VSM Sodba II Kp 48898/2018

Jedro

Pri posameznih možnih izvršitvenih ravnanjih, zlasti pri izvršitvenem ravnanju hrambe, ravnanje storilca ni mogoče presojati ločeno od dejanskega učinka, ki bi ga naj tako ravnanje imelo, to je, da se z njim zakrije (ali vsaj poskusi zakriti) izvor takšnega premoženja. To pomeni, da morajo biti njegova ravnanja oziroma subjektivni odnos do njih takšna, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot hrambo z namenom zakritja izvora denarja oziroma premoženja. Pri obdolženemu D. Ž. pa niti iz opisa kaznivega dejanja niti iz izvedenih dokazov nič od tega ne izhaja. Poleg že navedene hrambe denarja ne izhaja nobeno zahtevano in pričakovano ravnanje, ki bi bilo usmerjeno k zakritju izvora premoženja. Prejemanje kupnine za prepovedano drogo v virtualni valuti ne predstavlja prepovedane dejavnosti, temveč predstavlja poslovanje z uveljavljenim plačilnim sredstvom, ki ne obstaja v fizični obliki in je zato potrebna menjava v valuto v obliki bitcoinov. Spremljajoče okoliščine iz tega predhodnega kaznivega dejanja, povzete zgoraj v točki 7 te sodbe, pa ne zadoščajo za opredelitev obdolženčeve hrambe kot uresničitev zakonskega znaka kaznivega dejanja pranja denarja.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 48898/2018 z dne 19. 11. 2019 obdolžene T. S., D. Ž., M. D. ter obdolženi pravni osebi S. d.o.o. in St. d.o.o. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki je obdolženim T. S., D. Ž. in M. D. očitala storitev kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolženima pravnima osebama pa storitev kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 v zvezi z 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev in nagrada njihovih zagovornikov ter potrebni izdatki zastopnikov obdolženih pravnih oseb bremenijo proračun. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je obdolženi Matjaž Družovec dolžan plačati krivdno povzročene stroške v znesku 55,68 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi, kot uvodoma navaja, kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžence spozna za krive, pravni osebi pa odgovorni kaznivih dejanj po obtožbi ter jim izreče kazensko sankcijo, podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke sta odgovorila zagovornik obdolženega M. D. ter pooblaščenec obdolžene pravne osebe St. d.o.o.. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Državna tožilka v pritožbi zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja, očitanim obdolženemu D. Ž. graja odločitev sodišča prve stopnje, ki bi naj po njenem videnju tega obdolženca oprostilo iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP. Navaja, da je obdolženec (skupaj z obdolženim T. S.) izkoriščal značilnosti bitcoinov za prikrivanje dejavnosti prodaje sintetičnih substanc na eni strani, na drugi strani pa na ta način izvrševal kaznivo dejanje pranja denarja. Menjava bitcoinov v gotovino na avtomatih namreč zagotavlja popolno anonimnost, obdolženec pa je gotovino, pridobljeno na ta način, v nadaljevanju hranil pri sebi doma.

6. Sodišče druge stopnje v tej zvezi ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje šele po izvedenem dokaznem postopku, ob presoji vseh dokazov zaključilo, da pri izvršitvenem ravnanju hrambe, kot je bilo v obtožnici očitano obdolžencu, zakonski znak zakritja izvora s kaznivim dejanjem pridobljenega denarja (ta zadeva storilčev subjektivni odnos do takega ravnanja, ki mora biti ciljno usmerjeno k zakritju ali poskusu zakritja takega denarja) ni bil dokazan in je tako pravilno izreklo oprostilno sodbo po 3. točki 358. člena ZKP in ne po 1. točki 358. člena ZKP, kot to zmotno zatrjuje pritožnica.

7. Tudi sicer sodišče druge stopnje nima pomislekov o pravilnosti prvostopenjskega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovore obdolžencev pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga s tako trdnimi dokazi, na osnovi katerih bi lahko vse tri obdolžence ter obdolženi pravni osebi s potrebno gotovostjo spoznalo za krive oziroma odgovorne storitve očitanega jim kaznivega dejanja. Tako odločitev je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja državne tožilke, s katerimi si prizadeva za drugačno oceno izvedenih dokazov, ne morejo omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge sodišča prve stopnje, s katerimi soglaša, glede pritožbenih navedb, v okviru katerih je presojalo pravilnost dejanskih ugotovitev, pa še dodaja:

8. Očitek državne tožilke je bil, da so obdolženi T. S., D. Ž. in M. D. kaznivo dejanje pranje denarja po 245. členu KZ-1 storili preko gospodarskih družb, družbe St. d.o.o., S. d.o.o., C. I. L. in C. C.. tako, da so z denarnimi sredstvi, ki izvirajo iz predhodno storjenega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1 (T. S. in D. Ž. sta kot storilca kaznivega dejanja, M. D. pa je vedel, da se ukvarjata s prodajo prepovedanih drog) ustvarjali obsežen promet prek svojih osebnih računov, računov svojih družb in računa mladoletne A. D. ter na ta način prikazovali, da so pridobljena zakonito.

9. Podmena po opisu dejanja je bila, da so bile predhodne aktivnosti obdolženih T. S. in D. Ž. povezane z ustanavljanjem dveh off-shore družb (prva s sedežem v B. in odprtim računom pri F. B. v Ljubljani in druga s sedežem na M. v P. in odprtim računom na banki E. P. B. s sedežem v S. V. in G.), nadalje z omogočanjem plačil prepovedane droge na spletni strani www.synthetiQ.org. z nakazilom na bančna računa in dodatno možnostjo s kriptovaluto (bitcoin) ter preko plačilnega sistema Western Unio ter s prejemanjem sredstev od prodaje drog na svoja bančna računa predvsem v obliki bitcoinov, ki sta jih redno dvigovala z avtomatov bitcoin, ter v obliki nakazil družbe B. (sredstva, pridobljena s prodajo bitcoinov) in njune družbe C. I. L., usmerjene ne samo k prikritju dejavnosti prodaje sintetične droge, temveč tudi k zakritju izvora takega denarja. Podmena je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ostala zgolj na ravni utemeljenega suma, saj je že iz samega opisa dejanja razvidno, da sta obdolženca sprejemala bitcoine kot plačilno sredstvo, ne pa morebiti transformirala fiat valuto (gotovino) v kriptovaluto (točka 33 obrazložitve), in da način, na katerega je bilo mogoče plačati snovi, ki sta jih prodajala na spletni strani, predstavlja način prejemanja kupnine, ki sama zase še ne more izpolnjevati kriterijev pranja denarja (točka 34 obrazložitve). Obdolženca sta namreč plačilo prepovedane droge omogočila z nakazilom na bančni račun, s plačilom z virtualno valuto bitcoin ter z nakazilom v plačilnem sistemu Western Union. Način prejemanja kupnine za prepovedano drogo v virtualni valuti pa ne predstavlja prepovedane dejavnosti, ampak predstavlja poslovanje z uveljavljenim plačilnim sredstvom, ki ne obstaja v fizični obliki in je zato potrebna menjava v evro valuto v obliki bitcoinov. V obravnavanem primeru plačilo z bitcoini predstavlja del načina izvršitvenega dejanja predhodnega (predikatnega) kaznivega dejanja, to je kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, s katerim sta si obdolženca pridobila protipravno premoženjsko korist v znesku 306.841,09 EUR kot to izhaja iz pravnomočne sodbe, izrečene za predikatno kaznivo dejanje, to je sodbe X K 5584/2016 z dne 10. 9. 2019, ki je po izreku oprostilne sodbe v obravnavani kazenski zadevi z odločitvijo Višjega sodišča v Mariboru s sodbo II Kp 5584/2016 z dne 14. 2. 2020, to je s sodbo s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje, postala tudi pravnomočna.

10. Pritožba v nadaljevanju izpostavlja vse to, kar sicer izhaja iz opisa dejanja, po katerem plačila s kriptovaluto zagotavljajo anonimnost in otežujejo sledljivost toku denarja in da dvig gotovine na bitcoin avtomatih omogoča povsem anonimen prenos sredstev in je njenemu toku izjemno težko slediti. K temu dodaja, da je bistven element menjave izplačilo v gotovini, ki še vedno predstavlja enega najbolj anonimnih nosilcev vrednosti, ki onemogoča sledljivost, zato je poslovanje z gotovino še vedno ena najbolj razširjenih tipologij pri pranju denarja. Gotovino, ki jo je pridobil na ta način, pa je obdolženi D. Ž. v nadaljevanju hranil pri sebi doma.

11. Takšna graja ni utemeljena. Najprej je potrebno ugotoviti, da že iz pritožbene obrazložitve izhaja, da sta se obdolženca sprva za menjavo in prodajo bitcoinov posluževala storitev spletne menjalnice družbe B., katere poslovanje je bilo transparentno (ob doseganju določenih limitov se je za odobritev nakazil zahtevalo dokazovanje izvora sredstev), kar je onemogočalo ali vsaj zelo otežilo zlorabo virtualne valute za pranje denarja, in se šele kasneje (december 2015 do aprila 2016 - o.p. sodišča) posluževala storitev družbe B. d.o.o., ki je omogočala dvige evrske gotovine na bitcoin avtomatih v L.. Da je bil obdolženi D. Ž. aktiven na bitcoin avtomatih izhaja iz njegovega zagovora, v katerem je zanikal očitke o pranju denarja, izpovedbe priče P. T., tajnega opazovanja, potrdil o fizičnem dvigu družbe B. d.o.o. in pogovorov z obdolženim T. S., pri tem vsebina pogovorov ne dovoljuje zaključka, da so bila ravnanja ciljno usmerjena k zakritju izvora tega umazanega denarja. Iz njunih pogovorov namreč izhaja le, da je bil obdolženi T. S. v tem času na N., kjer se je posluževal storitev družbe B.. V pogovoru dne 4. 5. 2016 D. Ž. pove, da je prodal vse bitcoine B. in čaka na nakazilo, D. Ž. pa odgovori, da to ne bo danes, da je treba čakati (pogovor št. 4195, tarča DEA-1 ), v pogovoru dne 20. 4. 2016 D. Ž. sporoča, da sam ni vseh bitcoinov prodal, ker še raste, da pa se boji, da ne bi bil preveč požrešen in bi lahko vse izgubil, T. S. sprašuje ali še naj počaka, T. S. pa mu svetuje kdaj naj proda, da bo še koliko toliko v redu (pogovor št. 3825, tarča DEA-1), prav tako pogovor dne 20. 5. 2016 teče o tem, da bitcoin še vedno raste, da je sedaj na 397 dolarjev in D. Ž. ugotavlja, da je že dovolj zrasel in sprašuje ali naj še počaka in razmišlja, da če bi padel, bi hitro odšel (na avtomat), če pa še rasel, pa bo odšel zvečer ali naslednjega jutra (pogovor št. 4662, tarča DEA-1). Glede na navedeno je povsem jasno, da je obdolženi D. Ž. z menjavo bitcoinov v evrsko gotovino ob primernem času glede na dnevno spremenljiv tečaj (to so mu omogočali avtomati, ki so delovali 24 ur dnevno in vse dni v tednu) zasledoval dobičkonosnost, to je premoženjsko korist (skupni promet z menjavo v petih mesecih je znašal 75.837,33 ameriških dolarjev -e sporočilo P. T. na list. št. 3383 spisa).

12. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje (točka 35 in 36 obrazložitvi), da pri posameznih možnih izvršitvenih ravnanjih, zlasti pri izvršitvenem ravnanju hrambe, ravnanje storilca ni mogoče presojati ločeno od dejanskega učinka, ki bi ga naj tako ravnanje imelo, to je, da se z njim zakrije (ali vsaj poskusi zakriti) izvor takšnega premoženja. To pomeni, da morajo biti njegova ravnanja oziroma subjektivni odnos do njih takšna, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot hrambo z namenom zakritja izvora denarja oziroma premoženja.¹ Pri obdolženemu D. Ž. pa niti iz opisa kaznivega dejanja niti iz izvedenih dokazov nič od tega ne izhaja. Poleg že navedene hrambe denarja ne izhaja nobeno zahtevano in pričakovano ravnanje, ki bi bilo usmerjeno k zakritju izvora premoženja. Prejemanje kupnine za prepovedano drogo v virtualni valuti ne predstavlja prepovedane dejavnosti, temveč predstavlja poslovanje z uveljavljenim plačilnim sredstvom, ki ne obstaja v fizični obliki in je zato potrebna menjava v valuto v obliki bitcoinov. Spremljajoče okoliščine iz tega predhodnega kaznivega dejanja, povzete zgoraj v točki 7 te sodbe, pa ne zadoščajo za opredelitev obdolženčeve hrambe kot uresničitev zakonskega znaka kaznivega dejanja pranja denarja.

13. Težišče pritožbene graje je v izpostavljanju argumentov, ki govorijo v prid obtožbi, da je obdolženi M. D., ki sicer ni bil vključen v izvršitev kaznivega dejanja, iz katerega je izviral umazan denar, za nezakonit izvor denarja vedel. Po pritožbi na to kažejo okoliščine in sicer imel je pogoste stike s T. S., srečal se je tudi z D. Ž., bil je zelo aktivno vključen v S. posle, tako pri plačevanju fiktivnih računov S. družbe S. d.o.o. oziroma pri zagotavljanju fiktivne zaposlitve, kot tudi pri nakupu nepremičnin, in ker so ob hišni preiskavi na naslovu D. bili najdeni predmeti in dokumentacija družbe S. d.o.o..

14. Graja ni utemeljena, kajti sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da vedenje obdolženega M. D., da se obdolžena T. S. in D. Ž. ukvarjata s prodajo prepovedanih drog, ne potrjuje niti en prestrežen telefonski pogovor. Takšno oceno skuša pritožba omajati z navedbo, da ni bilo nobene potrebe, da bi obdolženi T. S. podrobnosti o svojih nezakonitih aktivnostih opisoval obdolženemu M. D. (kot je bilo to potrebno za medsebojno usklajevanje aktivnosti z D. Ž.) oziroma, da bi bilo kaj takega pravzaprav nelogično pričakovati, vendar neuspešno. V obravnavanem primeru je bila intenziteta njunih pogovorov v treh mesecih, to je mesecu marcu, aprilu in maju 2016 (inkriminirano obdobje zajema čas avgust 2013 do maj 2016) usmerjena v nakup apartmaja v Avstriji in stanovanja v D., ki je bilo prodajano na javni dražbi. Da bi kupnina za nakup teh nepremičnin izvirala iz kriminalne dejavnosti obdolženih T. S. in D. Ž. predstavljala umazan denar, pa izvedenec dr. D. D. ni mogel ugotoviti s potrebno stopnjo verjetnosti, ki meji že na gotovost, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

15. Za obdolženca M. D. obremenilno dejstvo, to je, da so bili v poslovnem prostoru njegove družbe St. d.o.o. zaseženi predmeti, ki so povezani z družbo C. I. L., ki sta jo ustanovila obdolženca T. S. in D. Ž., je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Zapisalo je, da je glede na zasežen žig te družbe in določeno poslovno dokumentacijo mogoče sklepati le na seznanjenost obdolženca M. D. z dejstvom, da se T. S. ukvarja s prodajo določenih sintetičnih snovi oziroma kemikalij, ne pa tudi, da gre za prepovedane snovi, saj ta bistvena okoliščina ni razvidna iz nobenega zaseženega predmeta. S takšno dokazno oceno sodišče druge stopnje v celoti soglaša in še dodaja, da se med zaseženo dokumentacijo nahaja tudi dokumentacija družbe S. d.o.o., torej poslovna dokumentacija obeh družb obdolženega T. S., kar pa je mogoče pripisati dejstvu, da je v mesecu marcu 2016 spremenil naslov svojega prebivališča in se prijavil na naslov svoje babice in dedka, ki živita v isti hiši kot M. D. s svojo družino, to je v J. ulici 11 v L.. Da je zaseg dokumentacije obeh S. družb mogoče pripisati dejstvu preselitve na ta naslov potrjujejo ugotovitve hišnih preiskav pri M. D. in T. S. ter poslovnih prostorih družbe St. d.o.o.. Računi družbe S. o.o. so se nahajali v kletnih prostorih stanovanjskega dela hiše, medtem ko v poslovnem prostoru družbe St. d.o.o. v kartonski škatli dokumentacija družbe C. I., kar lahko kaže na to, da je lahko bila preseljena iz podnajemniškega stanovanja v M., iz katerega se je obdolženec T. S. izselil konec leta 2015 zaradi odhoda na N.. Zato dokumentacija sama ne predstavlja zadostnega dokaza za dokazovanje vedenja obdolženega M. D. s čim se ukvarja nečak T. S. skupaj z D. Ž.. Povsem sprejemljiv in logičen pa je tudi razlog za spremembo naslova prebivališča obdolženca T. S. in sedeža družbe S. d.o.o.. Nastale so namreč težave s sprejemanjem poštnih pošiljk, naslovljenih nanj (sodne pošiljke v zvezi z D., bančne kartice), katerih mu pošta ni mogla vročiti na naslov stalnega prebivališča v S. T. (na katerem več let ni živel), niti začasnega prebivališča v M. U. E. L. št. 6. Da je temu tako potrjujejo obdolženčevi pogovori z obdolženima M. D. in uslužbenko AJPES-a (pogovori z dne 14. 3. 2016 , št. 297, tarča SAVA-2, št. 298, tarča SAVA-2,št. 35770, tarča SAVA-1). V pritožbi izpostavljeno srečanje obdolženih D. Ž. in M. D. na pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nima nobenega vpliva, ker gre za enkratno srečanje dne 22. 1. 2016, v katerem D. Ž. izroči M. D. predmet, podoben bančni kartici, kar izhaja iz izsledkov ukrepa tajnega opazovanja (list. št. 1421,1422 spisa).

16. Naslednja podmena po opisu dejanja je, da sta obdolženca T. S. in M. D. plasirala denar, ki je izviral iz prodaje prepovedanih drog (na način, opisan v šestih alinejah), je prav tako ostala le na ravni utemeljenega suma, ki za izrek obsodilne sodbe ne zadošča. Težišče pritožbene graje v tej zvezi je, da bi zaključek o fiktivnosti računov moralo sodišče prve stopnje napraviti na podlagi kritične presoje vseh dokazov, ki jih je imelo na razpolago v zvezi s to okoliščino in ne zgolj na podlagi mnenja izvedenca. Tako pa je sledilo izvedencu dr. D. D., ki je menil, da ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti trditi, da je družba S. d.o.o. izdajala fiktivne račune družbi St. d.o.o.. Pritožba izpostavlja izvedenčeve (delne) ugotovitve, ki kažejo nasprotno. Prav vsi računi družbe S. d.o.o. v obdobju 2013 do 2016 so bili izdani družbi St. d.o.o., kar pomeni, da družba S. d.o.o. ni imela nobenega drugega kupca oziroma naročnika. Osnovo za izdajo računov sta predstavljali pogodbi o vzdrževanju sončnih elektrarn MFE R. in MFE L. v letu 2012 in predvideni strošek vzdrževanja investitorja v 15-letnem obdobju, ki je znašal 45.360,00 EUR, medtem ko je skoraj vse te predvidene stroške družba S. d.o.o. družbi St. d.o.o. zaračunala že v obdobju od 2013 do 2015. Prav tako niso izkazana nobena nakazila s strani družbe S. d.o.o., ki bi utemeljevale izvedbo vzdrževanja sončnih elektrarn, niti ni plačil računov, ki bi izkazovali poslovanje družbe nasploh, v podatkih računalnika obdolženega T. S. pa obstajata le dve obvestili o delovanju elektrarne, ki jih je prejel na svoj e-naslov. Družba St. d.o.o. je že januarja 2015 angažirala družbo E. d.o.o. za izvedbo vzdrževalnih del na MFE L. in MFE R., pri čemer med družbo S. d.o.o. in E. d.o.o. ni bilo nobenega poslovnega razmerja ter končno, da je glede na zaračunane stroške vzdrževanja ob upoštevanju vrednosti električne energije, ki jo je prodala družba St. d.o.o., strošek vzdrževanja znašal kar 53,8% prihodkov, kar bi bilo poslovno zelo nesmotrno in neučinkovito.

17. S povzeto pritožbeno grajo sodišče druge stopnje ne soglaša. Sodni izvedenec dr. D. D. je izhajal iz dokumentacije iz spisa X K 48898/2018 s prilogami, ki mu je bila posredovana, si pridobil še druge javno dostopne in finančne podatke (vse uradni dokumenti, za katere načeloma velja, da vsebujejo resnične podatke, dokler se ne dokaže drugače) in se opredelil do zagovora obeh obdolžencev in drugih spisovnih podatkov. Pritožbena kritika, da bi sodišče prve stopnje poleg izvedenca moralo upoštevati še ostale okoliščine, med drugim zavajanje sodišča s strani obdolženca M. D., ni korektna. Sodišče prve stopnje je izpeljalo kompleksno in prepričljivo dokazno oceno, v katero z izpostavljanjem dela zagovora obdolženega M. D. glede začetka sodelovanja z družbo E. d.o.o., kar naj bi potrjevalo, da je do tedaj storitve vzdrževanja dejansko opravljal obdolženi T. S., pritožba razumnega dvoma ne more vnesti. Sodišče druge stopnje pripominja, da zagovor in ravnanje obdolženca samo po sebi še ne pomeni to, da je kaznivo dejanje tudi storil, ampak morajo biti neodvisno podani še drugi dokazi, ki po količini in kakovosti omogočajo zanesljive dejanske ugotovitve, ki v obravnavanem primeru po pravilni presoji sodišča prve stopnje niso možne.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je družba S. d.o.o. vsaj v letu 2012, ko je bila ustanovljena, poslovala v dejavnosti, za katero je bila ustanovljena, saj je postavila dve sončni elektrarni MFE R. in MFE L. na podlagi poslovnega sodelovanja za družbo St. d.o.o. kot investitorja. Družba S. d.o.o. je družbi St. d.o.o. na osnovi pogodbene podlage v obdobju 2012 do 2015 izdala 45 računov v skupni vrednosti 108.062,21 EUR, od tega 64.830,21 EUR v letu 2012, ko je bila dobavljena oprema iz N., kasneje pa je šlo za storitve vzdrževanja v povprečju okoli 1.200,00 EUR mesečno, ki so bile nujno potrebne, vsi računi pa so bili knjiženi v poslovnih knjigah in davčnih obračunih obeh družb. Vse prejete račune je družba St. d.o.o. plačala, prejeti prilivi pa so bili v družbi S. d.o.o. skoraj v celoti porabljeni za izplačilo plače z dajatvami T. S.. Čeprav so bili računi družbe S. d.o.o. (razen deloma v letu 2012) oblikovno in vsebinsko pomanjkljivi, še to ne dokazuje, da so bili tudi navidezni. Vsebine dela vzdrževalca namreč ni mogoče kvantitativno ovrednotiti z efektivno opravljenim fizičnim delom, saj gre pogosto zgolj za vizualni pregled naprav ali za zaračunavanje pavšala. Ker torej storitve vzdrževanja elektrarn nujno ne pomenijo izvajanja večjega obsega fizičnega dela, temveč le nadzor, morda tudi oddaljeni nadzor nad obratovanjem elektrarn, torej jih ni mogoče ugotavljati po količinskem merilu, tudi identifikacije, kdo je potrebno vzdrževanje dejansko opravljal, ni bilo mogoče opraviti. Po mnenju izvedenca je obstajala verjetnost, da je to bil T. S. (list. št. 258, 345/9 spisa). Obdolženi T. S. se je zagovarjal, da je sam vzdrževal elektrarni, kar je lahko počel tudi na daljavo preko elektronskega spremljanja, kasneje pa je elektrarni vzdrževala družba Enertec d.o.o., s katero pa so sodelovali že pred letom 2016 (opravili ogled na terenu). Tudi priči J. L. in B. R., lastnika objektov, na katerih sta nameščeni sončni elektrarni, sta potrdili obdolženčevo fizično prisotnost na objektih (po izgradnji od tri do pet oziroma deset krat letno). Na takšni dokazni podlagi se kot pravilni pokažejo zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženec po izgradnji obeh elektrarn v letih 2013, 2014, 2015 dejansko opravljal storitve vzdrževanja na teh objektih. Pogodba, sklenjena med družbama St. d.o.o. in E. d.o.o.v januarju 2015, torej še pred odhodom obdolženca T. S. za daljši čas na N., nujno ne pomeni, da s pogodbo in z aneksoma z dne 23. 8. 2012 (priloga C1/č spisa) dogovorjeno vzdrževanje teh sočnih elektrarn s strani obdolženega T. S. ni bilo več opravljeno oziroma da po tem času ni imel ničesar več opraviti z vzdrževanjem teh elektrarn. Iz prestreženega telefonskega pogovora med obdolžencem in M. D. dne 30.11. 2015 (pogovor št.10, SAVA -1), ki ga sodišče prve stopnje pravilno povzema v razlogih sodbe v točki 50 sodbe, namreč izhaja, da je imel obdolženec nadzor nad dogajanjem na sončnih elektrarnah tudi po svojem odhodu na N.. Vsebina pogovora tako potrjuje njegov zagovor, da je na daljavo elektronsko spremljal njihovo delovanje in prejemal elektronska obvestila, ki so tudi listinsko izkazana. Ob tem število takšnih obvestil zagotovo nima tolikšne teže, kot je ocenjena v pritožbeni obrazložitvi.

19. Kljub ugotovitvi izvedenca, da so bili računi za vzdrževanje v obdobju 2013 do 2015 glede na pogodbo in aneks, ročno zapisane kalkulacije investitorja in glede na dosežene prihodke investitorja s prodajo električne energije v previsoki skupni vrednosti izplačani, ni mogoče zanesljivo izključiti možnosti (kot sta se zagovarjata obdolženca), da je šlo pri teh izplačilih lahko tudi za obročno delno odplačilo za opravljene storitve montaže v zvezi s postavitvijo elektrarn. Takšen zaključek izhaja iz aneksa k pogodbi o vzdrževanju obeh sončnih elektrarn, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, možnost takšnega dogovora pa je dopustil tudi izvedenec (list. št. 345/13 spisa).

20. Sodišče druge stopnje na pritožbena izvajanja, da ni verjetno, da bi obdolženi M. D. sredstva (plačo) nakazoval T. S. kot darilo, odgovarja, da ni mogoče povsem izključiti človeškega vidika pomoči M. D. otrokoma pokojnega brata, katerima je zagotavljal eksistenco in sicer K. z zaposlitvijo v računovodstvu svoje družbe St. d.o.o., T. pa v nadaljevanju z zagotavljanjem obstoja družbe S. d.o.o.. Izkustveno je težko oceniti, da zagovor obdolženega M. D., da je z investicijo v izgradnjo sončnih elektrarn pomagal T. S. pridobiti reference za nastop na trgu, ni sprejemljiv. Kot sprejemljiv se pokaže tudi zagovor obdolženega T. S., da je od sprva dobičkonosnega posla, ko je bilo mogoče dobiti subvencije za takšne investicije, kasneje pa so te drastično znižali, upadlo povpraševanje za izgradnjo sončnih elektrarn, zato v tej dejavnosti ni več uspel. Ker je imel sklenjeno pogodbo o vzdrževanju elektrarn, ni bilo druge opcije kot da ima podjetje še naprej in opravlja te storitve.

21. Zadnje podmene po opisu dejanja, da bi naj denar za plačilo plače zagotavljal obdolženec T. S. sam, ne potrjujejo ugotovitve dveh sodnih izvedencev. Da so bila vsa nakazila na družbo St. d.o.o. namenjena za plačilo kupnine za nepremičnini, je ugotovil tudi izvedenec mag. V. K. v izvedenskem mnenju, izdelanem za potrebe dokazovanja očitka pranja denarja, kateremu je sodišče prve stopnje v tem delu tudi utemeljeno sledilo, pri čemer je pomembna ugotovitev, da skupna višina pologov s strani obdolženih M. D. in T. S. v znesku 31.000,00 EUR ne dosega v obtožbi očitanega zneska 42.184,00 EUR, ki bi naj po obtožbi predstavljala umazan denar in najprej prišla na račun družbe Stildom d.o.o. bodisi od obdolženca T. S. bodisi obdolženca M. D..

22. Ob takšni dokazni podlagi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je neprepričljiva in zmotna ocena sodišča prve stopnje, da očitek tožilstva, da so bili vsi računi, ki jih je izdala družba S. d.o.o. fiktivni in da je obdolženec M. D. zagotavljal obdolžencu T. S. fiktivno zaposlitev, ni dokazan.

23. Glede očitka obdolžencu T. S., da je v obdobju od avgusta 2013 do maja 2016 izročal M. D. gotovino v znesku 175.133,09 EUR, kar predstavlja znesek gotovinskih pologov obdolženega M. D. v tem času na svoj transakcijski račun in za tem prenakazilo teh sredstev na račun svoje mladoletne hčerke A. D., sodišče druge stopnje pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da izvedenec dr. D. D. ni mogel ugotoviti niti izvora gotovine niti kdo je opravil pologe, saj bančni izpisi teh podatkov takrat niso vsebovali. Pritožba sama ugotavlja, da je bil velik del sredstev nakazan na transakcijski račun obdolženega M. D. že pred izvršitvijo očitanega kaznivega dejanja, zato sodišče druge stopnje v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da izvora nepojasnjene gotovine v inkriminiranem obdobju ni mogoče enoznačno povezati izključno z umazanim denarjem, torej, da je denar prihajal iz kriminalne dejavnosti obdolženih T. S. in D. Ž., ampak, da je ta gotovina prihajala iz istega vira kot pred tem obdobjem, kajti 53 % vseh gotovinskih pologov na osebni račun obdolženega M. D. je bilo izvršenih v času, ko se T. S. in D. Ž. s prepovedano prodajo drog sploh še nista ukvarjala. Po podatkih spisa je D. Ž. v septembru 2012 ustanovil družbo pod imenom DCI, spletna trgovina, D. Ž. s.p. in je predmet poslovanja predstavljala spletna prodaja sintetičnih snovi kot sta 3-MMC in 2-MMC, ki v Republiki Sloveniji do dne 6. 8. 2013 in dne 5. 7. 2014 nista bili zakonodajno regulirani kot prepovedana droga. Po ugotovitvah izvedenca dr. D. D. so se visoki pologi na osebni račun obdolženega M. D. vršili že vse od leta 2008 dalje, to je v obdobju petih letih, ko se obdolženca s prepovedano dejavnostjo sploh še nista ukvarjala, zato ni mogoče izvora pologov v inkriminiranem času enostavno pripisati nedovoljeni trgovini s prepovedanimi drogami, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje v točki 74 obrazložitve sodbe. Ob tem ne gre prezreti okoliščine, da se je obdolženec M. D. v vseh teh letih, od kar je prevzel dejavnost po svojem očetu, ukvarjal s pleskarsko in fasadersko dejavnostjo, kjer ni izključena možnost pogajanj o ceni storitve tudi „brez računa“.

24. Nedokazan je nadaljnji očitek obtožbe, da je obdolženec T. S s svojega bančnega računa v maju 2016 plačal varščino v znesku 10.500,00 EUR za nakup treh stanovanj v D., ki naj bi jih nato oddajal v najem in na ta način pridobival na videz zakonite dohodke v obliki najemnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je iz prestreženih pogovorov razbrati, da obdolženec T. S. ni imel namena kupiti treh stanovanj ter jih oddajati v najem. V prestreženih pogovorih obdolženega T. S. z obdolženim D. Ž. dne 2.5., dne 4.5., dne 5.5. in dne 7.5. 2016 (pogovor št. 552,tarča SAVA-2, št. 4195, 4207, 4225, 4304 tarča DEA-1) je govora o tem, da je T. S. dobil informacijo o novogradnji v D., ki bo na dražbi junija, da bi kupil enosobno stanovanje, za katerega je cena 20.000,00 EUR, kar je v bistvu podarjeno in v nadaljevanju, da bo vplačal tri stanovanja, pride ga 10.500,00 EUR, „če ne bo nobenega, bo enega zagotovo vzel“ (in še o tem, da bo M. D. kupil najmanj dve stanovanji, da se D. Ž. zanima za nakup dvosobnega stanovanja, M. pa bo kupil tri stanovanja in jih bo dal v najem). Takšna vsebina prestreženega pogovora se sklada s pojasnilom obdolženega T. S., da je imel namen kupiti le eno stanovanje, čeprav je vplačal tri varščine, to pa iz razloga, da se bi izognil morebitnemu dvigovanju kupnine. Da pa je imel namen to stanovanje uporabljati za osebne potrebe skupaj s partnerko L., pa izhaja iz telefonskega pogovora z obdolženim D. Ž. z dne 2. 5. 2016 (št. 552, tarča SAVA-2), v katerem pove, da ima partnerkina mama neke veze in je že poslala povpraševanje za to stanovanje, in v pogovoru z dne 11. 5. 2016 (št. 44119, tarča DETA-1), da če bi kupil stanovanje v D., bi se vozil na Č.. Sodišče prve stopnje tako ni imelo prav nobenega razloga, da zagovoru obdolženca ne bi verjelo (točka 67 obrazložitve).

25. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni dokazan nadaljnji očitek obtožbe, da bi naj obdolženca T. S. in M. D. bila pooblaščena na transakcijskem računu A. D. in skupaj razpolagala s tem denarjem, saj iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil na tem računu pooblaščen le M. D.. V zvezi z nakazilom 10.160,00 EUR dne 6. 5. 2016, kar predstavlja delno kupnino za apartma v A., je izvedenec dr. D. D. pojasnil, da ta sredstva lahko temeljijo na denarju, ki izvira iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 8. 5. 2015 opr. št. 238/2013, ko je T. S. prejel od dolžnika B. D. znesek 22.500,00 EUR z obrestmi (okrog 32.000,00 EUR), ki je bil nakazan T. S. preko njegove zagovornice odvetnice M. V. (ta je prvi znesek v višini 15.000,00 EUR, nakazan dne 29. 2. 2016, dvignila v gotovini in ga istega dne iz razloga, ker se je obdolženec nahajal na N., zanj izročila njegovi sestri K. S. - list. št. 3704 spisa X K 5584/2016). Štiri dni po nakazilu zadnjega zneska (dne 1. 6. 2016 znesek 5.000,00 EUR) pa je obdolženec T. S. nakazal znesek kupnine za apartma v A., zato ni mogoče izključiti možnosti, da bi nakazilo kupnine lahko temeljilo na pred tem prejetimi zneski iz pravdnega postopka. Tudi skupni pologi obdolženega T. S. za nakup obeh nepremičnin ne presegajo višine v pravdi dobljene odškodnine. Čeprav je imel obdolženec tudi druge (večje) vire, kot izhaja iz predikatnega kaznivega dejanja, pa kot že rečeno za očitek iz obtožbe ni dovolj trdnih in prepričljivih dokazov, ki bi povsem izključili možnost plačila obeh kupnin iz zakonitega vira. Prav tako z ničemer ni mogoče ovreči zagovora obdolženca, da je del kupnine za apartma nakazal na TRR, ki mu ga je sporočil obdolženi M. D. in da pri tem ni vedel, da gre za TRR mladoletne A. D.. Z njenega tekočega računa je namreč bila plačana celotna kupnina, in sicer 26. 4. 2016 v skupni višini 62.318,50 EUR, kar predstavlja kupnino v višini 58.000,00 EUR s provizijo. Prav tako državna tožilka ni uspelo dokazati očitka, da bi naj obdolženi T. S. z računa mladoletne A. D. nakazal varščino v višini 10.500,00 EUR za nakup enosobnega stanovanja. Izvedenec dr. D. D. ob analizi prometa na TRR A .D. namreč ni ugotovil, da bi bil iz tega računa nakazan tak znesek. Sodišče druge stopnje tako v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je podan precejšen dvom v s strani obtožbe zatrjevano dejstvo, da je bil prav obdolženec T. S. tisti, ki je kot izkupiček iz svoje prepovedane dejavnosti obdolžencu M. D. izročil 175.133,09 EUR gotovine.

26. Glede na vse navedeno ter ob skladnih ugotovitvah izvedenca dr. D. D., da ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti trditi, da je družba S. d.o.o. izdajala fiktivne račune ter tudi glede nakupov stanovanj, katerih kupnina ni nujno, da bi izvirala iz kriminalne dejavnosti obdolženih T. S. in D. Ž., je izrek oprostilne sodbe pravilen. Iz navedenih razlogov, in ker tudi pritožba ne navaja ničesar novega, kar bi sodišče prve stopnje prezrlo pri svoji presoji, je sodišče druge stopnje zaključilo, da grajane ugotovitve kot podlaga za izrek oprostilne sodbe po 3. točki 358. člena ZKP niso omajane ter je pritožbo po obrazloženem kot neutemeljeno zavrnilo (391. člen ZKP).

27. Sodišče druge stopnje je opravilo še preizkus iz drugega odstavka 383. člena ZKP, ki kršitev iz 1. in 2. točke drugega odstavka tega člena ni razkril.

28. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP in prvem odstavku 98. člena ZKP.

-------------------------------
¹ V velikem znanstvenem komentarju k členu 245 KZ-1 Damjan Florjančič na strani 1061 kot primer storilčevih ravnanj, ki jih je mogoče opredeliti kot hrambo z namenom zakritja izvora premoženja, opisuje, ko storilec vozilo višjega cenovnega razreda pripelje iz tuje države, kjer je bilo ukradeno, ga zapre v svojo garažo in s tako hrambo omogoči predelavo vozila, da bi tako zakril njegove identifikacijske znake( na primer s prebarvanjem, zamenjavo registrskih tablic ali s spremembami številk motorja in karoserije). Ko pa storilec takšno vozilo hrani na odprtem dvorišču, vsem mimoidočim na očeh in ga vsakodnevno uporablja za vožnjo pa ravnanja takšne opredelitve ne omogočajo.

Datum zadnje spremembe:

12.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Kp 8098/2010
• VSM Sklep II Kp 4306/2015
• VSRS Sodba I Ips 37297/2016