ti razlogi prvostopne sodbe nejasni in v precejšnjem nasprotju z izpovedbo oškodovanca pomeni grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero pritožnica ne soglaša. Ni pa v takih pritožbenih izvajanjih zaslediti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Utemeljitev zatrjevane procesne kršitve kaže, da pritožnica pod videzom njenega uveljavljanja izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, to pa sodi v pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožnica v preostalem delu pritožbe v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem prav tako uveljavlja.

9. Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi pooblaščenke oškodovanca in sodbo sodišča prve stopnje v njenem oprostilnem izreku glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. To bo o njej odločalo na glavni obravnavi pred drugim sodnikom posameznikom, za kar obstajajo tehtni razlogi upoštevajoč, da se je sodnica, ki je izrekla izpodbijano sodbo, glede kaznivega dejanja in krivde obdolženca zanj že opredelila in bo drug sodnik posameznik, ki bo odpravil ugotovljeno kršitev postopka, o zadevi lažje odločil.

10. Pritožbeno sodišče je v posledici razveljavitve oprostilnega izreka glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 razveljavilo tudi izrek o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, ki se nanaša na to kaznivo dejanje in s katerim je prvostopno sodišče oškodovanca napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje bo tudi v tem delu moralo odločiti ponovno.

11. Sklep, s katerim je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje temelji na določbi prvega odstavka 392. člena ZKP, odločitev, da bo v novem sojenju sodil drug sodnik posameznik, pa na četrtem odstavku 392. člena ZKP.

12. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje odločilo tudi o stroških kazenskega postopka, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, o katerem bo vnovič odločalo.

13. Pritožba pooblaščenke oškodovanca pa je neutemeljena glede poskusa kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Pritožnica je sicer podala pritožbo zoper celotno sodbo in tudi predlaga razveljavitev sodbe, vendar je v pritožbi navedla le razloge, s katerimi graja pravilnost prvostopnega oprostilnega izreka glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (točka 1 izreka prvostopne sodbe), ne pa tudi razlogov, s katerimi bi grajala pravilnost prvostopnega oprostilnega izreka v točki 2, kjer je navedeno kaznivo dejanje po prvem odstavku 141. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena KZ-1) ni ugotovilo kršitev, zaradi katerih bi bilo potrebno prvostopno sodbo razveljaviti tudi v tem delu, je ob ugotovitvi, da je pritožnica z ničemer vsebinsko ne napada, ta del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo in pritožbo pooblaščenke oškodovanca zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Navedeno je storilo po določbi 391. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

21.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 46615/2015
• Sodba I Ips 266/2001
• Sodba I Ips 8/2000