VSM Sklep III Cp 295/2020

Jedro

Smisel začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki je, da se začasno do dokončne ureditve uredijo razmerja med starši in otroki tako, da bo zagotovljena največja korist otroka. Popolna preprečitev neposrednih stikov in omejitev na video klice in skupne sprehode v prisotnosti obeh staršev z upoštevanjem distance, tega ne zagotavlja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe z dne 27. 3. 2020 in dopolnitev predloga z dne 6. 4. 2020. Predlagatelj je predlagal, naj se stiki med otrokom rojenim 14. 2. 2016 in nasprotno udeleženko omejijo tako, da ne bi bilo fizičnih stikov med sinom in njegovo materjo, ampak bi se izvajali preko video klicev, lahko bi šli tudi skupaj na sprehod na primerni razdalji, nasprotna udeleženka pa bi lahko sina poklicala tudi v času, ko ni dan za njen stik. Razlog za takšno omejitev stikov vidi predlagatelj v nastali situaciji epidemije s korona virusom.

2. Tak sklep s pravočasno pritožbo izpodbija predlagatelj. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijanega sklepa tako, da se njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno njegove razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Nasprotna udeleženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Procesna in materialna pravila za izdajo začasne odredbe za varstvo koristi otroka določa člen 100 Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) in 157., 161. in 162. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). V sodni praksi je sprejeto stališče, da je izdaja začasne odredbe kot ukrep za varstvo koristi otroka izjemen ukrep, s katerim se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek sodnega postopka. Izdaja zlasti regulacijskih začasnih odredb je omejena le na nujne izjemne primere. Ogroženost otroka je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe (tako tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru III Cp 986/2019).

6. Sodišče prve stopnje ima prav, da je smoter začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroki v tem, da se začasno, do dokončne odločitve o sporu, razmerje med starši in otroki uredi tako, da bo zagotovljena največja korist otroka. Začasna odredba je izjemno sredstvo, ki ga sodišče izda le, če ugotovi, da je podana ogroženost otroka, ki mora biti izkazana s stopnjo verjetnosti.

7. Predlagatelj se v pritožbi sklicuje na pogoje za izdajo začasne odredbe določene v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), čeprav DZ-1 za izdajo začasne odredbe predpisuje le, da mora biti verjetno izkazano, da je otrok ogrožen, zato je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno uporabiti za izdajo začasne odredbe le določila DZ-1.

8. Predlagatelj je tudi po presoji pritožbenega sodišča predlagal takšno začasno odredbo, s katero bi dosegel odtujevanje mladoletnega sina pravdnih strank od matere. Glede stikov med starši in otroki je 6. 4. 2020 zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS. Za popolno preprečitev stikov s staršem, s katerim otrok ne živi, če na strani staršev ali otroka oziroma drugih bližnjih, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, ni kakšnih rizičnih okoliščin, ki jih uvrščajo v posebej ranljivo skupino, praviloma ni razlogov.

9. Smisel začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki je, da se začasno do dokončne ureditve uredijo razmerja med starši in otroki tako, da bo zagotovljena največja korist otroka. Popolna preprečitev neposrednih stikov in omejitev na video klice in skupne sprehode v prisotnosti obeh staršev z upoštevanjem distance, tega ne zagotavlja.

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo tudi na mnenje CSD z dne 8. 4. 2020, podano na podlagi lastnih opažanj (delavcev CSD) in sicer je po mnenju CSD za mladoletnega otroka pri obeh starših dobro poskrbljeno, kot problematično pa center vidi to, da oče do matere izkazuje izrazito nezaupanje in odpor, kar otrok gotovo čuti in zazna. Omejitev stikov med materjo in otrokom slednjemu ni v korist, zato naj stiki potekajo na način kot so določeni.

11. Predlagatelj nadalje izpostavlja, da ne sprejema mnenja CSD zaradi zapisa, da so z individualnim izvajanjem projekta Neverjetna leta zaključili v dogovoru z obema staršema. Ta zapis v mnenju CSD na odločitev o začasni odredbi ni vplival, zato sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi o tem pravilno ni zavzelo stališča. Pri odločitvi o začasni odredbi je sodišče prve stopnje mnenje CSD upoštevalo v obsegu, kjer se je center opredelil do največje koristi otroka. CSD je strokovna organizacija, s katero v postopkih v razmerjih med starši in otroki sodišče sodeluje in v večini primerov, glede na še druge okoliščine, mnenje centra tudi upošteva. Tako je sodišče ravnalo tudi v tem primeru, saj ni našlo nobenega razloga, ki bi kazal na to, da mnenje CSD ni napravljeno strokovno in v otrokovo največjo korist.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da predlagateljevo beleženje točnih datumov z navedbo časa, kakor tudi njegovo snemanje posameznih dogodkov kažejo na to, da želi predlagatelj dano situacijo izkoristiti za to, da bi se stiki med sinom in nasprotno udeleženko omejili.

13. Na koncu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da sicer drži, da je potrebno odločati glede na stanje v času odločanja sodišča prve stopnje, vendar pa je potrebno še dodati, da se v konkretnem primeru epidemiološke razmere umirjajo in se z 31. 5. 2020 že uporablja Odlok o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS-KoV 2 (COVID 19) - Ur. l. RS 66/2020, s katerim je bila na območju Republike Slovenije preklicana epidemija COVID 19. Predlagatelj je predlagal izdajo začasne odredbe le za čas epidemije, zato bi jo bilo potrebno ob koncu tako ali tako razveljaviti.

14. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

15. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, nasprotna udeleženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato prav tako nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., prvi odstavek 165. in 155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 320/2020-27
• VSL sklep IV Cp 1259/2012
• VSC sklep Cp 662/2014