VSM Sklep II Kp 20117/2013

Jedro

Naveden dopis, zlasti glede na časovno oddaljenost ter nerelevantno okoliščino glede nezmožnosti opravljanja vojaške službe, ter zgolj obsojenčevo golo zatrjevanje o njegovih zdravstvenih težavah (brez kakršnekoli konkretne navedbe), pa samodejno nikakor ne dajejo zaključka, da je obsojenec bolan in nesposoben za delo, kot je to (preuranjeno) zaključilo sodišče prve stopnje.

Pri tem je poudariti še, da je pri ugotavljanju razlogov za neizpolnitev posebnega pogoja potrebno upoštevati ne samo, da je obsojenec (ne)zaposlen, temveč v primeru nezaposlitve tudi njegovo prizadevanje za pridobitev osebnega dohodka in s tem posledično možnost poravnave naložene mu obveznosti.

Izrek

Pritožbi pooblaščencev oškodovane družbe M. d.o.o. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 62. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe, ki je bila izrečena obsojenemu A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 20117/2013 z dne 25. 11. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 20117/2013 z dne 22. 7. 2015, ki je postala pravnomočna 27. 7. 2015. Hkrati je odločilo, da stroški postopka obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila oškodovana družba M. d.o.o. po pooblaščeni Odvetniški družbi P. o.p., d.o.o. smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter obsojenemu prekliče pogojno obsodbo oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba navaja, da iz dokazil, ki jih je v postopku preklica pogojne obsodbe predložil obsojenec, ne izhajajo zaključki, ki jih zavzame sodišče prve stopnje. Na podlagi dokumenta Ministrstva za obrambo iz leta 1983 sodišče namreč naredi zmoten zaključek, da zaradi odločitve organa o neprimernosti obsojenca za vpoklic v vojsko Jugoslavije, obsojenec niti danes ni sposoben za delo. Ob tem je obsojenec vsa leta od 1983 ter vsaj do stečaja družb, preko katerih je oškodoval tudi oškodovano družbo, opravljal delo, saj je v tem času, po besedah obsojenčevega zagovornika, izgubil 14 milijonov evrov. Prav tako so vse okoliščine, na katere sodišče prve stopnje opira svoje zaključke, obstajale že na dan izreka sodbe dne 25. 11. 2014, medtem ko se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo. Obsojenec niti ni zatrjeval, da bi se okoliščine tekom tega obdobja spremenile tako, da bi mu onemogočalo kakršnokoli povrnitev škode, kar bi kazalo na dejansko prizadevanje za izpolnitev posebnega pogoja. Iz obsojenčevih navedb pa tudi izhaja, da v vsem vmesnem času ni poslal nobene prošnje za delo in da torej od leta 2014 ni zaslužil čisto nič, kar je skrajno nenavadno. Poleg navedenega je dokazno breme v postopku preklica pogojne obsodbe na obsojencu, ki mora dokazati iskreno prizadevanje, kar obsojeni A. A. niti ni poskušal.

5. Povzetim pritožbenim navedbam je pritrditi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni pravilno in v celoti ugotovilo vseh okoliščin, na podlagi katerih je sprejelo odločitev v izpodbijanem sklepu. Ravno nasprotno je svojo odločitev nekritično in posledično neutemeljeno oprlo na izpovedbo oziroma zagovor obsojenca, ki je na naroku za preklic pogojne obsodbe dne 4. 10. 2019 pojasnil, da se preživlja s pokojnino matere ter, da ima sam zdravstvene težave, zaradi katerih se ne more zaposliti, pri plačilu obveznosti pa mu pomaga njegov sin. Pri tem je zaključek o obsojenčevem zdravstvenem stanju oprlo še na dopis Ministrstva za obrambo z dne 23. 10. 2019, iz katerega je razvidno, da je bil obsojenec leta 1983 ocenjen kot nesposoben za vojaško službo. V zvezi s slednjim pritožba utemeljeno opozarja, da pri ugotavljanju primernosti obsojenca za opravljanje vojaške službe (v letu 1983) in današnji obsojenčevi sposobnosti opravljati delo, ne gre za primerljivi situaciji. Naveden dopis, zlasti glede na časovno oddaljenost ter nerelevantno okoliščino glede nezmožnosti opravljanja vojaške službe, ter zgolj obsojenčevo golo zatrjevanje o njegovih zdravstvenih težavah (brez kakršnekoli konkretne navedbe), pa samodejno nikakor ne dajejo zaključka, da je obsojenec bolan in nesposoben za delo, kot je to (preuranjeno) zaključilo sodišče prve stopnje. Prav tako je pritrditi pritožbi, ko navaja, da obsojenec ni pokazal nobene aktivnosti v smeri pridobitve zaposlitve. V nasprotno tako ne more prepričati le pavšalno obsojenčevo zatrjevanje, da ni sposoben za delo. Poleg tega pritožba pravilno opozarja, da so vse okoliščine, ki so bile predmet presoje s strani sodišča prve stopnje, obstajale že na dan izreka prvostopenjske sodbe dne 25. 11. 2014, pri čemer so bile le-te pri odločitvi o naložitvi posebnega pogoja obsojencu tudi upoštevane (in presojane s strani pritožbenega sodišča ter kasneje še s strani Vrhovnega sodišča RS).

6. Ob navedenem je izpostaviti tudi, da sodišče prve stopnje v točki 15 navede, da obsojenec ne more izpolnjevati dodatnega pogoja v večjem obsegu, kot ga izpolnjuje mesečno v višini 120,00 EUR (zanj plačuje njegov sin), pri čemer povsem prezre, da obsojenec v vsem času, v katerem bi moral izpolniti svojo obveznost, z oškodovano družbo ni vzpostavil stika, temveč je šele po večkratnih pozivih pooblaščenca oškodovane družbe, šele v letu 2019 poravnal znesek v višini 240,00 EUR (od skupno 42.858,97 EUR). Vse navedeno pa jasno kaže na njegov nekritični odnos do kaznivega dejanja in njegovih posledic ter da izrečena pogojna obsodba nanj očitno ni imela pričakovanega učinka. Pritožbenim izvajanjem zato ni mogoče odreči utemeljenosti, saj sodišče prve stopnje ni popolnoma in v celoti razjasnilo vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev, ki jo mora sodišče sprejeti po določbi 506. člena ZKP, ko odloča o tem, ali obsojenec iz objektivnih ali subjektivnih razlogov ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena s sodbo. Pri tem je poudariti še, da je pri ugotavljanju razlogov za neizpolnitev posebnega pogoja potrebno upoštevati ne samo, da je obsojenec (ne)zaposlen, temveč v primeru nezaposlitve tudi njegovo prizadevanje za pridobitev osebnega dohodka in s tem posledično možnost poravnave naložene mu obveznosti.

7. Po obrazloženem sodišče prve stopnje torej ni popolnoma in v celoti razjasnilo vsa odločilna dejstva. Iz navedenih razlogov je bilo pritožbi potrebno ugoditi in sklep sodišče prve stopnje razveljaviti (tretji odstavek 402. člena ZKP). Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa pritožbeno sodišče pritožbenemu predlogu v smeri spremembe izpodbijanega sklepa, s katero bi pritožbeno sodišče preklicalo obsojencu izrečeno pogojno obsodbo in z njo določeno kazen zapora izreklo, ni moglo ugoditi. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje razjasnilo dejansko stanje v smeri nezmožnosti izpolnitve posebnega pogoja, nato pa o predlogu za preklic pogojne obsodbe ponovno odločilo. Ob tem pritožbeno sodišče posebej poudarja, da mora sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju postopati absolutno hitro, saj skrajni rok za (morebitni) preklic pogojne obsodbe poteče že dne 27. 7. 2020 (drugi odstavek 62. člena KZ-1).

8. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 507. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 402. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba II Kp 28937/2016
• VSM Sodba IV Kp 15152/2016
• VSM Sklep IV Kp 32514/2015