<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sodba III Kp 44808/2020

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2020:III.KP.44808.2020
Evidenčna številka:VSM00040981
Datum odločbe:27.11.2020
Senat, sodnik posameznik:Breda Cerjak Firbas (preds.), Boris Štampar (poroč.), Barbara Debevec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kazenska sankcija - kazen zapora - denarna kazen - stranska kazen izgona tujca iz države - primerna kazen - obteževalne in olajševalne okoliščine - uporaba omilitvenih določil

Jedro

Sodišče prve stopnje je obdolžencu ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanega kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde, okoliščin, v katerih ga je storil ter ugotovljenih olajševalnih okoliščin, izreklo po vrsti in višini primerne kazenske sankcije, torej tudi glavno kazen zapora v višini dveh let, ki je predmet pritožbene graje. Pri njenem izreku je kot olajševalne okoliščine upoštevalo obdolženčevo priznanje krivde, njegovo obžalovanje kaznivega dejanja in tudi njegovo obljubo, da v bodoče kaznivih dejanj ne bo izvrševal. Kot olajševalno in očitno tudi kot posebno tehtno olajševalno okoliščino, ki je bila podlaga za uporabo omilitvenih določil, pa je upoštevalo obdolženčevo slabo zdravstveno stanje.

Izrek

I. Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 44808/2020 obdolženega V. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter mu ob uporabi omilitvenih določil iz druge alineje 50. člena in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti zapora in denarno kazen v višini 20 dnevnih zneskov po 52,30 EUR, kar znaša skupaj 1.046,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obdolžencu v izrečeno kazen všteje čas prestan v priporu od dne 29. 8. 2020 od 04.58 ure dalje. Po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 je izreklo obdolžencu še stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas štirih let. Trajanje izgona se šteje od pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu, pa se ne všteva v čas trajanja te kazni. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, po prvem odstavku 97. člena tega zakona pa odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornika, ki je bil obdolžencu postavljen, izplačajo iz proračunskih sredstev. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je odločilo še, da se obdolžencu odvzameta mobilna telefona znamke Samsung, tip Galaxy in GT-193011, z vstavljeno SIM kartico, vse z oznakami navedenimi v točki V. izreka.

2. Proti tej sodbi se je pritožil višji državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da obdolžencu namesto kazni dveh let zapora izreče kazen dve leti in tri mesece zapora, v preostalem delu pa naj izrečene sankcije ostanejo enake.

3. Na pritožbo je podal odgovor obdolženčev zagovornik. V njem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je obdolžencu ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanega kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde, okoliščin, v katerih ga je storil ter ugotovljenih olajševalnih okoliščin, izreklo po vrsti in višini primerne kazenske sankcije, torej tudi glavno kazen zapora v višini dveh let, ki je predmet pritožbene graje. Pri njenem izreku je kot olajševalne okoliščine upoštevalo obdolženčevo priznanje krivde, njegovo obžalovanje kaznivega dejanja in tudi njegovo obljubo, da v bodoče kaznivih dejanj ne bo izvrševal. Kot olajševalno in očitno tudi kot posebno tehtno olajševalno okoliščino, ki je bila podlaga za uporabo omilitvenih določil, pa je upoštevalo obdolženčevo slabo zdravstveno stanje. Obteževalnih okoliščin ni našlo. Enake okoliščine je upoštevalo tudi pri določitvi števila dnevnih zneskov denarne kazni, kot je to navedlo v obrazložitvi sodbe.

6. Po pritožbi državnega tožilca je sodišče prve stopnje prezrlo obteževalne okoliščine, in sicer da je obdolženec enega od ilegalcev prevažal v prtljažniku vozila, da je kaznivo dejanje storil s koristoljubnim motivom ter da dva otroka na zadnjem sedežu vozila nista bila pripasana z varnostnim pasom in tudi nista imela otroških sedežev. Po drugi strani pa je v preveliki meri upoštevalo olajševalne okoliščine. Zaradi tega bi obdolžencu moralo izreči nekoliko višjo kazen zapora.

7. Višji državni tožilec nima prav. Okoliščine, ki bi naj po njegovi presoji predstavljale obteževalne okoliščine, ki da jih je prezrlo sodišče prve stopnje, namreč sodijo med zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženec spoznan za krivega, in so del opisa kaznivega dejanja, navedenega v prvostopnem krivdnem izreku. Zato te okoliščine ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Sicer pa v zvezi z njimi višji državni tožilec v pritožbi navaja, da so se v obravnavanem primeru kazale v nekoliko blažji obliki, ker se je ena oseba po lastni želji prevažala v prtljažnem delu vozila, zdravje in življenje te osebe in obeh otrok pa ni bilo ogroženo v takšni meri, da bi bilo neposredno ogroženo. Iz navedenih razlogov pritožnik s svojim pritožbenim predlogom za izrek višje kazni zapora ne more biti uspešen, na kar pravilno v odgovoru na pritožbo ocenjuje tudi obdolženčev zagovornik.

8. Po obrazloženem, in ker državni tožilec v pritožbi ne navaja tudi ničesar drugega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije obdolžencu je njegova pritožba neutemeljena.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu prvostopne sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 97. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe višjega državnega tožilca.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 308, 308/3, 308/6, 20, 20/2, 50, 51, 51/1, 51/1-1, 56, 56/1, 48, 48/1, 48/1a, 73, 73/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzODIx