VSM Sklep II Kp 31936/2014

Jedro

Pripravljenost povrniti škodo, še zlasti, ko je od storitve kaznivih dejanj preteklo že več let, obsojenec pa je poravnal škodo samo enemu od devetih oškodovancev, predhodna nekaznovanost, skrb za mladoletnega otroka in samozaposlenost, kar vse izpostavlja pritožba, tudi po oceni pritožbenega sodišča niso takšne okoliščine, ki bi ob upoštevanju teže kaznivih dejanj in načina storitve ter okoliščin (ko je torej šlo za premišljena in načrtovana ravnanja, kar je razvidno iz opisa kaznivih dejanj), pretehtale pri presoji utemeljenosti predloga za alternativno izvrševanje kazni zapora oziroma s prestajanjem kazni zapora na odprtem oddelku.

Izrek

I. Pritožba obsojenega M. G. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom IV Kr 31936/2014 z dne 4. 3. 2020, predlog obsojenega M. G. za nadomestitev kazni enega leta in šest mesecev zapora z delom v splošno korist oziroma podrejeno za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku ZPKZ Maribor v Rogozi, na podlagi 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odredi prestajanje kazni zapora z delom v splošno korist oziroma prestajanje na odprtem oddelku ZPKZ Maribor – oddelek Rogoza.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba zgolj uvodoma kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

6. Pritožba nadalje graja ugotovljeno dejansko stanje in poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma ni v zadostni meri upoštevalo razlogov, ki utemeljujejo izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. Gre namreč za časovno odmaknjene dogodke, saj so bila kazniva dejanja storjena pred več kot šestimi leti. Ob tem obsojenec ni v nobenih drugih kazenskih postopkih, prav tako ni bil predhodno kaznovan, urejene ima tudi življenjske razmere. Pritožnik je namreč korenito spremenil svoje življenje, zdaj preživlja sebe in svojo družino kot samostojni podjetnik, zakar bo tudi lažje poravnal zahtevke, ki so jih oškodovanci priglasili v kazenskem postopku. V kolikor pa bi začel prestajati zaporno kazen, bi moral z delom prekiniti, s čimer bi njegova družina izgubila pomemben vir preživljanja, sam pa bi izgubil stranke. Pritožnik še poudarja, da je že zdaj dejansko storil vse, da bi saniral nastalo stanje, s tem ko je oškodovani družbi O. d.d. poravnal škodo, vsled česar je tudi nastala škoda za 77.574,32 EUR manjša, kar meče povsem drugačno luč na celotno zadevo.

7. S povzetimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje popolno ugotovilo in pravilno zaključilo, da obsojenec sicer izpolnjuje formalne pogoje, ki jih določa 86. člen KZ-1 za nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist in za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku, vendar ob tem niso podani vsebinski pogoji oziroma objektivne in subjektivne okoliščine, ki bi utemeljevale takšno nadomestitev. S tehtnimi razlogi, ki jih je navedlo, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja le:

8. V splošnem sicer ne gre nasprotovati pomenu obsojenčevih osebnih in družinskih razmer pri odločitvi v zvezi s prestajanjem kazni zapora z delom v splošno korist ali s prestajanjem na odprtem oddelku. Toda to niso edine okoliščine, ki morajo biti pri navedenih odločitvah upoštevane in ne okoliščine, ki bi že same po sebi zahtevale nadomestitev prestajanja kazni zapora s tako imenovanim alternativnim načinom. Sodišče je namreč pri odločanju dolžno upoštevati objektivne in subjektivne okoliščine, odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni pa mora temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni¹. Ravno to je pravilno storilo sodišče prve stopnje. Pri svoji presoji je namreč utemeljeno upoštevalo tako vse okoliščine, ki jih obsojenec v pritožbi ponovno navaja, kot tudi težo kaznivih dejanj, za katere je bil pravnomočno spoznan za krivega in druge okoliščine, ki so tudi sicer vplivale na izbiro in odmero kazenske sankcije. S težo kaznivega dejanja in izbiro kazenske sankcije sta se posebej ukvarjali tudi sodišči prve in druge stopnje v rednem postopku, in čeprav je izpolnjen objektivni pogoj za alternativni način izvršitve kazni zapora, torej dolžina pravnomočno izrečene kazni zapora, odločitev o takšnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, ampak vselej fakultativna. Ob tem je poudariti še, da je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventivni (vplivanje na storilca) in generalno preventivni (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa bo namenu kaznovanja obsojenca zadoščeno le s prostostno kaznijo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Pritožnik ponovno poudarja, da ni »ponavljalec« kaznivih dejanj. Tudi pritožbeno sodišče ni prezrlo obsojenčeve predhodne nekaznovanosti, ki vsekakor kaže na zdravo osnovo za obsojenčevo nadaljnje življenje, a navedeno kljub temu ne pomeni, da je alternativni način izvršitve kazni že samodejno obsojenčeva pravica. Prav tako ni prezreti, da je obsojenec pokazal pripravljenost v smeri »saniranja« škodnih posledic, nastalih s kaznivimi dejanji. Vendar ob navedenem ni mogoče mimo dejstva, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, da je s svojimi ravnanji za visok znesek (114.279,26 EUR) oškodoval kar devet oškodovancev in ne le enega, kateremu je kasneje – post festum, povrnil nastalo škodo. Tako torej pripravljenost povrniti škodo, še zlasti, ko je od storitve kaznivih dejanj preteklo že več let, obsojenec pa je poravnal škodo samo enemu od devetih oškodovancev, predhodna nekaznovanost, skrb za mladoletnega otroka in samozaposlenost, kar vse izpostavlja pritožba, tudi po oceni pritožbenega sodišča niso takšne okoliščine, ki bi ob upoštevanju teže kaznivih dejanj in načina storitve ter okoliščin (ko je torej šlo za premišljena in načrtovana ravnanja, kar je razvidno iz opisa kaznivih dejanj), pretehtale pri presoji utemeljenosti predloga za alternativno izvrševanje kazni zapora oziroma s prestajanjem kazni zapora na odprtem oddelku.

10. Pritožnik prav tako ne more biti uspešen, ko zatrjuje, da bo z nastopom kazni zapora izgubil stranke, njegova družina pa vir prihodka. Slednje je namreč logična posledica odvzema prostosti zaradi storjenih kaznivih dejanj, kar v pa v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Odsotnost obsojenca iz domačega okolja in družinskega življenja ter morebitno poslabšanje finančnega stanja obsojenčeve družine, je namreč redna in pričakovana ter neizogibna posledica vsake izrečene zaporne kazni, na katero bi obsojenec moral misliti že v času storitve kaznivih dejanj. Z odplačevanjem nastale škode ostalim oškodovancem, pa bo obsojenec lahko nadaljeval tudi po prestani zaporni kazni.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede obsojenčevega zdravstvenega stanja in invalidnosti III. kategorije pa je dodati le, da gre za pritožbene novote, pri čemer pritožnik niti ni pojasnil razlogov, zakaj jih ni navedel že prej (četrti odstavek 369. člena ZKP). Nenazadnje pa bi obsojenec s takšnimi navedbami v svojo škodo ustvaril tudi pomislek glede njegove zmožnosti in sposobnosti opravljanja dela v splošno korist.

12. Glede na obrazloženo, upoštevaje podrobne razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo že sodišče prve stopnje, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov izpodbijanega sklepa, je bilo potrebno pritožbo obsojenca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Odločitev o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe, ki temelji na določilu prvega odstavka 98. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena po tar. št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo VS RS I Ips 42/2010 z dne 7. 10. 2010.

Datum zadnje spremembe:

10.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 31936/2014
• VSM Sklep IV Kp 61656/2012
• VSM Sklep IV Kp 20609/2016