VSM Sklep IV Kp 24393/2013

Jedro

Obsojenec je v obravnavani zadevi vložil že šesto zahtevo za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, po kateri se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Pri tem je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP njegovo zahtevo pravilno zavrglo, svojo odločitev v izpodbijanem sklepu pa jasno in tehtno obrazložilo. Dejstva in dokazi, ki jih v zahtevi za obnovo kazenskega postopka navaja obsojenec, namreč niso novi, tisti, ki pa so, pa niso takšni, da bi omajali dokazno oceno pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

Izrek

I. Pritožba obsojenega R.Š. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II Kr 24393/2013 z dne 18. 6. 2020 na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zahtevo obsojenega R.Š. za obnovo postopka z dne 28. 5. 2020, dopolnjeno dne 11. 6. 2020. Po 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi ter njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenec je v obravnavani zadevi vložil že šesto zahtevo za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, po kateri se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Pri tem je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP njegovo zahtevo pravilno zavrglo, svojo odločitev v izpodbijanem sklepu pa jasno in tehtno obrazložilo. Dejstva in dokazi, ki jih v zahtevi za obnovo kazenskega postopka navaja obsojenec, namreč niso novi, tisti, ki pa so, pa niso takšni, da bi omajali dokazno oceno pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

5. Enako kot v zahtevi za obnovo postopka, obsojenec tudi v pritožbi izpostavlja, da je celoten kazenski postopek temeljil na krivi ovadbi direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora M. (v nadaljevanju ZPKZ), kar bi naj izhajalo iz njegove odločbe z dne 9. 4. 2013, ki je po mnenju obsojenca nov dokaz. Tovrstne obsojenčeve navedbe je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v točkah 5 in 7 izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da navedbe o krivi ovadbi zoper obsojenca niso nova dejstva, prav tako pa odločba, s katero je direktor ZPKZ M. zavrnil prošnjo obsojenca za prekinitev prestajanja kazni zapora, ne predstavlja novega dokaza. Vse navedeno je bilo namreč predmet obravnave že v pravnomočno končanem kazenskem postopku, ko je sodišče zagovor in kasneje pritožbo obsojenca zoper prvostopenjsko sodbo v tej smeri utemeljeno zavrnilo, pri tem pa prepričljivo tudi pojasnilo, da okoliščina, ali je bila obsojenčeva prošnja za prekinitev prestajanja zaporne kazni zavrnjena zaradi ponarejene medicinske dokumentacije, ni odločilna za samo presojo. Bistveno je namreč, da je obsojenec ponarejeni listini (izpis za interne potrebe in odpustno pismo) spravil v promet, v katerem je prišla do izraza njuna pravna pomembnost, pri tem pa za obstoj kaznivega dejanja ni pomembno, ali je obsojenec dosegel namen, ki ga je zasledoval z uporabo ponarejenih listin, kar vse je bilo obsojencu predhodno že pojasnjeno. Zaradi vsega navedenega so tako neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje sporne odločbe direktorja ZPKZ ni obravnavalo, medtem ko okoliščina, da je popis bolezni z dne 4. 3. 2013 pristna listina, na ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočno obsodilni sodbi z ničemer ne vpliva.

6. Ker je dokazno breme na obsojencu, medtem ko slednji ni navedel nobenega novega dejstva in predložil dokaza, ki bi omajali sklepe, ki jih je pravilno napravilo sodišče prve stopnje o obstoju odločilnih dejstev v pravnomočno končanem kazenskem postopku (točke od 5 do 8 razlogov izpodbijanega sklepa), je sodišče prve stopnje njegovo zahtevo za obnovo kazenskega postopka pravilno zavrglo.

7. Sklep sodišča prve stopnje je pravilen in zakonit, pritožba obsojenca pa ni utemeljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, oprostilo plačila sodne takse.

Datum zadnje spremembe:

21.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 34869/2010
• VSM Sklep II Kp 756/2018
• VSM Sklep IV Kp 10411/2018