VSM Sklep II Kp 12834/2017

Jedro

Glede na zgoraj povzeta pritožbena izvajanja se tudi pritožbenemu sodišču poraja dvom v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede celokupnega prispevka obdolžene k storitvi kaznivega dejanja in zanesljivost ugotovljene identitete obdolženega.

Po očitku obtožbe predstavlja odločilen pogoj za neposredno izvršitev kaznivega dejanja tudi obdolženkino opazovanje okolice in preprečevanje, da ju s storilcem vlomne tatvine kdo ne zasači. Tega odločilnega dejstva, in s tem zanesljivega odgovora na vprašanje ali je obdolženkino sodelovanje pri kaznivem dejanju treba šteti za sostorilstvo ali zgolj za pomoč, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

Priča Z.P. je v preiskavi in na glavni obravnavi določno trdil, da je na policiji prepoznal osumljenca po fotografijah, vendar v sodnem postopku obdolženca ni prepoznal. Da se odstranijo dvomi bo zato potrebno pričo podrobneje in natančneje kot do sedaj izprašati o tem, kako je potekala prepoznava osumljenca po fotografijah na policiji.

Izrek

Pritožbama zagovornice obdolženega L.V. in zagovornika obdolžene J.J. se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče na Ptuju obdolžena L.V. in J.J. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter jima po prvem in drugem odstavku 57. člena KZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 58. člena KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v okviru katerih jima je po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 določilo kazni in sicer obdolženemu L.V. eno leto in dva meseca zapora ter obdolženi J.J. deset mesecev zapora, kazni pa ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženo oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obdolženega oprostilo plačila sodne takse iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 103,08 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca I.K. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila zagovornica obdolženega L.V. in zagovornik obdolžene J.J.. Zagovornica pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, to je bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji in zaradi odločitve o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Zagovornik obdolžene pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženo oprosti obtožbe, podrejeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

3. Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo obdolženo J.J. in njenega zagovornika, ki je v pritožbi predlagal, da sta o seji senata obveščena, v smislu prvega odstavka 378. člena ZKP pa še obdolženega L.V. in njegovo zagovornico ter pristojnega višjega državnega tožilca. Senat je sejo, na kateri sta bila navzoča zagovornik obdolžene J.J. in substitutka zagovornice obdolženega L.V., opravil po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP v odsotnosti pravilno obveščenih obeh obdolženih in višjega državnega tožilca.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

6. Zagovornica navaja, da v sodbi sodišča prve stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti popolnoma nejasni, v precejšnji meri s seboj v nasprotju, kot tudi je precejšnje nasprotje v tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in zapisnika o izpovedbi priče Z.P. v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisnikom. Dokazni zaključek o sklenjenem krogu indicev in dokazov, ki bi naj obdolženemu L.V. brez vsakršnega dvoma dokazovali krivdo, je nepravilen. Če bi šteli, da je priča Z.P. zaneslijivo prepoznal obdolženega, pa ga na sodišču ni, bi se lahko obdolženec kvečjemu nahajal na javni cesti, ki vodi mimo P. hiše, nikakor pa priča obdolženca ni umestila na sam kraj kaznivega dejanja. Pri obdolžencu niso bili najdeni ukradeni predmeti, ne domnevno orodje, na kraju dejanja najdeni sledovi niso bili prepoznani kot njegovi. Sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve navede, da je priča Z.P. razhajanja v svojih prepoznavah domnevnega storilca prepričljivo pojasnil na glavni obravnavi, kar pa ne drži, saj je bila priča na glavni obravnavi daleč od standarda prepričljivosti. Tako je na vprašanja glede prepoznave storilca odgovarjala nepovezano in s poudarjanjem, da je stvari že pozabil, uporabljal besedne zveze in izraze :“to sem pozabil“, „zdaj pa ne vem“, „obraza pa se jaz skoro neja zmislim“, „jaz ne vem“, „naj bi bilo“, „obraza pa se ne zmislim, resno ne zmislim se“, „to pozabiš človek“, te je že tak, jaz ne morem vam drugače povedati“, kar ne predstavlja prepričljive izpovedbe. Zato dokazni standard prepričljivosti priče dejansko ni izkazan. Dejstvo, da je obdolženec živel s soobdolženo, katero so priče umestile v daljno okolico kaznivega dejanja, v njenem ravnanju pa niso zaznale nič sumljivega, še ne dokazuje, da sta predmetno kaznivo dejanje storila skupaj, kakor to izpeljuje sodišče prve stopnje. Sodba se opira na uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja velike tatvine z dne 20. 3. 2017, iz katerega izhaja, da je bil opažen mlajši moški, ki je imel med hojo roke v žepih jakne, kar je dajalo občutek, da bi lahko imel pod jakno nekaj skrito,¹ kar je vzeto iz konteksta in je v nasprotju s tem, kar je priča Z.P. izpovedal v postopku, to je, da je fant „šel mimo, v žepih je imel roke, ni pa imel nobenega orodja. Da je imel roke v žepih, sem pripisal temu, da je bilo takrat mrzlo“ (tako v preiskavi) in na vprašanje obrambe ali je zaprto držo moškega pripisoval temu, da je bilo takrat mrzlo, odgovoril pritrdilno (tako na glavni obravnavi).

7. Zagovornik bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vidi predvsem v izostalih razlogih o odločilnih dejstvih. Meni, da sodišče glede obdolžene J.J. v obrazložitvi zgolj povzema navedbe v izreku sodbe, ne obrazloži pa sostorilstva, ki je eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja. Ne obrazloži zakaj je bilo ravnanje obdolžene odločilno za kriminalni podvig, in na podlagi katerih dejstev in okoliščin ugotavlja njeno zavest in voljo o skupni izvršitvi kaznivega dejanja. Iz izpovedbe priče Z.P. izhaja, da je videl zgolj peljati vozilo proti hiši oškodovancev, vozilo se je nato takoj vračalo in v vozilu je videl voznico, ki je bila sama. Priča V.J., katerega hiša je od hiše oškodovancev oddaljena okrog 150 metrov, je mlajšo žensko, v kateri je prepoznal obdolženo, videl stati ob vozilu, ki je bilo parkirano pri njegovi hiši, in voznica se je čez dve minuti odpeljala. Priča J.Ž., katerega hiša je oddaljena od hiše oškodovancev okrog 500 metrov, je videl mlajšo žensko, ki je vozilo parkirala, zapustila in se namenila proti hiši V.J.. Po mnenju pritožbe na podlagi izpovedb prič in nepopolnega zapisa v uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 20. 3. 2017, na katerega se nedovoljeno opira sodba, da je bilo vozilo Citroen Xsara opaženo na lokalni cesti, ki vodi zgolj do hiš oškodovancev, obdolžena nikakor ne bi mogla opazovati okolice in preprečevati, da ne bi kdo zasačil storilca pri izvršitvi vlomne tatvine. Še posebej, ker je glede na ortofoto posnetek naselja² bila obdolžena videna bistveno dalje stran od ceste, ki vodi do hiš oškodovancev, in to ob cesti, ki poteka mimo „slepe“ ulice, desno v dolino. Po mnenju pritožbe za zaključek o sostorilstvu (točka 7 izpodbijane sodbe) v delu, da sta se obdolženca predhodno dogovorila in izdelala načrt za sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja, da sta si razdelila vloge in dejanje izvršila na način, opisan v izreku in da je obdolžena pri tem odločilno prispevala k odločitvi kaznivega dejanja, ni podlage v izvedenih dokazih.

8. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane. Ko se zagovornica obdolženega sklicuje na nasprotje med obrazložitvijo sodbe in izvedenim dokazom s pričo Z. P. in uradnim zaznamkom ter v posledici tega na napačne dokazne zaključke izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede nobenega odločilnega dejstva v izpodbijani sodbi ni precejšnjega nasprotja in da so izvedeni dokazi (na katere se sodba sme opreti) pravilno povzeti. Nestrinjanje z dokaznimi zaključki v izpodbijani sodbi, ko v njih ni nasprotja med izvedenimi dokazi in obrazložitvijo in ko ne gre za nepravilen povzetek izpovedb prič, pa pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi zagovornikovo uveljavljanje pomanjkanja razlogov o odločilnem dejstvu, ki ga sodišče ne ugotavlja, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.³

9. Kot izhaja iz povzetih pritožbenih navedb zagovornica in zagovornik kršitev kazenskega zakona zatrjujeta na podlagi lastne dokazne presoje in ne sprejemata dejanskih ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje. Na tak način ne uveljavljata kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, temveč izpodbijata v sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana samo takrat, ko sodišče na na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi materialno pravo.

10. Pritožbeni graji pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja sta utemeljeni. Glede na zgoraj povzeta pritožbena izvajanja se tudi pritožbenemu sodišču poraja dvom v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede celokupnega prispevka obdolžene k storitvi kaznivega dejanja in zanesljivost ugotovljene identitete obdolženega. Ob tej ugotovitvi je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo skladno s prvim odstavkom razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključek o predhodnem dogovoru in izdelanem načrtu za sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja, razdelitvi nalog in njunem odločilnem prispevku h kriminalnemu podvigu gradilo na ravnanjih obdolžencev - obdolžena je poskrbela za prevoz, v neposredni bližini obeh stanovanjskih hiš opazovala okolico ter počakala na obdolženega, ki je vlomil v dve hiši in iz njih odtujil predmete, ki sta si jih nato protipravno prilastila. Na obdolženkino odločilno vlogo pri dejanju in njeno skupno odločitev za dejanje (objektivna in subjektivna komponenta sostorilstva) je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi v pritožbi zagovornika neizpodbijanega dejstva, da je obdolžena z vozilom pripeljala storilca do kraja izvršitve vlomne tatvine, vozilo umaknila v neposredno bližino kraja in stala ob vozilu. Po očitku obtožbe predstavlja odločilen pogoj za neposredno izvršitev kaznivega dejanja tudi obdolženkino opazovanje okolice in preprečevanje, da ju s storilcem vlomne tatvine kdo ne zasači. Tega odločilnega dejstva, in s tem zanesljivega odgovora na vprašanje ali je obdolženkino sodelovanje pri kaznivem dejanju treba šteti za sostorilstvo ali zgolj za pomoč, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Ne glede na to, da je bilo njeno ravnanje časovno in krajevno povezano z neposrednim izvršitvenim dejanjem, pa bi sodišče prve stopnje glede na skopo slikovno dokumentacijo ob podatku, da gre vendarle za hribovit predel H., precejšnjo oddaljenost mesta ustavitve vozila od hiš oškodovancev in cesto, ki se mimo odcepa v slepo ulico oškodovancev spušča v dolino, to moralo raziskati. Šele ob spoznanju, da je imela obdolžena možnost pregleda nad cesto, ki zavije v slepo ulico in bi lahko ob zaznavi (z vidom, s sluhom) potencialne nevarnosti nanjo opozorila storilca vlomne tatvine, če bi se kdo z lokalne ceste zapeljal v slepo ulico, bi bilo mogoče govoriti o zaključenem krogu indicev. V postopku je že bilo ugotovljeno, da si je obdolžena sposodila vozilo pri babici, z njim pripeljala storilca vlomne tatvine do kraja izvršitve vlomne tatvine, ki ga je dobro poznala, se z vozilom s kraja premaknila na lokalno cesto in se ustavila ob cesti na mestu, s katerega ni vzbujala pozornosti domačinov, ko pa je bila opažena in prepoznana s strani V.J., pa se z vozilom premaknila do hiše J.Ž., kjer je ob cesti pustila vozilo in se peš odpravila v smeri mesta ustavitve, to je v smeri, v kateri je Z.P. mimo svojega dvorišča videl hoditi fanta suhe postave, s kozjo bradico. To pomanjkljivost v dokazni oceni bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti z ogledom kraja kaznivega dejanja.

12. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je obdolženec L.V. storilec kaznivega dejanja vlomne tatvine temelji na izpovedbi očividca Z.P. in dejstvu, da sta L.V. in J.J. v kritičnem času živela skupaj kot fant in dekle na domu njegovih staršev. Priča Z.P. je v preiskavi in na glavni obravnavi določno trdil, da je na policiji prepoznal osumljenca po fotografijah, vendar v sodnem postopku obdolženca ni prepoznal. Da se odstranijo dvomi bo zato potrebno pričo podrobneje in natančneje kot do sedaj izprašati o tem, kako je potekala prepoznava osumljenca po fotografijah na policiji (kakšen opis fanta je podal, koliko fotografij mu je bilo pokazanih, ali so mu bile pokazane fotografije osumljencev iz albuma fotografij z dne 3.4. 2017 na list. št. 79 in 80 spisa, če so bile te fotografije, kje je opravil prepoznavo), zlasti pa naj pojasni ali je zaslišan v preiskavi na fotografiji št. 11 opisoval fanta, ki ga je videl 31. 1. 2017 hoditi mimo svoje hiše, ali fanta, ki mu ga je na dom pripeljala policija in ga je izločil kot osumljenca. Sodišče prve stopnje bo moralo od policije pridobiti izjavo, ki jo je v zvezi s prepoznavo dal Z.P. ter zapisnik o prepoznavi na podlagi fotografije, pričo T.M. pa bo potrebno podrobneje kot do sedaj zaslišati o okoliščinah poteka prepoznave in ugotoviti ali datum na albumu fotografij (3. 4. 2017 na list. št. 78 spisa) pomeni datum opravljanja prepoznave (to bi pomenilo polna dva meseca po vlomni tatvini in šele po opravljeni hišni preiskavi pri J.J., kar je v nasprotju z izpovedbo priče P.). Priča naj s seboj prinese fotografije oseb, ki so ustrezale opisu storilca, kot jim ga je podal Z.P. (naj bi šlo za osebi s priimkom M. - list. št. 166 spisa), z zaslišanjem teh oseb pa bo mogoče preveriti ali so znanci z obdolžencem in obdolženo. Pred sprejetjem odločitve ali priči Z.P. pokloniti vero glede prepričljivosti bo potrebno raziskati ali čas, kot ga je opisala priča, zadošča za vloma v stanovanjski hiši na način kot v obravnavanem primeru, dokazne ocene pa ne bo smelo opreti na izjavo Z.P., dano na policiji in zapisano v uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja velike tatvine z dne 20. 3. 2017.....“da je fant med hojo imel roke v žepih jakne, kar je dajalo občutek, da bi lahko imel pod jakno kaj skrito..., ker priča tega ni potrdila ne v preiskavi in ne na glavni obravnavi, temveč držo rok v žepu pripisovala hladnemu vremenu.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče mnenja, da je dejansko stanje na prvi stopnji ugotovljeno zmotno in nepopolno, kar terja dopolnitev dokaznega postopka v nakazani smeri ter znova natančneje in celoviteje kot do sedaj ocenitev prepričljivosti izpovedbe očividca in s tem ključne priče Z.P..

14. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno o pritožbah zagovornikov obeh obdolžencev odločiti kot je razvidno iz izreka tega sklepa. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje pred drugega sodnika, ki bo, ker še ni zavzel stališča, o zadevi lažje razsodil.

15. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

-------------------------------
¹ Povzetek uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od Z.P. z dne (op.s.)
² Posnetek na list. št. 14 in v prilogi B 10 spisa.
³ Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 794, točka 53.

Datum zadnje spremembe:

15.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 4183/2020
• VSK Sodba II Kp 5960/2018
• VSM Sodba II Kp 36119/2016