VSM Sklep II Kp 58078/2019

Jedro

Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno zaključilo, da ni podan utemeljen sum, da je osumljeni I. V. storil v zahtevi za preiskavi očitano mu kaznivo dejanje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predloženo spisovno gradivo v obravnavani zadevi ne ponuja zadostne podlage za utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke pravilno oprlo na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ... z dne 12. 4. 2019 in dopolnitev mnenja z dne 16. 4. 2020, kar je bilo sicer pridobljeno v nepravdni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru N 157/2018 zaradi ureditve stikov med osumljencem in oškodovancem kot tožilcem.

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca, mladoletnega D. K. V. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 58078/2019 z dne 21. 9. 2020, po podanem nestrinjanju preiskovalnega sodnika, zavrnil zahtevo za preiskavo oškodovanca kot tožilca, mladoletnega D. K. V., zoper osumljenega I. V. zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki osumljenca in njegove zagovornice proračun.

2. Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper osumljenega I. V. uvede preiskavo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno zaključilo, da ni podan utemeljen sum, da je osumljeni I. V. storil v zahtevi za preiskavi očitano mu kaznivo dejanje.

5. V skladu z določbo prvega odstavka 167. člena ZKP se preiskava začne zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov, temelji pa na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje večja od verjetnosti, da ga ni storil. Glede na ustaljeno ustavno sodno prakso pomeni utemeljen sum visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. V fazi odločanja, ali naj se zoper določeno osebo začne preiskava, je treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali postopek ustavi. Zaradi navedenega tako za presojo utemeljenega suma ni potrebno, da se v predkazenskem postopku zberejo vsi dokazi, kot jih v nadaljevanju pritožbe predlagajo pooblaščenci (ponovna dopolnitev izvedenskega mnenja in testiranje mladoletnega oškodovanca kot tožilca), ampak da se ugotovijo tista dejstva in zberejo tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

6. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predloženo spisovno gradivo v obravnavani zadevi ne ponuja zadostne podlage za utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke pravilno oprlo na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ... z dne 12. 4. 2019 in dopolnitev mnenja z dne 16. 4. 2020, kar je bilo sicer pridobljeno v nepravdni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru N 157/2018 zaradi ureditve stikov med osumljencem in oškodovancem kot tožilcem. Zgolj iz razloga, ker komisija (še) ni opravila ponovnega razgovora z mladoletnim oškodovancem kot tožilcem ter njegovega testiranja, kot to grajajo pritožniki, pa strokovnosti mnenju ni mogoče odreči. Ključno za odločitev v tej fazi postopka je namreč, ali doslej zbrani dokazi v predkazenskem postopku, ki jih je predložil oškodovanec kot tožilec, dajejo dovolj podlage za sklep o obstoju utemeljenega suma v smeri storitve kaznivega dejanja, kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti.

7. Oškodovanec kot tožilec je utemeljen sum v zahtevi za preiskavi gradil na navedbah zakonite zastopnice N. K. ob podaji kazenske ovadbe glede sprememb, ki jih je pri mladoletnem oškodovancu opazila po zaključku stikov z osumljencem (božanje s plišasto igračko po spolovilu, prav tako je prijel njeno roko in jo hotel dati na svojo spolovilo), na izvidu B. V. L. iz Zasebne klinične psihološke ambulante z dne 6. 1. 2020, kateri je mladoletni oškodovanec kot tožilec ob pregledu opisal, kako ga je osumljenec otipaval po spolovilu in kako je moral sam božati osumljenca po spolovilu, ter na videoposnetkih z dne 24., 26. in 27. 9. 2019 in zapisniku Centra za socialno delo M. z dne 15. 2 2020. Kljub takšnemu dokaznemu gradivu pa je po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevaje mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, stopnja verjetnosti, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, manjša od verjetnosti, da ga ni storil.

8. Iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je oškodovanca kot tožilca, njegovo zakonito zastopnico ter osumljenca pregledala dne 26. 3. 2019, izhaja, da mladoletni oškodovanec kot tožilec izkazuje pozitivna čustva do obeh staršev, prav tako oba starša izkazujeta pozitivna čustva do mladoletnega oškodovanca. Oškodovanec je v odnosu do staršev sproščen, ni znakov povečane anksioznosti, prav tako se ne pojavlja agresivno vedenje, ki bi bilo usmerjeno proti kateremu izmed staršev. Oškodovančevega vedenja, ki ga je zatrjevala mati (uriniranje, dotikanje spolovila, zavijanje v klobčič, poseganje po nožu, agresivno obnašanje), ni mogoče neposredno povezati z izvajanjem stikov mladoletnega oškodovanca z očetom (osumljencem). Agresivno vedenje mladoletnega oškodovanca bi bilo mogoče povezati z njegovo stisko ob prekinitvi stika z očetom. Opisano vedenje, vključno z dotikanjem spolovila, pa se utegne tudi sicer pojavljati in ni vzročno specifično.

9. V nadaljevanju nepravdnega postopka je komisija svoje mnenje dopolnila, pri tem pa upoštevala v pritožbi izpostavljeni izvid B. V. L. in videoposnetke, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da komisija v času izdelave izvedenskega mnenja ni imela na razpolago videoposnetkov, ki so bistven dokazni material. Iz dopolnitve mnenja izhaja, da prikazano vedenje mladoletnega oškodovanca na videoposnetkih ni značilno za odziv na travmatizirano izkušnjo, še manj pa je mogoče tovrstno vedenje povezovati s specifično travmatizacijo v odnosu s posamezno osebo. Način izpraševanja zakonite zastopnice mladoletnega oškodovanca, kot je razviden iz posnetkov, ne more voditi do pridobivanja relevantnih podatkov o dogajanju pri osumljencu, saj je za pridobitev tovrstnih podatkov predviden postopek, ki ga izvaja strokovno usposobljena oseba. Sicer pa po mnenju komisije takšno pridobivanje podatkov ni strokovno utemeljeno, zaradi česar pridobljeni podatki niso uporabni za podajo strokovnega mnenja. Ob navedenem pritožbeno sodišče izpostavlja, da se osumljencu očita, da bi naj mladoletnega oškodovanca kot tožilca otipaval po spolovilu v času od 23. 12. 2017 do najmanj 15. 7. 2018, medtem ko so videoposnetki bili posneti šele dobro leto za tem. Prav tako je bil več kot eno leto po očitanem dogodku opravljen pregled mladoletnega oškodovanca pri B. V. L.. Glede njenega poročila je sodišče prve stopnje v točki 24 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da mu ni mogoče pripisati takšne teže, kot jo ima izvedensko mnenje. Razen tega pa je B. V. L., zaslišana kot priča v nepravdnem postopku, sama povedala, da bo na vprašanje, ali je vedenje mladoletnega oškodovanca kot tožilca povezano s sumom spolne zlorabe, moral odgovoriti izvedenec, saj lahko sama izpoveduje zgolj o tem, kaj je zaznala pri pregledu (stran 7 dopolnitve izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 16. 4. 2020).

10. Ker po mnenju komisije pri mladoletnemu oškodovancu kot tožilcu ni mogoče ugotoviti znakov (opažanja zdravnika ali drugega medicinskega osebja), ki bi kazali na spolno, fizično in psihično zlorabo, njegova vedenje in čustvovanje pa sta odraz neposrednih dražljajev iz okolja, ne pa časovno bolj oddaljenih dogodkov (v starosti mladoletnega oškodovanca kot tožilca ni pričakovati sposobnosti dolgotrajnejšega ohranjanja čustva jeze, pač pa je to čustvo sposoben izraziti ob neposredni izpostavitvi zanj neugodnim dražljajem iz okolja ali vstopanje v situacije, ki jih doživlja kot konfliktne), tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazan utemeljen sum, ki je potreben za uvedbo preiskave. Zgolj opažanja zakonite zastopnice in njene lastne zabeležke ob navedenem ne zadoščajo za potrebno verjetnost, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, medtem ko ponovna odreditev dopolnitve izvedenskega mnenja v nepravdnem postopku, in sicer po izdaji izpodbijanega sklepa, na ugotovitve sodišča prve stopnje na podlagi zbranega dokaznega gradiva ne more vplivati.

11. Pooblaščenci uvodoma uveljavljajo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona, ki pa ju v nadaljevanju ne obrazložijo, zato pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa v skladu z določbo petega odstavka 402. člena ZKP pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, katere je v okviru pritožbene obravnave dolžno ugotavljati.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče o pritožbi pooblaščencev odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Pooblaščenci oškodovanca kot tožilca s pritožbo niso uspeli, zato je oškodovanec kot tožilec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR. Znesek sodne takse je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi tar. št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

15.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep III Kp 52209/2016
• Sodba I Ips 26561/2011-221
• VSM Sklep II Kp 615/2020