<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sklep I Kr 23697/2018

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2020:I.KR.23697.2018
Evidenčna številka:VSM00034148
Datum odločbe:12.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Klarič (preds.), mag. Aleksander Karakaš (poroč.), Miroslav Pliberšek
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:predlog za prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - izločitev sodnika

Jedro

Velja namreč, da nezadovoljstvo s posameznimi odločitvami sodišča, kot tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, še posebej glede na izjavi z dne 11. 5. 2020, ki sta ju v zvezi z predlagateljevimi očitki podala oba sodnika. Tudi sicer se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos, konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, hkrati pa morajo biti takšne narave, da sodišče, ki bi bilo pristojno za sojenje, kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskega sojenja.

Izrek

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Obdolženi J.T. je po svojem zagovorniku v vlogi z dne 8. 5. 2020 v smislu prvega odstavka 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagal prenos krajevne pristojnosti v kazenski zadevi Okrožnega sodišča na Ptuju I K 23697/2018, ki se zoper njega vodi zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in treh kaznivih dejanj po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. V predlogu navaja, da za prenos krajevne pristojnosti obstojijo tehtni in utemeljeni razlogi, ker je porušen videz objektivne nepristranskosti Okrožnega sodišča na Ptuju. Tekom dokaznega postopka je bila večkrat kršena pravica do učinkovite obrambe in pravica do poštenega sojenja, saj je sodišče v največji možni meri ugodilo dokaznim predlogom Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju (v nadaljevanju tožilstvo), na drugi strani pa je brez utemeljenih in tehtnih razlogov zavrnilo več dokaznih predlogov obrambe. Graja predvsem odločitve razpravljajočega senata ter izpostavlja posamezne dokazne predloge obrambe, ki so bili zavrnjeni, in na tej podlagi izraža dvom v nepristransko delo sodišča, katero je po njegovi oceni avtoritativno, arbitrarno, samovoljno in podvrženo vnaprejšnji dokazni oceni. Slednje utemeljuje z navedbami, da je na ogledu kraja kaznivega dejanja sodnik A.Ž. v nasprotju z resničnim stanjem in opažanji prisotnih dejal, da se pri pogledu iz mesta streljanja „lepo vidi“; sodnik M.S. pa je po zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe dejal, da se bo obramba glede tega sklepa lahko pritožila v pritožbi zoper sodbo, s čimer je navedel, v katero smer bo razsojeno. Prav tako navaja, da zaradi majhnosti pristojnega sodišča in bližine stavbe tožilstva, obstaja velika verjetnost, da se sodniki in tožilci dnevno srečujejo in družijo izven delovnega časa, kar kaže na določeno mero klientelizma oz. povezanosti sodišča in tožilstva ter vpliva na nepristranskost sojenja. Ob tem izpostavlja, da je tožilstvo z oškodovanci sklenilo dogovore oz. sporazume o priznanju krivde in so bili ti obsojeni na relativno kratke zaporne kazni, medtem ko se za obdolženca zasleduje dolgoletno zaporno kazen. Očitano pristranskost sodišča po njegovi oceni nakazujejo tudi druge okoliščine, in sicer, da je sodnik M.S. oškodovancu K.P. dovolil sodelovati na obravnavi (čeprav bi naj predhodno pred sodno dvorano obdolžencu grozil in ga zmerjal), in ker te obravnave senat sprva ni želel preklicati, kljub prošnji in opravičilu enega od obdolženčevih zagovornikov. Navaja še, da je očitek pristranskosti obramba že izpostavila v doslejšnjih pravnih sredstvih, saj meni, da sodišče ne priznava ugotovitev izvedencev klinične psihologije in psihiatrije, ter v tej zvezi podaja svojo oceno dejanskega stanja. Glede na navedeno predlagatelj dvomi v korektnost postopka in nepristranskost odločanja sodišča ter predlaga prenos krajevne pristojnosti na Okrožno sodišče v Murski Soboti.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Po prvem odstavku 35. člena ZKP lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi.

4. Razlogi, s katerimi predlagatelj utemeljuje svoj predlog, ne sodijo med tehtne razloge, ki so podlaga za prenos krajevne pristojnosti po določbi prvega odstavka 35. člena ZKP, saj predlagatelj v predlogu podaja zgolj svoje videnje dejanskega stanja ter izraža nezaupanje in nezadovoljstvo z dosedanjimi procesnimi odločitvami Okrožnega sodišča na Ptuju v obravnavani zadevi, ki pa še ni zaključena. Njegove navedbe bodo zato, v kolikor bo pri njih vztrajal, predmet presoje v nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje in v morebitnem postopku s pravnimi sredstvi, kot je to ob zavrnitvi dokaznih predlogov pravilno pojasnil že predsednik senata. Velja namreč, da nezadovoljstvo s posameznimi odločitvami sodišča, kot tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, še posebej glede na izjavi z dne 11. 5. 2020, ki sta ju v zvezi z predlagateljevimi očitki podala oba sodnika. Tudi sicer se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos, konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, hkrati pa morajo biti takšne narave, da sodišče, ki bi bilo pristojno za sojenje, kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskega sojenja. Takega dvoma razlogi, ki jih navaja predlagatelj v predlogu za prenos krajevne pristojnosti, ne vzbujajo, saj se prvenstveno nanašajo „zgolj“ na procesne odločitve razpravljajočega senata in v enem primeru preiskovalne sodnice, teh pa ni mogoče s pavšalnimi navedbami avtomatsko širiti na sodišče kot celoto.

5. Tudi glede trditev v predlogu, s katerimi predlagatelj sodnikom Okrožnega sodišča na Ptuju očita druženje oz. povezanost s tožilci na Ptuju, je poudariti, da dejstvo, da gre za majhno sodišče in da ima tožilstvo na Ptuju sedež v sosednji stavbi kot pristojno sodišče, samo po sebi ne pomeni, da bi bili običajni kolegialni odnosi preseženi. Da bi temu bilo tako, iz podatkov spisa in navedb predlagatelja v predlogu ne izhaja. To ni izkazano niti za sodnika, ki v obravnavani zadevi odločata, še manj pa za vse sodnike pristojnega sodišča. Pri tem je na predlagatelju, da ustrezno substancira konkretne okoliščine, s katerimi utemeljuje svoje trditve, tej zahtevi pa v konkretnem primeru ni zadostil, saj njegove navedbe ostajajo na ravni subjektivnega prepričanja in ne nudijo podlage za dvom v nepristranskost sojenja pred Okrožnim sodiščem na Ptuju. Enako velja za hipotetične navedbe v predlogu, s katerimi predlagatelj namiguje, da bi zaradi vpliva predsednika sodišča, enako kot je do sedaj ravnal senat, ravnal tudi katerikoli izmed drugih sodnikov istega sodišča, ki bi bil postavljen namesto predsednika sodišča. Ob odsotnosti konkretnih navedb in upoštevaje 125. člena Ustave Republike Slovenije so takšne navedbe predlagatelja neutemeljene. Kot povsem nerelevantne pa se izkažejo navedbe glede postopanja tožilstva zoper oškodovance, kot tudi navedbe o tem, da v zvezi z grožnjami P. tožilstvo oziroma sodišče ni ukrepalo v smislu sprožitve kazenskega pregona, še posebej, ker to ni predmet obravnavane zadeve in ker je pregon za kaznivo dejanje grožnje in kaznivo dejanje razžalitve (kot ju smiselno očita predlagatelj) odvisen od predhodnega predloga oz. zasebne tožbe oškodovanca.

6. Navedbe v predlogu, s katerimi predlagatelj na podlagi 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP poimensko zahteva izločitev sodnika A.Ž. in sodnika M.S., prav tako ne predstavljajo razloga za prenos krajevne pristojnosti, saj se o tem odloča v okviru instituta izločitve sodnika, kot to predlagatelj tudi sam podredno predlaga.

7. Glede na navedeno, ter ob odsotnosti drugih podatkov v kazenskem spisu, ki bi v kakršnikoli smeri potrjevali navedbe predlagatelja, tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti ni podan, zato je višje sodišče o njegovem predlogu odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (drugi odstavek 35. člena ZKP).

8. Zoper ta sklep ni pritožbe (tretji odstavek 35. člena ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 125
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 35, 35/1, 39, 39/1, 39/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.06.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3Mzgz