VSM Sodba IV Kp 27281/2015

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo specifične okoliščine obravnavane zadeve, ko sta obdolženca podala prijavo policiji in z njeno pomočjo hotela priti do vrnitve otroka, ki bi po pravnomočnem in izvršljivem sklepu sodišča, tistega večera moral biti pri materi (obdolženki), pa ni bil, ker oče otroka B.V. sklepa sodišča ni spoštoval in je ravnal samovoljno, zaradi česar sta oba obdolženca, tudi obdolženec kot partner in hkrati pooblaščenec obdolženke, pričakovala ukrepanje policistov v smeri spoštovanja sklepa sodišča. Pritrditi je zato stališču sodišča prve stopnje, ki je navkljub glasnim in mestoma dramatično izraženim besedam, zaključilo, da so (sicer žaljive) besede obdolžencev, ki sta jih med dolgotrajnim postopkom ugotavljanja suma storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe (kasneje pa tudi v postopku kršitve javnega reda in miru) izrekla oškodovancem, pomenile zgolj negativno oceno in kritiko dela policistov. Nanašale so se na ravnanje policistov, na konkreten postopek in na konkretne okoliščine, ko policisti niso ukrepali v skladu z njunimi pričakovanji po vzpostavitvi zakonitega stanja.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 27281/2015 z dne 30. 9. 2019 obdolžena B.R. in U.P. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za tri kazniva dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice obdolženke obremenjujejo proračun. Oškodovance je po tretjem odstavku 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni in oba obdolženca spozna za kriva očitanih jima kaznivih dejanj in vsakemu od njiju izreče za vsako kaznivo dejanje denarno kazen v višini 15 dnevnih zneskov ter nato vsakemu od njiju enotno denarno kazen v višini 40 dnevnih zneskov.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženec, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba uvodoma graja zaključke sodišča prve stopnje, katerih strnjeno bistvo je v tem, da predlogi za pregon posameznih oškodovancev, naj ne bi vključevali točno teh žaljivk, ki se obdolžencema očitajo z obtožnim predlogom. Tako po njeni oceni ne gre slediti stališču sodišča prve stopnje, da že sami predlogi za pregon, ki so jih podali oškodovanci, vsebinsko niso vključevali očitkov, ki so obseženi z obtožnim aktom, zaradi česar je šteti, da niso podani.

6. Pritožba ima prav. Pravilno se sklicuje na stališče sodne prakse, ki poudarja, da je ob presoji podanega predloga za pregon bistven predvsem opis življenjskega primera, kot ga vidi oškodovanec, ki je praviloma pravni laik. Takšen opis pa nato dostikrat odpira možnost različnih pravnih kvalifikacij. Ni nujno, da bi oškodovančev predlog za pregon, za katerega zakon ne predpisuje obličnosti, moral vsebovati opis kaznivega dejanja z vsemi zakonskimi znaki. Zadošča namreč oškodovančev predlog, v katerem opiše življenjski primer (historični dogodek), ki je predmet obtožbe, in izrazi svojo procesno voljo, da se zoper storilca sproži kazenski postopek. V skladu z navedenim izhodiščem pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da so v obravnavani zadevi vsi oškodovanci ob podaji posameznih predlogov za pregon navedli vse okoliščine, ki so za presojo predmetnega dogodka ključne, med drugim, da sta obdolženca izrekla besede, ki so za njih predstavljale žaljivke in so se zaradi njih počutili razžaljene, pri čemer so žaljive besede podrobneje konkretizirali še tekom posameznih preiskovalnih dejanj in kasneje tudi na glavni obravnavi. Njihovi predlogi za pregon, kot procesna predpostavka, da je lahko državni tožilec začel kazenski pregon, so torej bili ustrezno podani. Ta ugotovitev pa ni bila odločilna za presojo pritožbenega sodišča o pravilnosti odločitve, sprejete z izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč po opravljeni vsebinski presoji oba obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe za očitana kazniva dejanja iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ker je ugotovilo, da so podane okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Pritožba uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, iz njene obrazložitve pa izhaja, da ta pritožbeni razlog uveljavlja v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Graja namreč zaključke sodišča prve stopnje glede ugotovljene odsotnosti zaničevalnega namena obdolžencev. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo navedeno odločilno dejstvo in naredilo napačno pravno presojo, s čimer je zagrešilo kršitev materialnega zakona, ker je zaključilo, da zaradi odsotnosti zaničevalnega namena ne gre za kaznivo dejanje. Tako zatrjevana kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Ali je storilec kaznivega dejanja po prvem odstavku 158. člena KZ-1 ravnal z namenom zaničevanja (tretji odstavek 158. člena KZ-1) je dejansko vprašanje,¹ zato je pritožbeno sodišče tovrstne pomisleke pritožbe obravnavalo v okviru presoje izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa pravilno ugotovilo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi utemeljeno in argumentirano pojasnilo, da obdolžencema ni mogoče očitati, da so bile sporne besede izrečene z namenom zaničevanja oškodovancev ter pravilno zaključilo, da dejanja, ki so predmet obtožbe, niso kazniva dejanja. Pritožbene navedbe okrožne državne tožilke pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči.

9. Bistvo pritožbenih navedb je v graji zaključkov sodišča prve stopnje, da besede, ki sta jih obdolženca izrekla oškodovancem, zaradi odsotnosti zaničevalnega namena, niso žaljive. Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje preohlapno tehtalo med pravico do časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja, pri čemer je slednji nudilo previsoko varstvo in napačno presodilo, da so oškodovanci kot kritiko dolžni sprejeti očitke, da so nestrokovni, pristranski in podkupljeni. Oškodovanci so kot policisti na terenu vajeni kritik na račun svojega dela, vendar pa je predmetni dogodek mejo takšne kritike, kot tudi splošnega nezadovoljstva z delom policije in debate o njihovi usposobljenosti, presegel in se spustil na raven, ki je osebno zadevala vsakega od oškodovancev in zanj predstavljala osebni, slabšalni očitek. Glede na čustveno obarvano situacijo na strani obdolžencev, so takšne besede morda po človeški plati razumljive in jih je možno razumeti kot kritiko dela policistov, vendar takšna raven komunikacije med strankami in nosilci javnih pooblastil ne more biti dopustna.

10. S povzetimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da so bile sporne besede obeh obdolžencev izrečene v funkciji obrambe pravic in varstva upravičenih koristi (kar pritožba ne graja), pri tem pa so bile podane na podlagi njune subjektivne ocene dejanskega dogajanja, v še sprejemljivih okvirih pravice do svobode izražanja, kot je opredeljena v 38. členu Ustave Republike Slovenije in 10. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, in ne kot izjave, dane z namenom zaničevanja, katerih izključni namen je sramotitev ali zaničevanje oškodovancev, napad na njihovo osebnost, podcenjevanje, ponižanje in očrnitev. Do takih zaključkov je sodišče prve stopnje utemeljeno prišlo na podlagi dosledne presoje pomena izrečenih besed, okoliščin in konteksta, v katerem so bile besede izrečene, upoštevaje tudi vrsto in naravo postopka, ki se je tedaj odvijal, predvsem pa vlogo obdolžencev in oškodovancev v tem postopku.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo specifične okoliščine obravnavane zadeve, ko sta obdolženca podala prijavo policiji in z njeno pomočjo hotela priti do vrnitve otroka, ki bi po pravnomočnem in izvršljivem sklepu sodišča, tistega večera moral biti pri materi (obdolženki), pa ni bil, ker oče otroka B.V. sklepa sodišča ni spoštoval in je ravnal samovoljno, zaradi česar sta oba obdolženca, tudi obdolženec kot partner in hkrati pooblaščenec obdolženke, pričakovala ukrepanje policistov v smeri spoštovanja sklepa sodišča. Pritrditi je zato stališču sodišča prve stopnje, ki je navkljub glasnim in mestoma dramatično izraženim besedam, zaključilo, da so (sicer žaljive) besede obdolžencev, ki sta jih med dolgotrajnim postopkom ugotavljanja suma storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe (kasneje pa tudi v postopku kršitve javnega reda in miru) izrekla oškodovancem, pomenile zgolj negativno oceno in kritiko dela policistov. Nanašale so se na ravnanje policistov, na konkreten postopek in na konkretne okoliščine, ko policisti niso ukrepali v skladu z njunimi pričakovanji po vzpostavitvi zakonitega stanja. Iz tega razloga sta obdolženca v osebnem in čustveno prežetem stanju delo policistov subjektivno ocenila kot neučinkovito, nesposobno, pristransko in kot ravnanje za in v korist V. in kot koruptivno. Glede na podane okoliščine je takšna njuna ocena in kritika bila še vedno znotraj mej pravice do svobode izražanja in ni prešla v osebno zaničevanje posameznega policista, kot to skuša prikazati pritožba. V skladu z ustavnosodno presojo² namreč velja, da pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Za sklep, da je izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet ravnanja, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. V obravnavani zadevi pa je žaljive besede obdolžencev, ki so bile izrečene v funkciji obrambe pravic in varstva upravičenih koristi (vrnitev otroka), v celoti razumeti v kontekstu konkretnega postopka, v katerem sta obdolženca v skladu s pravnomočnim in izvršljivim sklepom zasledovala odpravo protipravnega stanja in cilj vrnitve otroka. Zato v njunem ravnanju ni prepoznati namena zaničevanja, pač pa kritiko ravnanj oškodovancev, ki niso bila v skladu z njunimi pričakovanji, in katero sta v nadaljevanju izražala tudi v pravnih sredstvi, ki sta jih vložila zoper oškodovance.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi v ugotovitvah, da so oškodovanci v obravnavanem primeru opravljali naloge policistov in so kot taki bili nosilci javnih pooblastil v postopku in predstavniki policije kot represivnega organa, zaradi česar jih je pravilno štelo kot relativno javne osebe, katerih funkcija je prispevati k ustreznemu delovanju policije, torej izvršilne veje oblasti. Ustavno sodišče RS je kot eno od meril za opredeljevanje meja svobode izražanja navedlo, da je stopnja, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, večja, če gre za javno osebo, in še toliko bolj, če gre za osebo, ki spada v del izvršilne oblasti države. Zato je treba šteti, da je kaznivo dejanje razžalitve teh oseb, tako kot to velja za razžalitev javnih oseb, izvršeno le v primerih, ko je stopnja žaljivosti storilčevih izjav na njihov račun še posebej intenzivna.³ Pritožba zato ne more uspeti s tem, ko skuša prepričati, da je ob uporabi primerljive logike, ki velja za sodno vejo oblasti, ko je zaradi vloge sodišča kot varuha pravičnosti stopnja dopustne kritike bistveno nižja, primerljivo varstvo potrebno nuditi tudi policistom. Ravno nasprotno. Ker morajo biti nosilci in izvrševalci javnih pooblastil še posebej tolerantni do kritik na račun svojega dela (ki so lahko tudi neutemeljene, grobe, čustveno nabite, napadalne in podobno), je status oškodovancev v obravnavanem primeru potrebno razlagati v prid pravici do svobode izražanja. Pri tem pa tudi okoliščina subjektivne razžaljenosti oškodovancev in njihovega dojemanja besed, vključno z očitki o operaciji B., ki jo poudarja pritožba, dvoma v ugotovljeno stanje ne more povzročiti.

13. Brez podlage so tudi navedbe pritožbe, s katerimi ob interpretaciji tretjega odstavka 158. člena KZ-1 poudarja status obdolženca kot odvetnika in med drugim navaja, da od odvetnika, ki je pravni strokovnjak in vešč formaliziranih postopkov, ne gre pričakovati, da bo ob izražanju kritike in naslavljanju nepravilnosti do oseb, ki postopke vodijo, nespoštljiv, žaljiv in zaničevalen. Glede statusa obdolženca, ki je v konkretnem primeru nastopal kot partner in hkrati pooblaščenec obdolženke v postopku ugotavljanja suma storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, je namreč poudariti, da se med poklice, katerim sodna praksa priznava širše meje svobode izražanja, uvršča prav odvetniški poklic, zato je treba odvetnikom v okviru opravljanja njihovega dela, kot je bilo v obravnavanem primeru, dopustiti tudi ostro izražanje.⁴ Upoštevaje navedeno in že izpostavljene okoliščine obravnavanega primera, ko so v funkciji obrambe pravic in varstva upravičenih koristi izrečene (žaljive) besede obeh obdolžencev ostale znotraj konteksta izrazito čustvenega konflikta in kritike dela oškodovancev, se pri pritožbenem sodišču utrjuje prepričanje o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o odsotnosti zaničevalnega namena obdolžencev in se zato v tej smeri izražene pritožbene navedbe izkažejo kot neutemeljene.

14. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja nič takega, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zoper oprostilni izrek neutemeljena.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.

-------------------------------
¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 152/2000 z dne 30. 10. 2003.
² Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1019/12-22 z dne 26. 3. 2015, tč. 15.
³ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-2940/07-19 z dne 5. 2. 2009, tč. 9. Tako tudi Šorli M. in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta UL, Ljubljana, 2019, str. 859.
⁴ Ibid. str. 861; primerjaj tudi sodbo v zadevi ESČP Čeferin proti Sloveniji, št. 40975/08 z dne 16. 1. 2018.

Datum zadnje spremembe:

15.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 4505/2020
• VSL Sodba VII Kp 30415/2014
• VSM Sodba II Kp 42825/2016