VSM Sklep I Cp 1055/2019

Jedro

SEU je pojasnilo, da morajo biti za uporabo izjeme iz 1. točke 8. člena Uredbe izpolnjeni naslednji kriteriji:

- tožbeni zahtevki morajo biti med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj; in

- da se skupno obravnavo zahtevkov izogne tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica različnih postopkov.

V zadevi C-98/06 je SEU izrecno pojasnilo, da istovetnost pravnih podlag tožb, vloženim proti različnim toženim osebam, ni del pogojev določenih za uporabo 1. točke 8. člena Uredbe.

V tej zvezi je namreč SEU pojasnilo, da je za uporabo 1. točke 8. člena Uredbe potrebno preveriti zgolj, ali obstaja med različnimi zahtevki, ki jih je vložil isti vlagatelj proti različnim toženim osebam, medsebojna zveza, tako da obstaja interes, da se jih presoja skupaj (da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Drugo in tretje tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da je za odločitev o sporu zoper tretje toženo stranko pristojno sodišče Republike Slovenije.

2. Zoper citirani sklep sodišča prve stopnje se pritožujeta drugo in tretje tožena stranka.

3. Drugo tožena stranka sklep sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma podredno, da pritožbi ugodi, se izreče za stvarno in krajevno nepristojno za odločanje v zadevi in sledno odstopi pristojnemu nemškemu sodišču, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

Bistvo pritožbene graje je, da v danem primeru ni podana sodna pristojnost slovenskega sodišča, saj se je škodni dogodek zgodil v Nemčiji, posledice škodnega dogodka so nastale v Nemčiji, drugo in tretje tožena stranka sta imeli pogodbeno določeno pristojnost nemškega sodišča, zato tretje tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja sodno prakso Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju: SEU), ki je kot pogoja za uporabo izjeme iz 1. točke 8. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredbe) določilo predvidljivost tveganja za tožbo pred sodiščem druge države članice in enak pravni temelj tožbe zoper vse tožene stranke. Ob tem pritožba še dodaja, da nemško pravo sploh ne pozna vtoževane odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega in da je za nastalo nezgodo podana izključna krivda oškodovanca samega.

4. Tretje tožena stranka sklep sodišča prve stopnje prav tako izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklene, da slovenska sodišča niso pristojna za odločanje o tožbi in slednjo zavrže oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

Bistvo pritožbene graje je, da v skladu z nemško pravno teorijo nacionalna sodišča pri razlagi pojma "tako tesno povezan" ne smejo uporabljati pojmom nacionalnega prava, ampak morajo slediti merilom, ki jih je za presojo tega pojma določilo SEU, iz sodne prakse katerega pa izhaja, da morajo skupni standardi prevladati nad notranjimi odločbami (npr. določbami o sosporništvu in solidarni odgovornosti). SEU je tako v sodni praksi (zlasti v zadevah C-539, C-98/06 in C-145/10) oblikovalo kriterije za uporabo izjeme iz 1. točke 8. člena Uredbe v konkretnem primeru, in sicer: (1) predvidljivost tveganja, da bo tretje tožena stranka lahko tožena v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS); (2) obstoj enakosti v okviru dejanskega in pravnega stanja; (3) možnost tveganja nezdružljivih sodnih odločb ter (4) samostojnost ravnanja drugo in tretje tožene stranke, ki pa jih je sodišče prve stopnje tolmačilo preširoko, s čimer je kršilo tretji odstavek 31. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je navedene kriterije zmotno presodilo, pri tem pa napačno upoštevalo tudi kriterij sosporništva drugo in tretje tožene stranke, ki ga SEU v svoji praksi ni uporabilo. V nadaljevanju pritožba navaja še, da je izpodbijani sklep nezadostno obrazložen, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj bi lahko tretje tožena stranka predvidevala, da bo tožena v RS, na čem temelji zaključek sodišča prve stopnje, da je delovišče pripadalo tretje toženi stranki in v čem sploh je protipravnost ravnanja tretje tožene stranke. V tej zvezi pritožba navaja, da se zmožnost predvidevanje tožbe v drugi državi članici presoja po stanju v stipulacijski fazi, v kateri pa kazenski postopek zoper delovodjo pri tretje toženi stranki še ni bil znan. Poleg tega se je navedeni kazenski postopek končal na alternativen način, ki ne pomeni priznanja krivde. V zvezi z deloviščem pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedbe tretje tožene stranke iz odgovora na tožbo, da ni organizirala gradbišča in ni skrbela zanj, pač pa je pravila gradbišča določal investitor, s čimer je tretje toženi stranki odvzelo pravico do izjave. Kaj pa sta v zvezi z gradbiščem navedla prvo in drugo tožena stranka pa tretje toženi stranki ni znano, saj ji njuna odgovora na tožbo sploh nista bila vročena, s čimer je sodišče prve stopnje kršilo tudi pravico tretje tožene stranke do pravnega sredstva. V nadaljevanju pritožba navaja še, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je v danem primeru podana deliktna odškodninska odgovornost in meni, da se protipravnost ravnanja toženih strank lahko presoja le po pogodbeni odškodninski odgovornosti oziroma po predpisih o varnosti in zdravju pri delu, ki pa vežejo le delavca in delodajalca. V zvezi z nadaljnjimi pogoji za uporabo izjeme po 1. točki 8. člena Uredbe pritožba navaja, da bi bila nezdružljivost sodnih odločb podana le, če bi sodišča v različnih državah članicah na podlagi pravno in dejansko enakih okoliščin lahko presodila različno ali celo nasprotno, za kar pa v danem primeru ne gre. Sodišče prve stopnje namreč sploh ni pojasnilo zakaj meni, da je v danem primeru podana odškodninska odgovornost tretje tožene stranke, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tveganjem nezdružljivosti sodnih odločb pritožba dodaja, da je sodišče prve stopnje slednje zmotno presojalo na podlagi iste pravne podlage oziroma deliktne odgovornosti prvo do tretje tožene stranke. Nazadnje pritožba navaja še, da sodišče prve stopnje pristojnosti slovenskega sodišča za sojenje v predmetni zadevi ni ugotovilo s stopnjo gotovosti, saj je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa samo zapisalo, da vse odločilne okoliščine v zvezi s samostojnostjo ravnanja drugo in tretje tožene stranke niso nedvomno razjasnjene.

5. Tožeča stranka na pritožbi drugo in tretje tožene stranke ni odgovorila.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

7. ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

8. Pregled zadeve pokaže, da je tožeča stranka vložila tožbo na plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega (drugi odstavek 180. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Pritožbeno nesporno je, da je obravnavni škodni dogodek predstavlja delovna nezgoda z dne 2. 9. 2015, ki se je pripetila v kraju Kehl v Nemčiji, in v kateri je oškodovanec Z.L. (mož prvo tožeče stranke in oče drugo tožeče stranke) pri montaži oken na višini 5,60 m padel z lestve in se hudo telesno poškodoval. Prav tako je pritožbeno nesporno, da je bil oškodovanec v času škodnega dogodka zaposlen pri drugo toženi stranki, ki je imela svojo splošno civilno odgovornost zavarovani pri prvo toženi stranki po polici, št. 10013554233 z dne 5. 8. 2015, in da je bila drugo tožena stranka podizvajalec tretje tožene stranke.

9. Tožeča stranka pristojnost sodišča prve stopnje za sojenje tretje toženi stranki v predmetnem sporu utemeljuje na 1. točki 6. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki pa je bila razveljavljena z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredbe), ki se uporablja od 10. 1. 2015 (80. in 81. člen Uredbe) in ki v 1. točki 8. člena določa enako kot 1. točka 6. člena predhodne Uredbe.

10. V skladu z 1. točko 8. člena Uredbe (enako prej 1. točka 6. člena Uredbe št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000) je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena tudi, če je ena od več toženih oseb, pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov.

11. Citirana določba predstavlja izjemo od splošnega pravila iz prvega odstavka 4. člena Uredbe, da so (pravne) osebe s stalnim prebivališčem (oziroma sedežem) v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodiščem te države (prvi odstavek 5. člena Uredbe).

12. Iz 16. točke uvodnih pojasnil Uredbe izhaja namera zakonodajalca, da bi poleg stalnega prebivališča (sedeža) toženca morala obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezanosti med sodiščem in sporom, ali ki pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja. Obstoj tesne povezave bi moral zagotoviti pravno varnost in preprečiti možnost, da bi bil toženec tožen pred sodiščem države članice, katerega pristojnosti razumno ni bilo mogoče predvideti. To je pomembno zlasti v sporih v zvezi z nepogodbenimi obveznostmi, ki izvirajo iz kršitev zasebnosti in osebnostnih pravic, vključno z obrekovanjem.

13. Upoštevajoč povzeto dejansko stanje in citirana materialnopravna določila Uredbe sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je za sojenje tretje toženi stranki v predmetnem sporu podana pristojnost slovenskega sodišča.

14. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da lahko tožena stranka ugovor (stvarne ali krajevne) nepristojnosti sodišča poda zgolj v odgovoru na tožbo (smiselna uporaba drugega odstavka 19. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZPP), ne pa tudi v pritožbi zoper sklep, s katerim se sodišče izreče za pristojno za odločanje v zadevi, zato vse pritožbene navedbe drugo tožene stranke predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki so pravno neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da drugo tožena stranka v bistvenem povzema (neutemeljene – več o tem v nadaljevanju) pritožbene navedbe tretje tožene stranke in se prav tako sklicuje na sodno prakso SEU, ki pa jo je sodišče prve stopnje pravilno tolmačilo.

16. Tretje tožena stranka se sklicuje predvsem na sodbe SEU v zadevah C-539/03 (Roche Nederland BV in drugi proti Frederick Primus and Milton Goldenberg), C-98/06 (Freeport plc proti Olle Arnoldsson) in C-145/10 (Painer proti Standard), ki pa se vse nanašajo na povsem drugačno dejansko stanje obravnavanemu. Ne glede na navedeno pa je SEU v navedenih zadevah presojalo pogoje za uporabo izjeme iz 1. točke 6. člena Uredbe št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000, katere besedilo je (kot že rečeno) identično 1. točki 8. člena sedaj veljavne Uredbe.

17. SEU je v navedenih zadevah pojasnilo, da morajo biti za uporabo izjeme iz 1. točke 8. člena Uredbe izpolnjeni naslednji kriteriji:

- tožbeni zahtevki morajo biti med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj; in

- da se skupno obravnavo zahtevkov izogne tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica različnih postopkov.

18. V zadevi C-98/06 je SEU izrecno pojasnilo, da istovetnost pravnih podlag tožb, vloženim proti različnim toženim osebam, ni del pogojev določenih za uporabo 1. točke 8. člena Uredbe, zato so vsa pritožbena polemiziranja tretje tožene stranke glede istega oziroma različnega pravnega temelja tožbe zoper prvo, drugo in tretje toženo stranko (pogodbena oziroma deliktna odgovornost) nepotrebna in neutemeljena. Iz citirane sodbe namreč izrecno izhaja, da dejstvo, da imajo zahtevki, vloženi proti več toženim osebam, različne pravne podlage, ni ovira za uporabo določbe 1. točke 8. člena Uredbe.

19. V tej zvezi je namreč SEU pojasnilo, da je za uporabo 1. točke 8. člena Uredbe potrebno preveriti zgolj, ali obstaja med različnimi zahtevki, ki jih je vložil isti vlagatelj proti različnim toženim osebam, medsebojna zveza, tako da obstaja interes, da se jih presoja skupaj (da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov).

20. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da med tožbenim zahtevkom zoper prvo, drugo in tretje toženo stranko nedvomno obstaja medsebojna zveza in interes skupne obravnave. V skladu s sodbo SEU v zadevi C 98/06 namreč o obstoju medsebojne zveze med različnimi zahtevki, vloženimi pred nacionalnim sodiščem, presoja nacionalno sodišče, ki v RS svojo pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi (in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana – drugi odstavek 17. člena ZPP), iz katerih pa izhaja, da je bil oškodovanec preko svojega delodajalca (drugo tožene stranke) napoten na delo k tretje toženi stranki, ki je bila vodja delovišča. Tožeča stranka zatrjuje solidarno odškodninsko odgovornost drugo in tretje tožene stranke za vtoževano škodo, pri čemer je imela drugo tožena stranka v času škodnega dogodka svojo splošno civilno odgovornost zavarovano pri prvo toženi stranki. Navedeno tudi po prepričanju sodišča druge stopnje zadostuje za ugotovitev, da je tožbeni zahtevek zoper prvo, drugo in tretje toženo stranko tako tesno povezan, da ga je smotrno obravnavati skupaj.

21. Na tem mestu sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje v tej fazi postopka, ko presoja zgolj pristojnost slovenskega sodišča za sojenje v predmetni pravdi, ni dolžno vsebinsko opredeliti do posameznih argumentov prvo, drugo in tretje tožene stranke iz njihovih odgovorov na tožbo, saj bo slednje predmet nadaljnjega pravdnega postopka, ko bo sodišče prve stopnje še meritorno odločalo v sporu. Sodišče prve stopnje tako ni bilo dolžno nedvoumno raziskati okoliščine, kdo je bil vodja delovišča, na katerem je prišlo do obravnavane delovne nezgode in ali je dejansko podana odškodninska odgovornost tretje tožene stranke za vtoževano škodo, kot to zmotno meni slednja, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

22. V zvezi z drugim kriterijem nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica različnih postopkov, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je pritožbeno nesporno, da nemško pravo ne pozna vtoževane odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega, zato bi bila takšna tožba zoper tretje toženo stranko v Nemčiji zavržena kot nedopustna. Slednje pa jasno utemeljuje uporabo izjeme iz 1. točke 8. člena Uredbe, saj bi bila posledica ločenega postopka zoper tretje toženo stranko v Nemčiji nedvomno nezdružljivost sodnih odločb izdanih v obeh državah, pri čemer bi do neskladja prišlo tako v okviru dejanskega, kot pravnega stanja (sodba SEU v zadevi C-539/03). SEU je v zadevah C-539/03 in C-145/10 še pojasnilo, da je naloga sodišča, da glede na vse elemente iz spisa presodi obstoj tveganja, da bi v primeru obravnave tožbe v ločenih postopkih prišlo do nezdružljivosti sodnih odločb, pri čemer je treba za to, da bi se ugotovilo, ali sta sodni odločbi nezdružljivi, raziskati, ali bi odločbi povzročili pravne posledice, ki se medsebojno izključujejo, kar je v danem primeru nedvomno tako, saj sodišče prve stopnje tožbe zoper tretje toženo stranko ni zavrglo, ker naše odškodninsko pravo vtoževano obliko odškodnine pozna.

23. Iz 16. točke preambule Uredbe izhaja še tretji kriterij za uporabo izjeme iz 1. točke 8. člena Uredbe, in sicer da mora obstoj tesne povezave med sodiščem in sporom zagotoviti pravno varnost in preprečiti možnost, da bi bil toženec tožen pred sodiščem države članice, katerega pristojnosti razumno ni bilo mogoče predvideti.

24. V tej zvezi se tretje tožena stranka neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bilo v pogodbi z drugo toženo stranko dogovorjeno, da je za vse medsebojne spore pristojno sodišče po sedežu tretje tožene stranke, saj navedeno pogodbeno določilo velja le v razmerju med pogodbenikoma, torej drugo in tretje toženo stranko, ne zavezuje pa tožeče stranke, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je tretje tožena stranka v delo kot svojega podizvajalca pritegnila tudi gospodarsko družbo iz RS (drugo toženo stranko), bi lahko razumno predvidela, da bo v primeru delovne nezgode tožena tudi v RS.

25. Povedanega ne more spremeniti niti dejstvo, da se je kazenski postopek zoper zoper odgovornega delavca tretje tožene stranke v Nemčiji končal na alternativen način, ki ne pomeni priznanja krivde, saj slednje za presojo izpodbijanega sklepa ni bistveno.

26. Nazadnje sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe tretje tožene stranke, da je eden izmed kriterij za uporabo izjeme po 1. točki 8. člena Uredbe tudi samostojnost ravnanja drugo in tretje tožene stranke, saj slednje iz Uredbe in sodne prakse SEU ne izhaja.

27. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi drugo in tretje tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

28. Drugo in tretje tožena stranka s pritožbama nista uspeli, zato sta dolžni vsaka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Ip 5952/2011
• VSL sklep I Cp 2798/2015
• Sklep II Ips 167/98