VSM Sodba III Kp 46385/2018

Jedro

V primeru realnega steka, ko obdolženec stori serijo istovrstnih kaznivih dejanj, se ta štejejo za eno kaznivo dejanje, če so dejanja tako medsebojno povezana, da se z življenjskega stališča pokažejo kot celota, posamezni deli pa kot sestavni del te celote, pri čemer pa se kaznivo dejanje kvalificira po najhujšem kaznivem dejanju, kar je v obravnavanem primeru velika tatvina iz 1. točke prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in okrajne državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, stroški zagovornika obdolženega pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. pod točko I. izreka napadene sodbe spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s členom 54 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega mu je določilo kazen osem mesecev zapora in pod točko II. izreka napadene sodbe nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s členom 54 KZ-1, za katerega mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, nakar mu je po določbi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. Po drugem odstavku 59. člena KZ-1 sodišče prve stopnje obdolžencu ni preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 18119/2015 z dne 15. 12. 2016, ki je postala pravnomočna 21. 1. 2017, zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, z določeno enotno kaznijo devet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje odredilo, da obdolženec izrečeno enotno kazen prestaja v odprtem oddelku pristojnega Zavoda za prestajanje kazni zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je v izrečeno enotno kazen sodišče prve stopnje vštelo obdolžencu čas pridržanja od 3. 10. 2018 od 23.50 ure do dne 5. 10. 2018 do 17.25 ure in čas pripora od 6. 5. 2020 od 11.00 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega A. A. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornika po uradni dolžnosti odvetnika, bremenijo proračun. Po prvem odstavku 94. člena ZKP se obdolženemu v plačilo naložijo krivdno povzročeni stroški, ki so nastali na podlagi tiralice, o katerih bo sodišče prve stopnje odločilo s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je obdolženec dolžan oškodovanim družbam plačati premoženjskopravne zahtevke in sicer K. L. z.o.o., v znesku 1.682,00 EUR, s presežkom pa se družbo K. L. z.o.o. napoti na pravdo; M. d.d. v znesku 715,00 EUR, s presežkom pa se družbo napoti na pravdo; I. d.o.o. v znesku 559,98 EUR, s presežkom se oškodovano družbo napoti na pravdo in S. d.o.o. v znesku 512,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi izreka o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi, obtožnico zavrže oziroma obdolžencu izreče kazen za eno nadaljevano kaznivo dejanje v trajanju šest mesecev, z možnostjo dela v splošno korist;

in

- okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolžencu prekliče pogojno obsodbo in z njo določeno kazen devet mesecev zapora izreče ter mu za kaznivo dejanje pod točko I. izreka sodbe določi kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje pod točko II. izreka sodbe eno leto in šest mesecev zapora, nato pa mu izreče enotno kazen tri leta zapora.

3. Na pritožbo okrajne državne tožilke je podal odgovor zagovornik obdolženega, s katerim pritožbenemu sodišču predlaga, da tožilsko pritožbo zavrne. Na pritožbo zagovornika pa je podala odgovor okrajna državna tožilka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi zoper napadeno sodbo ugodi, zagovornikove pritožbene navedba pa zavrne.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Zagovornik obdolženega, ki se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, v pritožbi ne konkretizira katere kršitve iz členov 371 in 372 ZKP uveljavlja. Da pa se iz njegove pritožbe razbrati, da z navedbami, da je izrek napadene sodbe nejasen in protisloven, meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Navaja namreč, da je sodišče pod kvalifikacijo velike tatvine štelo tudi dejanji pod točko II/3 in II/4, čeprav iz izreka izhaja, da je obdolženi odtujil prosto dostopne stvari, torej brez vloma in tako vsa kazniva dejanja v okviru konstrukta nadaljevanega kaznivega dejanja niso bila storjena na vlomen način. S tem pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj odtujitev prosto dostopnih stvari ne predstavlja kaznivega dejanja vlomne oziroma velike tatvine. Prav tako navaja, da je izrek sodbe pod točko II/6 nejasen, ker v njem ni navedeno koliko palet je obdolženi poskušal odnesti, pa tudi napadena sodba o tem dejanju nima nobenih razlogov, po mnenju pritožbe pa gre v tem primeru za neznatno vrednost poskusa oškodovanja.

6. Pritožnik pa nima prav, saj nobena od uveljavljenih kršitev ni podana. Pravna opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, opisanega pod točko II. izreka napadene sodbe, je pravilna. V primeru realnega steka, ko obdolženec stori serijo istovrstnih kaznivih dejanj, se ta štejejo za eno kaznivo dejanje, če so dejanja tako medsebojno povezana, da se z življenjskega stališča pokažejo kot celota, posamezni deli pa kot sestavni del te celote, pri čemer pa se kaznivo dejanje kvalificira po najhujšem kaznivem dejanju, kar je v obravnavanem primeru velika tatvina iz 1. točke prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni, še posebej ko takšne pritožbene navedbe skuša prikazati kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

7. Zmotno uporabo materialnega prava zagovornik vidi tudi v tem, ker sodišče prve stopnje ni okvalificiralo kaznivih dejanj opisanih pod točkama I in II kot eno nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine. Pritožbeno sodišče navaja, da za takšno kvalifikacijo v obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji, saj je med obemi dejanji (tč. I in II izreka napadene sodbe) preteklo skoraj dve leti, zato ni podana časovna kontinuiteta kaznivega dejanja, ki jo kazenski zakonik zahteva za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Zmotne so tudi navedbe zagovornika, da je kaznivo dejanje opisano pod točko II/6 izreka napadene sodbe nejasno in da sodba nima razlogov o tem dejanju. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj so v opisu navedenega dejanja podani vsi znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja iz člena 205/I-1 KZ-1, saj je opisan tako vlomen način, kakor tudi okoliščine zaradi katerih je dejanje ostalo pri poskusu, torej da je obdolženi z izvršitvijo kaznivega dejanja iz člena 205/I-1 KZ-1 začel, ker pa je bil pri dejanju zaloten, ga ni dokončal in je ostalo pri poskusu. Okoliščina, da je obdolženi odtujil le dve paleti, ko je bil zaloten, zato ne izključuje znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in tudi ne gre za dejanje majhnega pomena, kot to trdi pritožba. O navedenem kaznivem dejanju pa ima napadena sodba povsem ustrezne razloge, kot to izhaja iz točke 21. Zato pritožba, ki te razloge pogreša, ne more biti uspešna, saj ni odločilno, kakšno korist bi si obdolženi pridobil, če ne bi bil zaloten pri kaznivem dejanju. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo kvalifikaciji kaznivih dejanj iz obtožbe in obdolženca spoznalo za krivega storitve dveh nadaljevanih kaznivih dejanj velike tatvine, s tem pa ni zmotno uporabilo materialnega prava, kot to trdi pritožba.

8. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko graja odločitev sodišča prve stopnje glede odločbe o kazenski sankciji. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino izrečene kazni ter obdolžencu za vsako kaznivo dejanje določilo ustrezni zaporni kazni, prav tako pa enotno izrečeno zaporno kazen. Okoliščine, za katere pritožba trdi, da narekujejo izrek milejše kazni, je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo in jih pri izreku kazni tudi upoštevalo, partnerkino bolezen pa zagovornik z ničemer ne podkrepi, po oceni pritožbenega sodišča pa sicer navedeno ne narekuje spremembe izrečene kazenske sankcije. Okoliščine storitve kaznivega dejanja, ki jih zagovornik imenuje „garaški način in sredi noči“, ne dosegajo praga resne presoje in ne morejo vplivati na izrečeno zaporno kazen, kakor tudi ne okoliščine, ki jih zagovornik navaja glede dejanja opisanega pod točko II/6 izreka napadene sodbe, saj je tudi poskus kaznivega dejanja del nadaljevanega kaznivega dejanja in ga je potrebno okvalificirati po najhujši kvalifikaciji, v obravnavanem primeru po členu 205/I-1 KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1. Ker ni nobenih razlogov za spremembo določenih posameznih zapornih kazni, kakor izrečene enotne zaporne kazni obdolžencu v korist, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika v tej smeri zavrnilo, pri čemer pa ni prezreti, da je sicer sodišče prve stopnje odločilo, da bo obdolženi izrečeno zaporno kazen prestajal v Odprtem oddelku. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da bo prav izrečena enotna zaporna kazen tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj, v višini izrečene zaporne kazni pa so v zadostni meri upoštevane tudi okoliščine, na katere posebej opozarja tožilska pritožba, zato po oceni pritožbenega sodišča obdolžencu izrečene enotne zaporne kazni ni spreminjati niti njemu v škodo. Prav tako ne more biti uspešna tožilska pritožba, ki se zavzema za preklic pogojne obsodbe, izrečene obdolžencu s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 18119/2015 z dne 15. 12. 2016, pravnomočna 21. 1. 2017, saj pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki obdolžencu ni preklicalo pogojne obsodbe, saj ni prezreti, da obdolženi kaznivega dejanja pod točko I izreka napadene sodbe ni storil v času preizkusne dobe.

9. Zagovornik sicer pritožbenemu sodišču tudi predlaga alternativno prestajanje obdolžencu izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist, vendar je potrebno povedati, da bo tak predlog potrebno podati pred sodiščem prve stopnje, ki je odločalo na prvi stopnji skladno s členom 86 KZ-1 in členom 129.a ZKP.

10. Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je o pritožbah zagovornika in okrajne državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka in sodne takse temelji na določilih členov 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP in členom 97/I ZKP.

Datum zadnje spremembe:

15.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 12354/2015
• VSM Sodba II Kp 26045/2014
• VSL Sodba VI Kp 41431/2018