VSM Sklep II Kp 44796/2013

Jedro

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje zahtevo za obnovo kazenskega postopka obsojenčevega zagovornika zavrglo na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP, ki med drugim določa, da se zahteva za obnovo postopka zavrže, če so bila dejstva in dokazi, na katere se zahteva opira, navedena že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena; ali da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. To pa pomeni, da sodišče oceni samo, ali bi novi dokazi, tudi če bi potrdili vse, kar se navaja v zahtevi za obnovo, omajali dokazno oceno izpodbijane sodbe oziroma ali so predlagani dokazi sploh primerni, da bi lahko glede na dokaze, na katerih temelji sodba, pripeljali do drugačne sodbe, ne more pa v tej fazi ocenjevati verodostojnosti predlaganih novih dokazov.

Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da le v primeru, če sodišče ne zavrže zahteve, vroči prepis zahteve nasprotni stranki, ki ima nato v 8 dneh pravico nanjo odgovoriti. Zato sodišče prve stopnje obsojencu ni kršilo načela kontradiktornosti in ne ustavnega načela enakega varstva pravic.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenca A.V. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 128,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje zahtevo za obnovo kazenskega postopka obsojenčevega zagovornika na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrgel.

2. Proti takemu sklepu se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožba očita sodišču prve stopnje, da je z ravnanjem, ko predloga za obnovo kazenskega postopka sodišča prve stopnje ni vročilo v izjasnitev državnemu tožilstvu, obdolžencu kršilo ustavno pravico iz 22. člena Ustave - enako varstvo pravic. Obramba v pritožbi ocenjuje, da bi sodišče v obravnavani zadevi pred izdajo pisne odločbe v skladu z načelom kontradiktornosti postopka moralo razpisati posebni narok. Na naroku bi bilo tako obrambi kot tudi tožilstvu omogočeno, da se seznanita s stališči in predlogi nasprotne stranke, na naroku pa bi lahko tudi navajala oziroma konkretizirala, pojasnjevala dejstva in okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev sodišča, prav tako bi na naroku bilo mogoče zahtevati izločitev posameznega sodnika.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje zahtevo za obnovo kazenskega postopka obsojenčevega zagovornika zavrglo na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP, ki med drugim določa, da se zahteva za obnovo postopka zavrže, če so bila dejstva in dokazi, na katere se zahteva opira, navedena že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena; ali da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. To pa pomeni, da sodišče oceni samo, ali bi novi dokazi, tudi če bi potrdili vse, kar se navaja v zahtevi za obnovo, omajali dokazno oceno izpodbijane sodbe oziroma ali so predlagani dokazi sploh primerni, da bi lahko glede na dokaze, na katerih temelji sodba, pripeljali do drugačne sodbe, ne more pa v tej fazi ocenjevati verodostojnosti predlaganih novih dokazov. Navedeno je sicer obrazložilo že sodišče prve stopnje v točki 4, pritožbeno sodišče pa še dodaja, da le v primeru, če sodišče ne zavrže zahteve, vroči prepis zahteve nasprotni stranki, ki ima nato v 8 dneh pravico nanjo odgovoriti. Zato sodišče prve stopnje obsojencu ni kršilo načela kontradiktornosti in ne ustavnega načela enakega varstva pravic.

6. V posledici pravilnega ravnanja sodišča prve stopnje, ko je zahtevo za obnovo postopka zavrglo po prvem odstavku 413. člena ZKP, je neutemeljeno vztrajanje obrambe, da bi sodišče prve stopnje lahko v zadevi odločilo šele potem, ko bi bil v zadevi opravljen kontradiktorni (ustni) narok, na katerem bi moralo izvajati dokaze - zaslišati priče, ki so bile predlagane v zahtevi za obnovo postopka. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, torej ni zaslišalo mladoletnega oškodovanca, bivše partnerka obsojenca S.H., njenega sedaj že bivšega partnerja M.K. in prič G.J. in S.P., je pritožnik prepričan, da je sodišče prve stopnje dejansko v dvomu odločilo v škodo obdolženca ter je tako kršilo ustavno določilo o domnevi nedolžnosti obdolžencu kot pritožniku - člen 27 Ustave. Kršilo pa je tudi 28. člen Ustave, ki določa načelo zakonitosti v kazenskem pravu in še člen 29 Ustave, ki določa jamstva v kazenskem postopku - izvajanje dokazov v korist pritožnika. Pritožba pa sodišču prve stopnje še očita, da je s tako svojo odločitvijo odstopilo od ustaljene sodne prakse, kar pomeni da je bilo kršeno še načelo enakosti pred zakonom - 14. člen Ustave. Prav tako pa pritožba meni, da so bila kršena še določila Ustave iz 23. in 25. člena (neobrazložena sodna odločba). Pritožnik se sprašuje zakaj dokazi, kot so izjava otroka, podana v drugem kazenskem postopku, zaslišanje K. in H. in predlaganih prič J. in P., niso pravno relevantni dokazi. Mnenja je, da obsojenec ni bil deležen poštenega sodnega postopka, izpodbijana sodna odločba pa je glede obrazloženosti, zakaj dokazi niso pomembni, arbitrarna in samovoljna.

7. Z navedenimi pritožbenimi navedbami in očitkom sodišču prve stopnje o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka in kršitvah ustavnih določb, se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo pravilno in zakonito in navedenih kršitev ni zagrešilo. Določbe 410. člena ZKP urejajo pravo obnovo kazenskega postopka, ki je usmerjena v spremembo v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, posledično pa tudi v spremembo uporabljenega kazenskega zakona in drugačno odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je v točki 4 izpodbijanega sklepa, kot je bilo delno že obrazloženo, že razložilo, da je eden izmed razlogov za dovolitev obnove kazenskega postopka po prvem odstavku 410. člena ZKP, na katerega se v svoji zahtevi sklicuje tudi obsojenec, tudi, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu (3. točka prvega odstavka 410. člena ZKP). Nova dejstva ali novi dokazi morajo torej biti takšni, da postane vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost obsojenca. Obnova postopka je namreč izredno pravno sredstvo, ki mu je mogoče ugoditi le, če je z novim dokazom ali dejstvom zadan precejšen oziroma resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da sodišče po prvem odstavku 413. člena ZKP med drugim zavrže zahtevo za obnovo postopka s sklepom, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Sodišče ima torej pooblastilo, da brez izvedbe predlaganih novih dokazov oceni, ali gre za tak dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne sodbe. Sodišče oceni samo, ali bi novi dokazi omajali dokazno oceno izpodbijane sodbe oziroma ali so predlagani dokazi sploh primerni, da bi lahko glede na dokaze, na katerih temelji sodba, pripeljali do drugačne sodbe, ne more pa v tej fazi ocenjevati verodostojnosti predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje se je glede te obrazložitve sklicevalo na sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 3441/2011 z dne 25. 4. 2013, I Ips 129/2010 z dne 10. 3. 2011 in I Ips 345/2010 z dne 4. 2. 2010.

8. V 5. točki izpodbijanega sklepa pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, na podlagi katerih razlogov zaključuje, da predlagani dokazi, ki so navedeni v zahtevi za obnovo postopka, sedaj pa ponovno tudi v pritožbi, niso taki, da bi vplivali na drugačno presojo obsojenčevega zagovora in oškodovankine izpovedbe ter s tem na ugotovljena odločilna dejstva. Iz vloge M.K. z dne 20. 1. 2020 izhaja, da bi naj oškodovanka S.H. vplivala na priče, da naj bi ponarejala dokaze, ko je sporočila iz Anglije vsebinsko spremenila, nato pa jih predložila sodišču. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da predlagani dokaz ne bi vplival na drugačno presojo zagovora obsojenca in oškodovankine izpovedbe in s tem tudi ne na ugotovljena odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje je te očitke obdolženca in tudi v zvezi s tistimi, da si je oškodovanka vse izmislila, že ocenilo. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi moral obsojenec za taka zatrjevanja o lažnem pričanju oškodovanke dokazati obstoj obnovitvenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. Ta določa, da če se dokaže, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče (torej oškodovanke), se postopek lahko obnovi. Na podlagi drugega odstavka 410. člena ZKP pa bi obsojenec zatrjevano okoliščino moral dokazati s pravnomočno sodbo, s katero je bila oškodovanka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja krivega pričanja. Že ob prvem sojenju se je glede poškodb otroka omenjal pes, zaradi česar tudi predlagani dokaz z zaslišanjem mladoletnega otroka ni nov. Ta predlagani dokaz tudi ne bi mogel pripeljati do drugačne razsodbe. Prvostopno sodišče je že tudi zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje prič G.J. in S.P. Zavrnitev tega dokaza je sodišče prve stopnje obrazložilo z utemeljitvijo, da obramba ni navedla, kaj bi lahko priči konkretno povedali o obravnavani zadevi, saj je oškodovanka izpovedala, da obsojenec nad njo pred drugimi ljudmi nasilja ni izvajal, navedla pa je tudi, da obsojenca ni zapustila, ker ga ne bi imela rada. Z izpovedbama navedenih prič o tem, da ima oškodovanka obsojenca še rada in bi rada bila z njim, ter da si boljšega moškega od njega ne bi mogla želeti, se torej ne bi dokazalo ničesar relevantnega, torej takega, kar bi lahko spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v sodbi. Prav ima sodišče prve stopnje tudi, da je bilo tekom sojenja presojanih več s strani obsojenca predloženih posnetkov s podobno vsebino. Do njih se je sodišče prve stopnje tudi argumentirano opredelilo. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da dokazi, za katere obramba navaja, da so novi, tudi če bi se izkazalo, da drži, kar navaja obsojenec, ne bi mogli vplivati na spremembo pravnomočne sodbe. Sicer pa se pritožba zavzema za ponovno presojo dejstev, ki so že bila presojana, kar je sodišče prve stopnje argumentirano in obširno že obrazložilo tudi v sodbi.

9. Zmotno uporabo materialnega prava oziroma kršitve kazenskega zakona uveljavlja pritožba, ne da bi navedla v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP naj bi ga sodišče prve stopnje zagrešilo. Ko pa v točki IV.6 na 24. strani pritožbe sodišču prve stopnje očita, da je bil obsojenec v kazenskem postopku obsojen na podlagi posrednih prič in ko je sodišče prve stopnje zavrnilo v zahtevi za obnovo postopka zaslišanje navedenih prič, pa pritožba razlaga in s tem tudi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon nepravilno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev, na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče prepričano, da pritožba kljub svoji obsežnosti v ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni vnesla dvoma. Povedati pa je potrebno še, da pri zahtevi za obnovo kazenskega postopka, zlasti v prvi fazi, ne gre za ponovni pritožbeni preizkus pravnomočno ugotovljenih dejstev, ampak za preizkus, ali so dejstva in dokazi takšni, da bi bilo mogoče obnovo šele dovoliti. Glede tega so razlogi v napadenem sklepu znova jasni, sama ocena sodišča prve stopnje o vsebinski nezadostnostni dokazov iz zahteve za obnovo kazenskega postopka v primerjavi z dokazi iz pravnomočne sodbe pa pravilna. Zato ji je bilo po obrazloženem pritrditi (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Izrek o plačilu sodne takse je posledica okoliščine, da zagovornik s pritožbo ni uspel. Sodno takso je pritožbeno sodišče odmerilo z upoštevanjem obdolženčevih premoženjskih razmer in na podlagi Zakona o sodnih taksah - ZST-1 ter po tar. št. 7112 (znesek takse 320,00 EUR), 71113 (izrek pogojne obsodbe - količnik 0,8) in 7141 (zavrženje zahteve za obnovo postopka - količnik 0,5) Taksne tarife (prvi odstavek 98. člena, 98.a člen in prvi odstavek 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

15.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 34869/2010
• VSM Sklep II Kp 756/2018
• VSM Sklep IV Kp 10411/2018