<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sklep I Ip 234/2020

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Izvršilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2020:I.IP.234.2020
Evidenčna številka:VSM00034555
Datum odločbe:16.06.2020
Senat, sodnik posameznik:Metka Jug (preds.), Janica Gajšek Rojs (poroč.), mag. Karolina Peserl
Področje:DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:ugovor novega dolžnika zoper sklep o izvršbi - ugovor omejitve odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove - razbremenitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove - pravica do izjave o dokazu - ustrezni dokazi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - izvedba dokaznega postopka - smiselna uporaba določb pravdnega postopka v nepravdnem postopku - ugovorni postopek - razpravno načelo - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - pravno relevantna dejstva - vročitev odgovora na ugovor dolžniku - skrbnost stranke pri pravočasnem navajanju dejstev in dokazov - navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov - načelo materialne resnice v postopku - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - krivdno ravnanje - obrazloženost ugovora - izvedba dokaza z izvedencem - materialno procesno vodstvo v izvršilnem postopku

Jedro

V fazi ugovornega postopka se izvršilni postopek močno približa pravdnemu postopku.

Zaradi narave ugovornega postopka, kjer se sorodno kot v pravdnem postopku ugotavlja dejansko stanje ob upoštevanju razpravnega načela in prepovedi navajanja novot (prekluzije), je razjasnjevalna dolžnost sodišča oziroma materialno procesno vodstvo enako pomembno kot v pravdnem postopku. Materialno procesno vodstvo rahlja razpravno načelo in je v neposredni povezavi s pravili o prekluziji tako, da ob neustrezno izvedenem materialnem procesnem vodstvu prekluzija ne učinkuje.

Učinkovanje prekluzije je pravilno razumeti kot izjemo in jo je mogoče dopustiti le, če je nujno potrebna za pospešitev postopka in predvsem pod pogojem, da je zamudo mogoče pripisati krivdi stranke.

Že sama pravila o prekluziji v ugovornem postopku omogočajo kasnejše dopolnjevanje navedb o dejstvih in dokazih, podanih v ugovoru, zato bi slednje moralo sodišče prve stopnje dolžnici omogočiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnice zavrnilo in naložilo dolžnici povrnitev upnikovih stroškov postopka v znesku 149,33 EUR.

2. Dolžnica v pravočasni pritožbi navaja, da je poplačala terjatev v višini vrednosti podedovanega premoženja. Meni, da cenitev GURS zadošča za opredelitev višine premoženja. Gre za uradne podatke, ki bi jih sodišče moralo upoštevati. Navaja, da vse do prejema odgovora na ugovor, ni bila seznanjena, da se prerekajo navedbe v ugovoru, upnik pa je sam predlagal pritegnitev izvedenca cenilca. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti materialno procesno vodstvo in dolžnici omogočiti, da dopolni dokazne predloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi ugovora oprlo na stališče, da v ugovoru predlagana dokaza z vpogledom v podatke GURS o vrednosti nepremičnin in sklep o dedovanju nista ustrezna za dokazovanje odločilnega dejstva višine vrednosti podedovanega premoženja. Ker sodišče prve stopnje pred sprejemom svoje odločitve dolžnico o tem ni seznanilo in ji dalo možnosti, da ponujeno dokazno gradivo ustrezno dopolni, ji je kršilo pravico do izjave (22. člen Ustave RS in 8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).1

6. Ker je podana procesna kršitev, ki je že sama zase razlog za razveljavitev sodne odločbe, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sklep glede glavne odločitve in pripadajoče stroškovne odločitve razveljavilo ter sodišču prve stopnje vrnilo zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

7. V fazi ugovornega postopka se izvršilni postopek močno približa pravdnemu postopku. Slovenski izvršilni postopek je namreč zasnovan tako, da omogoča izvršilnemu sodišču, da samo (in ne šele sodišče v pravdi) ugotavlja vsa sporna odločilna dejstva in celovito vsebinsko presodi vse ugovorne razloge. Pravna teorija izpostavlja, da naj se v izvršilnem postopku dejansko stanje, ki je med strankami sporno, razreši v največjem možnem obsegu. Zastopano je stališče, da mora izvršilno sodišče pri odločanju o ugovoru smiselno upoštevati ustrezna določila pravdnega postopka, da se dejansko stanje razjasni na način in do stopnje, ki jo narekujejo standardi pravdnega postopka.2

8. Zaradi narave ugovornega postopka, kjer se sorodno kot v pravdnem postopku ugotavlja dejansko stanje ob upoštevanju razpravnega načela3 in prepovedi navajanja novot (prekluzije), je razjasnjevalna dolžnost sodišča oziroma materialno procesno vodstvo (smiselno 285. in 286.a člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) enako pomembno kot v pravdnem postopku.4 Materialno procesno vodstvo rahlja razpravno načelo in je v neposredni povezavi s pravili o prekluziji tako, da ob neustrezno izvedenem materialnem procesnem vodstvu prekluzija ne učinkuje.5 Če je pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga posledica opustitve materialnega procesnega vodstva, potem stranki ni mogoče pripisati krivde za to, da ni (pravočasno) navedla pravno relevantnih dejstev in ponudila ustreznih dokazov. Po pojasnjenem prekluzija, ki omejuje pravico do izjave, ne negira dolžnosti materialnega procesnega vodstva, ampak je zaradi njenih neugodnih učinkov navedeno vodstvo ključno za učinkovito uresničevanje pravice do izjave.6

9. Dolžnica po pojasnjenem utemeljeno v pritožbi podaja očitek, da bi jo sodišče prve stopnje moralo opozoriti, da predlagani dokazi o odločilnem dejstvu niso ustrezni, in ji omogočiti, da navede ustrezni dokazni predlog. Ker ji sodišče prve stopnje ni vročilo odgovora na ugovor pred odločitvijo o ugovoru, ni imela niti možnosti, da bi se odzvala na upnikov predlog za pritegnitev izvedenca cenilca (morda z njim soglašala), s čimer bi lahko bistveno vplivala na rezultat postopka. Po drugi strani dolžnici tudi ni mogoče očitati neskrbnosti pri navedbi ugovorne dokazne podlage, kar bi razbremenilo sodišče prve stopnje procesnega vodstva.7 Smiselno je bilo predlagati dokaze, ki jih je mogoče izvesti hitro in niso povezani s stroški izvedbe za razliko od na primer pritegnitve izvedenca v postopek. Še posebej, ker je vrednost predmeta postopka majhna in je primerno dokazni postopek izpeljati s čim manjšimi stroški.

10. Čeprav se sodišče prve stopnje v tej zvezi ni sklicevalo na nobeno zakonsko določilo, pa iz postopanja, da ni vročilo odgovora na ugovor dolžnici in tudi ne opozorilo dolžnice na neustreznost dokaza v ugovoru, nakazuje na stališče sodišča prve stopnje, da dolžnica v nobenem primeru kasneje (po vložitvi ugovora) ne bi smela navesti novega dokaznega predloga ali se strinjati z izvedbo dokaza, ki ga je predlagal upnik v odgovoru na ugovor. Tako stališče ni ustrezno.

11. Pravila glede navajanja novot niso sama sebi namen, ampak se z njimi zasleduje načeli ekonomičnosti in pospešitve postopka, ki pa ju ne smemo upoštevati kot ultima ratio postopka, ampak v sobivanju z načelom materialne resnice. Ker je celovita in pravilna ugotovitev odločilnih dejstev ob učinkovitem izjavljanju strank bistveni cilj postopka, ta ne sme biti prizadet, ko obstojijo utemeljeni razlogi za kasnejše navajanje strank v postopku. Učinkovanje prekluzije je pravilno razumeti kot izjemo in jo je mogoče dopustiti le, če je nujno potrebna za pospešitev postopka in predvsem pod pogojem, da je zamudo mogoče pripisati krivdi stranke.8 Nekrivdnega položaja pa ne opredeljujejo le okoliščine na strani stranke,9 ampak lahko naveden položaj nastopi tudi, kot je že bilo pojasnjeno, zaradi neustrezne izvedbe materialnega procesnega vodstva.10

12. Že sama pravila o prekluziji v ugovornem postopku omogočajo kasnejše dopolnjevanje navedb o dejstvih in dokazih, podanih v ugovoru, zato bi slednje moralo sodišče prve stopnje dolžnici omogočiti. Izvršilni postopek v ZIZ ni celovito urejen, ampak ga dopolnjujejo določila ZPP (15. člen ZIZ). Določilo drugega odstavka 53. člena ZIZ le opredeljuje pogoje obrazloženosti ugovora, ne določa pa prepovedi kasnejšega navajanja strank.11

13. Tudi 56. člen ZIZ ne preprečuje smiselne in subsidiarne uporabe določil ZPP, saj ne ureja jasno, določno in celovito vseh situacij v sistemu prekluzij, ki so sicer tako opredeljene v 286. in 286.a členu ZPP.12 Nenazadnje pa tudi sam 56. člen ZIZ ne določa absolutne prepovedi novot, saj opredeljuje možnost nekrivdnega kasnejšega navajanja. Razumevanje o absolutni omejitvi dolžnikovega navajanja zgolj na ugovor je tudi neprepričljivo, ker ne upošteva, da mora dolžnik imeti možnost dopolniti obrambo svojih interesov glede na upnikov odgovor na ugovor, v katerem je upniku dovoljeno, da dopolnjuje procesno gradivo, ki ga je podal v predlogu za izvršbo (tretji odstavek 58. člena ZIZ). Čeprav zakonodajalec tega v ZIZ ni izrecno predvidel, navedena zahteva izhaja iz ustavnih jamstev učinkovitega izjavljanja v postopku.

14. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zagotoviti dolžnici učinkovito izvrševanje pravice do izjave tako, da ji bo omogočilo navajanje novega dokaza za zatrjevano odločilno dejstvo višine podedovanega premoženja. Dolžnica je sedaj seznanjena s stališčem sodišča prve stopnje, da predlagani dokaz z vpogledom v uradne podatke GURS o višini vrednosti nepremičnin ni ustrezen, s čimer soglaša tudi sodišče druge stopnje. Posplošene vrednosti, ki jih objavlja GURS, ne odražajo dejanske vrednosti konkretne nepremičnine. Oblikovane so na podlagi modelov, ki ne zagotavljajo dovolj natančne konkretizacije vrednosti posamezne nepremičnine, da bi lahko sodišče na njihovi podlagi prepričljivo ugotovilo navedeno odločilno dejstvo. Sodišče druge stopnje sicer soglaša z dolžnico, da se stranke ne sme omejiti pri izbiri dopustnih dokaznih sredstev, vendarle pa mora biti dokaz takšen, da bo iz njega konkretizirano in prepričljivo izhajala vrednost posameznega premoženja ob smrti pokojnega dolžnika. Upoštevati je potrebno, da sodišče nima strokovnega znanja za oceno vrednosti nepremičnin, za navedeno situacijo pa je zakonodajalec predvidel prav dokaz z izvedencem (243. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Če bo dolžnica soglašala z izvedbo dokaza, ki ga je že predlagal upnik v odgovoru na ugovor, bo postopalo sodišče prve stopnje v skladu z določilom drugega odstavka 153. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

-------------------------------
1 Da lahko stranka izkoristi pravico do izjave, mora biti seznanjena ne samo s tem, katera dejstva bo sodišče štelo za odločilno, ampak tudi z oceno, ali so predlagani ustrezni dokazi. Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-688/05 (5. točka obrazložitve).
2 Orož, D.:Ugovor v izvršbi in njegov vpliv na stopnjo pravne varnosti, doktorska disertacija. Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, 2018, str. 186.
3 Določilo drugega odstavka 53. člena ZIZ, da mora mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ugovor utemeljuje in predložiti dokaze, je v bistvenem enako določilu prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, oziroma s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika.
4 Ustavno sodišče je poudarjeno vlogo materialnega procesnega vodstva kot del uresničevanja pravice do izjave utemeljilo prav na razpravnem načelu in prekluziji. Že navedena Odločba Up-688/05.
5 VS RS Sodba II Ips 33/2014.
6 Drugače Orož, ki prav s sklicevanjem na prekluzijo utemeljuje odsotnost dolžnosti materialnega procesnega vodstva v ugovornem postopku. Navedeno vodstvo omejuje na pravni pouk sklepa o izvršbi. Orož, D., nav. delo, str. 60. Menimo, da pravni pouk, ki je zgolj prepis določila drugega odstavka 53. člena ZIZ, ne more imeti pomena konkretnega materialnega procesnega vodstva v posamezni zadevi.
7 Ustavno sodišče poudarja, da ima sodišče sicer dolžnost velike aktivnosti materialnega procesnega vodstva, vendar morajo stranke tudi same skrbno ravnati pri zbiranju trditvenega in dokaznega gradiva in s tem prispevati k uresničevanju svojih pravic. Že navedena odločba Up-688/05.
8 Galič, A. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 598.
9 Pogoj nekrivde na primer zajema položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze že vedela, vendar jih sodišču ni navedla, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantni (VS RS Sodba II Ips 347/2010). Tak je tudi primer, ko se je dokaz, ki je bil za stranko ključen, izjalovil (VS RS Sodba II Ips 295/2004).
10 Opravljeno procesno vodstvo v obravnavani zadevi v obliki poziva stranki, da dopolni dokazno podlago, tudi ne bi pomembno vplivalo na hitrost postopka. Hitrost odločanja o ugovoru je namreč v obravnavani zadevi v bistvenem narekovala obremenjenost sodišča in ne ravnanje strank.
11 Iz zakonske dikcije ne izhaja, da bi morala stranka navesti vsa dejstva in dokaze, pa še tovrstna navedba v sorodnem prvem odstavku 7. člena ZPP, ne pomeni prekluzije. V navedenem členu tudi ni navedeno, da jih kasneje ne bo smela. V njem je le opredeljena zahteva sklepčnosti ugovora, naveden institut pa ni podlaga za opredelitev prekluzije glede novot.
12 Na to kaže že samo besedilo prvega odstavka, ki se nanaša izrecno na dejstva, ne pa tudi na dokaze. Izrecno iz besedila izhaja obdobje po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, kar lahko tudi nakazuje, da določilo ne zajema obdobja med vložitvijo ugovora in sprejemom pravnomočne odločitve o ugovoru. Prekluzijo kot izjemo je treba razumeti omejujoče, kot omejitev pa mora biti jasno, celovito in določno opredeljena. ZIZ takšne opredelitve za razliko od ZPP ne premore. Pravice do izjave tudi ne ureja v ugovornem postopku celovito, saj ne predvideva možnosti izjave dolžnika na odgovor na ugovor. Ker upnik lahko tudi še v odgovoru na ugovor ponudi novo procesno gradivo, je očitno, da mora biti dolžniku dana možnost, da se tudi po vložitvi ugovora na novo izjasni. Prav tako ni urejena prekluzija glede upnikovih navedb. Nenazadnje 56. člen ZIZ ureja le položaj nekrivde, ne pa tudi položaja, ko dopustitev novote po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (drugi in tretji odstavek 286. člena in peti odstavek 286.a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Gre za ustavno pomembno materijo utemeljevanja omejitve pravice do izjave s prekluzijo, ki je ZIZ ne ureja. Omejitev s prekluzijo brez učinka na pospešitev postopka ostane brez legitimnega, stvarno upravičenega razloga.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 142, 142/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 7/1, 212, 285, 286a, 339, 339/2, 339/2
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 53, 53/2, 56, 58, 58/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3NjUy