<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sklep II Kp 21582/2018

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2020:II.KP.21582.2018
Evidenčna številka:VSM00041822
Datum odločbe:28.12.2020
Senat, sodnik posameznik:Leonida Jerman (preds.), mag. Aleksander Karakaš (poroč.), Barbara Debevec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - podaljšanje zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - konkretizacija pritožbenih očitkov - razlogi o odločilnih dejstvih - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - načelo sorazmernosti - utemeljen sum o storitvi kaznivega dejanja - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - dovoljeni pritožbeni razlogi

Jedro

Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, obstoj oškodovanca v primeru odvzema premoženjske koristi in s tem povezano odreditvijo začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi niti ni odločilna okoliščina, saj nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem (74. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1).

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega T.K. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom II K 21582/2018 z dne 16. 11. 2020 ugodilo predlogu višjega državnega tožilca in zoper obdolženega T.K. odredilo podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi s prepovedjo razpolaganja z denarnimi sredstvi na transakcijskem računu ter s prepovedjo odtujitve in obremenitve oziroma mu prepovedalo kakršnokoli razpolaganje z vozilom, kot je podrobneje navedeno v samem izreku sklepa. Sodišče prve stopnje je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi podaljšalo za obdobje enega leta, to je do dne 23. 11. 2021.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženega T.K. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve določb 22., 23., 25. in 153. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog višjega državnega tožilca za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi z dne 24. 9. 2020 zavrne kot neutemeljen, podredno pa da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi s čimer navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, kdo je oškodovana družba, v obravnavanem primeru pa oškodovanec sploh ne obstaja. Kljub temu da je pritožnik enako zatrjeval že v prejšnjih pritožbah, pa s povzeto pritožbeno obrazložitvijo prezre besedilo točke 13 izpodbijanega sklepa, kjer je jasno obrazloženo, zakaj je v obravnavanem primeru oškodovana družba ravno družba W.C. d.o.o., kljub temu, da je stečajni postopek nad njo že končan in ne obstaja več. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, obstoj oškodovanca v primeru odvzema premoženjske koristi in s tem povezano odreditvijo začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi niti ni odločilna okoliščina, saj nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem (74. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1). Ker so razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu v zvezi s tem jasni in tehtni, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje, pritožba pa je s takšnimi netočnimi navedbami neutemeljena.

5. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu višjega državnega tožilca, ki ni bil obrazložen, ker ni navedel konkretnih okoliščin in dokazov, ki bi utemeljevali izrek ukrepa začasnega zavarovanja, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Katere zakonske določbe sodišče prve stopnje ni uporabilo oziroma jo je uporabilo napačno, ko je obravnavalo neobrazloženi predlog višjega državnega tožilca, pa pritožnik kot prava vešč procesni udeleženec, ni obrazložil. Sklicuje se zgolj na kršitev 16. člena ZKP, ki je splošna – načelna zakonska določba in ne določba, ki bi bila neposredno povezana s katerimkoli procesnim dejanjem, ki bi ga bilo mogoče v tej fazi postopka primerjati z dejanji sodišča iz drugega odstavka 371. člena ZKP. V kolikor pa pritožnik s svojimi pritožbenimi izvajanji meri na kršitev prvega odstavka 502.c člena ZKP, pa je ugotoviti, da je višji državni tožilec predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja podal hkrati z vložitvijo obtožnice, v kateri je z ustreznimi argumenti utemeljeval upravičenost začasnega zavarovanja, saj se je opredelil tako do obstoja utemeljenega suma kot tudi do potrebnosti in nujnosti podaljšanja začasnega zavarovanja zahtevka. Sodišče prve stopnje zato z ugoditvijo predlogu višjega državnega tožilca, ko je ukrep začasnega zavarovanja podaljšalo, ni kršilo določb omenjenega člena ZKP, pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pa ni podan.

6. Pritožnik je uvodoma tudi uveljavljal kršitev kazenskega zakona, vendar pri tem ne konkretizira, za katero kršitev iz 372. člena ZKP gre, zato pritožbe v tem delu ni moč preizkusiti.

7. V nadaljevanju pritožnik nasprotuje pogojem, pod katerim je bilo odrejeno oziroma podaljšano začasno zavarovanje. Z obširnimi pritožbenimi izvajanji oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje o nespremenjenih okoliščinah glede utemeljenosti suma in glede morebitnega obdolženčevega ravnanja v smeri nedosegljivosti premoženja. Navaja, da je za vsa plačila obstajala pravna in dejanska podlaga, za kar tudi obstajajo dokazi, ki jih sodišče prve stopnje ignorira, prav tako ni dokazov, da bi obdolženec sredstva za računa matične družbe dvignil protipravno. Utemeljen sum je grajen na ugotovitvah in izpovedbah stečajnega upravitelja oziroma na njegovem lažnem naznanilu. Nepravilna je tudi ugotovitev, da naj bi obdolženec vedel, da gre za neupravičena izplačila sredstev in da nakazila izvirajo iz kaznivega dejanja, ker naj bi bila matična družba že leta 2012 izbrisana iz registra, saj med obdolženčevim dvigom denarja na eni strani in dejstvom, da je bila matična družba izbrisana iz registra, ni vzročne zveze, poleg tega pa se obdolžencu niti ne očita, da je vedel, da je matična družba bila izbrisana iz registra. V izpodbijanem sklepu pa tudi ni konkretizirano, po katerih ravnanjih obdolženca se kaže nevarnost, da bi obdolženec onemogočil ali otežil odvzem pridobljene premoženjske koristi po končanem kazenskem postopku, saj take realne in konkretne nevarnosti ni možno dokazovati s preteklimi ravnanji obdolženca, ki so se zgodila pred očitano pridobitvijo premoženjske koristi.

8. Povzeta pritožbena izvajanja so glede na razloge izpodbijanega sklepa brez ustrezne podlage, pri čemer je pritožniku na vsebinsko enake navedbe že odgovorilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pritožbeno sodišče po preizkusu razlogov izpodbijanega slepa v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da so še vedno podani pogoji za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, saj se okoliščine od izdaje prejšnjega sklepa, s katerim je bilo začasno zavarovanje podaljšano, niso prav nič spremenile. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke o obstoju utemeljenega suma kot tudi glede realne in konkretne nevarnosti, da bi obdolženec lahko razpolagal s svojim premoženjem in s tem onemogočil oziroma znatno otežil odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi tehtno, obširno in prepričljivo obrazložilo, zaradi česar se pritožbeno sodišče v zvezi s tem v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Po teh je jasno, da je bil upoštevan tudi zagovor soobdolžene M.V. in dokazi, ki jih je slednja predložila v podkrepitev svojih navedb in s katerimi skuša opravičiti sporna nakazila, vendar pa je sodišče prve stopnje kljub temu pravilno zaključilo, da ti dokazi niso takšne narave, da bi v obravnavanem primeru kakorkoli omajali utemeljen sum, ki izhaja iz drugih zbranih in v preiskavi izvedenih dokazih.

9. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je bilo v obravnavanjem primeru začasno zavarovanje zahtevka že večkrat podaljšano, pritožbe zoper te sklepe pa zavrnjene. Nazadnje je bilo o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka odločeno dne 12. 5. 2020, odločitev je bila dne 24. 5. 2020 preizkušena tudi po zunajobravnavnem senatu kot instančnem sodišču, od tedaj do izdaje izpodbijanega sklepa pa ni bilo izvedeno nobeno procesno dejanje v smeri zbiranja ali izvajanja dokazov. Še več, s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti II Ks 21582/2018 z dne 16. 11. 2020 je bil pritožnikov ugovor zoper obtožnico, skupaj z ugovorom zagovornice soobdolžene M.V., celo zavrnjen. Pri tem je pomembno, da so bile predmet preizkusa skoraj ves čas identične okoliščine in da pritožnik novih niti sedaj v pritožbeni obrazložitvi ne navaja. Zato se ugotovitev prvostopenjskega sodišča o nespremenjenih okoliščinah tako glede utemeljenosti suma kot tudi realne in konkretne nevarnosti, da bi v primeru neodreditve tega ukrepa obdolženec razpolagal s svojim premoženjem, izkaže za pravilno, pritožba pa v celoti neutemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je pri podaljšanju ukrepa v zadostni meri upoštevalo tudi načelo sorazmernosti v ožjem pomenu, saj je ta obširno pojasnjena v točki 15 izpodbijanega sklepa, kot tudi v prejšnjih sklepih za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Res je, da ta ukrep predstavlja poseg v zasebno lastnino, vendar je tak poseg mogoč le ob strogo določenih zakonskih pogojih, ki jih je sodišče prve stopnje s konkretnimi razlogi tudi utemeljilo. Zgolj subjektivna ocena pritožnika, da odrejeno zavarovanje zanj ne predstavlja le neznatne škode, pa zgornjih zaključkov o tem, da so podani vsi pogoji za podaljšanje začasnega zavarovanja ne more spremeniti.

11. Pritožnik je uvodoma uveljavljal tudi kršitve več ustavnih določb, ki jih ni konkretiziral, zaradi česar jih ni moč preizkusiti. Sicer pa zatrjevane kršitve Ustave kot posledica bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ali kršitev kazenskega zakona niso samostojni pritožbeni razlog iz prvega odstavka 370. člena ZKP. Glede na vse navedeno je bilo o pritožbi zagovornika T.K. odločiti tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 74
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 370, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 373, 502b, 502c

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzODM0