<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sodba II Kp 19475/2017

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2020:II.KP.19475.2017
Evidenčna številka:VSM00041813
Datum odločbe:08.12.2020
Senat, sodnik posameznik:Simona Skorpik (preds.), Miro Lešnik (poroč.), Zdenka Klarič
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:dejanje ni kaznivo dejanje - naklep - način storitve kaznivega dejanja - razlogi sodbe - kaznivo dejanje poslovne goljufije

Jedro

Zagovornik z navedbo, da v očitanem kaznivem dejanju ni izkazanega direktnega niti eventualnega naklepa, smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Takšni pavšalni trditvi ni mogoče pritrditi. Izrek sodbe mora namreč vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje, čemur je bilo v obravnavani zadevi nedvomno zadoščeno. Glede naklepa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki ga zagovornik neutemeljeno pogreša, pa je dodati le, da gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, kakor to velja za način storitve kaznivega dejanja. Gre za presojo dejstev in dokazov, ki ne sodijo v izrek sodbe, temveč v obrazložitev, kar je v konkretni zadevi (ob preostalih razlogih) pojasnjeno zlasti v točki 118 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega Z.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega Z.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovancu povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 45.751,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2014 dalje. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je odločilo, da bo pogojna obsodba preklicana, če obdolženec v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovancu V. S.p.A ne bo plačal prisojenega premoženjskopravnega zahtevka v znesku 45.751,30 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec po svojem zagovorniku zaradi napačno ugotovljenega dejanskega materialnega stanja obravnavane zadeve in bistvenih kršitev določb ZKP, kot to navaja v uvodu pritožbe, s smiselnim predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zagovornik ne konkretizira, saj ne pove katere kršitve iz 371. člena ZKP uveljavlja, slednje pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Tega pritožbenega razloga zato ni moč preizkusiti, medtem ko pritožbeno sodišče kršitve, katere je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

5. Zagovornik z navedbo, da v očitanem kaznivem dejanju ni izkazanega direktnega niti eventualnega naklepa, smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Takšni pavšalni trditvi ni mogoče pritrditi. Izrek sodbe mora namreč vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje, čemur je bilo v obravnavani zadevi nedvomno zadoščeno. Glede naklepa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki ga zagovornik neutemeljeno pogreša, pa je dodati le, da gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, kakor to velja za način storitve kaznivega dejanja. Gre za presojo dejstev in dokazov, ki ne sodijo v izrek sodbe, temveč v obrazložitev, kar je v konkretni zadevi (ob preostalih razlogih) pojasnjeno zlasti v točki 118 obrazložitve izpodbijane sodbe.

6. Neutemeljena je pritožba zagovornika tudi iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika pa še dodaja:

7. Bistvo pritožbenih navedb zagovornika je v podaji lastne dokazne ocene, ki je drugačna od te, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Trdi namreč, da obdolženec ni imel namena oškodovati oškodovane družbe, saj je dejansko nameraval skleniti posel glede nabave in dostave akumulatorjev, ki pa mu zaradi objektivnih razlogov ni uspel. Slednje je tako razvidno iz priložene dokumentacije, iz katere med drugim izhaja, s kom je družba poslovala, da ob tem ni sprejemala nobenih naknadnih oziroma dodatnih obveznosti, ki jih ne bi bila sposobna vračati, ter da je bila družba tudi likvidnostno sposobna speljati posel, do katerega pa zaradi razlogov na strani dobavitelja ni prišlo. Po oceni zagovornika je zato napačno stališče sodišča prve stopnje, da obdolženec ni želel vrniti dolga, saj je oškodovancu celo ponudil postopek prisilne poravnave oziroma možnost, da bi mu dolg poravnal preko družbe T.A. d.o.o., na kar pa slednji ni pristal. Da obdolženčev naklep ni izkazan, je razvidno tudi iz dejstva, da je sam družbi nakazal 30.000,00 EUR, s čimer je reševal likvidnost lastnega podjetja in svojih zaposlenih delavcev.

8. S takšnimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, v katerem je zanikal storitev očitanega mu kaznivega dejanja ter navajal, da družbe V. S.p.A ni imel namena oškodovati, temveč se je pravilno oprlo na izpovedbo predstavnika oškodovane družbe - priče F.C. ter podatke listin v spisu. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je nedvomno dokazano, da je imel obdolženec preslepitveni namen že ob sklenitvi posla, kot tudi pri njegovem izvajanju. Priča F.C. je namreč prepričljivo izpovedal, da poslovno sodelovanje oškodovane družbe z družbo T. d.o.o. sega v leto 2009, da je šlo med njimi za zaupni odnos, ter da so vse obveznosti v preteklosti bile vedno poravnane, čeprav z zamudo. Glede dobav, ki so predmet obtožbe je jasno izpovedal, da je družba T. d.o.o. plačala le znesek 3.199,47 EUR, preostanka pa ne, kljub temu, da je obdolženec obljubljal, da bodo vse dobave poravnane. Ker slednjega ni storil je priča C. zadevo predal odvetniku, ki je najprej družbo T. d.o.o. pozval k plačilu dolga, ker pa ni prejel nobenega odgovora, je v imenu oškodovane družbe vložil kazensko ovadbo. Ob prepričljivi izpovedbi navedene priče, zagovornik zgolj z netočno trditvijo, da je F.C. zavajal sodišče, ki niti ni presojalo njegove izpovedbe, ne more biti uspešen. Še zlasti ne ob upoštevanju preostalih listinskih dokazov na katere se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo in podrobno pojasnilo tako prihodke kot tudi finančno stanje družbe T. d.o.o. v inkriminiranem obdobju (točke 82, 83, 87, 88 in 90 obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer je zaključilo, da družba ni imela sredstev za poplačilo obveznosti, saj se je soočala z izrazitimi likvidnostnimi težavami, kar je bilo obdolžencu zagotovo znano že v septembru 2014, a je kljub temu naročil blago in ob tem zagotavljal, da bo dobava blaga plačana. Nenazadnje ne gre prezreti niti zagovora obdolženca, ki je sam pojasnil, da ob naročilu blaga (akumulatorjev) pri oškodovani družbi na računih niso imeli dovolj sredstev za plačilo. Zgolj potencialno pričakovanje prihodkov, kot je to skušal prikazati obdolženec pa slednjega ne more razbremeniti krivde očitanega mu kaznivega dejanja.

9. Kar zadeva nameravano sklenitev drugih poslov, pritožbeno sodišče le še dodaja, da morebitna sklenitev poslov, s katerimi bi naj obdolženec plačal obveznosti do oškodovane družbe (upoštevaje podrobne razloge sodišča prve stopnje zlasti v točkah 110, 111 in 114 obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer, da obdolženec ni imel realne možnosti pričakovanja na uspeh v poslih, od katerih je že v septembru 2014 odstopil), zbledi ob dejstvu, da je družba T. d.o.o. v letu 2014 bila v slabem finančnem stanju, da je obdolženec poslovanje in isto dejavnost v letih 2014 in 2015 prenesel na družbo T.A. d.o.o., katere direktor in edini družbenik je bil in ki je nadaljevala z isto dejavnostjo, pri čemer so prihodki T. d.o.o. v letih 2014 in 2015 padali, medtem ko so vzporedno prihodki družbe T.A. d.o.o. rasli in pri čemer je bil 20. 5. 2016 uveden stečaj nad družbo T. d.o.o., ki se je končal brez poplačila upnikov, kar vse izhaja iz podatkov spisa (zlasti bilance stanja, izpiskov iz AJPES-a, izpiskov iz transakcijskih računov). Takšnih zaključkov ne more omajati niti zagovornikovo sklicevanje na predloženo dokumentacijo. Iz slednje je sicer res razvidno določeno poslovanje družbe T. d.o.o. oziroma njeno izdajanje računov, vendar pa je v obravnavani zadevi bistveno poslovanje in prevzemanje obveznosti v luči nezmožnosti plačila izstavljenih računov po opravljenih dobavah, česar se je obdolženec kot direktor družbe T. d.o.o. nedvomno zavedal in na neplačilo oškodovani družbi vsaj pristal. Ob navedenem je namreč sodišče prve stopnje v točkah 77, 78, 87 in 88 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, kot že navedeno, da je obdolženec naročil blago pri oškodovani družbi, kljub temu, da je vedel za slab finančni položaj družbe T. d.o.o., kar navsezadnje izhaja tudi iz njegovega zagovora, ko je pojasnil, da je bila ta družba ves čas svojega obstoja insolventna, podkapitalizirana, ter da je posle z oškodovano družbo vedno financiral s pomočjo bančnih kreditov, kar je nameraval tudi v obravnavanem primeru. V tej zvezi pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da obdolženec niti ni resno pristopil k pridobivanju kredita za poplačilo nastalih obveznosti, saj razen (po navedbah priče S.B.), pošiljanja elektronskih sporočil G.b., kjer so želeli najeti kredit, niso storili ničesar drugega in tudi vloge niso poslali, vsled česar bi torej bilo nerealno pričakovati odobritev kredita, s katerim bi naj poplačal oškodovano družbo.

10. In čeprav zagovornik izpostavlja, da obdolženec ni imel namena oškodovanja, ter da je družbi T. d.o.o. nakazal 30.000,00 EUR, vsa ta zatrjevanja v končni posledici ne spremenijo dejstev, ugotovljenih v obravnavanem kazenskem postopku, da je prikril oškodovani družbi V. S.p.A (oziroma njenemu predstavniku F.C.) slabo finančno stanje družbe T. d.o.o. in naročil blago, ki ga po dobavi in izstavitvi računov ter njihovi zapadlosti ni plačal, temveč je še do konca leta 2014 in nato še v letu 2015 predstavniku oškodovane družbe vseskozi zagotavljal, da bo plačilo oškodovana družba prejela na takšen ali drugačen način. Tega plačila pa obdolženec ni izvedel v celoti, pri čemer pa na obstoj kaznivega dejanja ne vpliva okoliščina, da je obdolženec predlagal oškodovani družbi prisilno poravnavo oziroma „druge možnosti“ izvedbe posla preko družbe T.A. d.o.o. in da oškodovana družba ni soglašala. Slednje je bilo namreč predmet pogovora med predstavnikom oškodovane družbe in obdolžencem šele v letu 2015, na kar pa zaradi prekinitve zaupnega razmerja z družbo T. d.o.o., oškodovana družba več ni pristala, kar je povsem razumljivo, saj so tudi vsi obdolženčevi predlogi za rešitev nastale situacije bolj zavezovali oškodovano družbo, kot je to pojasnjeno v točkah 115 in 116 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi argumentirani oceni sodišča prve stopnje glede ugotovljene krivde obdolženca, in sicer eventualnega naklepa. Zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da iz predložene dokumentacije izhaja, da se je obdolženec zavzemal za sklenitev posla, iz česar torej ne izhaja, da bi z naklepom oškodoval družbo V. S.p.A. Še zlasti ne, ker je obdolženec prevzel obveznost, zavedajoč se težkega finančnega položaja družbe T. d.o.o., vendar v iluzornem upanju, da bo obveznost do oškodovane družbe kljub temu veljavno izpolnil, saj je od vseh poslov dejansko odstopil že pred dogovorom z oškodovano družbo v septembru 2014 ter je poslovanje in isto dejavnost prenesel na družbo T.A. d.o.o., pri čemer so na družbi T. d.o.o. ostale le neporavnane obveznosti do upnikov.

12. Povsem neobrazložene, vsled česar jih niti ni mogoče preizkusiti, pa se izkažejo pritožbene navedbe, kjer zagovornik zgolj našteva posamezne točke izpodbijane sodbe in hkrati navaja, da ne držijo ugotovitve v slednjih. Enako velja še za pritožbo v delu, kjer zagovornik, „v celoti prereka dodeljen premoženjskopravni zahtevek po odreditvi plačila“. Pritožbeno sodišče se do takšnih povzetih navedb ni moglo argumentirano opredeliti, medtem ko uradni preizkus po prvem odstavku 383. člena ZKP ne zajema odločbe o premoženjskopravnem zahtevku.

13. Zagovornik se zoper odločbo o izrečeni kazenski sankciji ni pritožil, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni razlogov za spremembo tega dela izpodbijane sodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo ter mu pravilno naložilo posebni pogoj, kjer je določilo primeren rok za izpolnitev obveznosti. S takim izrekom soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj je prepričano, da bo s takšno kazensko sankcijo dosežen namen kaznovanja, da torej obdolženec kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.

14. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372/1, 372/1-1
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzODE3