<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sklep II Kp 54552/2016

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2020:II.KP.54552.2016
Evidenčna številka:VSM00031597
Datum odločbe:16.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Barbara Debevec (preds.), Boris Štampar (poroč.), Breda Cerjak Firbas
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:nerazumljiv izrek sodbe - spolna nedotakljivost - spolna zloraba otroka - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje

Jedro

Pritrditi je zagovorniku, ki s pritožbenimi navedbami v smeri, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko je v izreku izpodbijane sodbe izpustilo očitek iz obtožnice državne tožilke, da je obdolženec "prizadel spolno nedotakljivost osebe, ki še ni bila stara 15 let", bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po oceni pritožbenega sodišča je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega B.Z. in po uradni dolžnosti za obdolženo K.K. se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 54552/2016 z dne 25. 9. 2019 pod točko I izreka obdolženega B.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP pa tudi stroškov postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti. Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške v višini 82,65 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko S.M. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi tretjega odstavka 97. člena ZKP bremenijo stroški postavljenega pooblaščenca oškodovanke proračun. Pod točko II izreka je obdolženo K.K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi tretjega odstavka 97. člena ZKP bremenijo stroški postavljenega pooblaščenca oškodovanke proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega B.Z. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritrditi je zagovorniku, ki s pritožbenimi navedbami v smeri, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko je v izreku izpodbijane sodbe izpustilo očitek iz obtožnice državne tožilke, da je obdolženec „prizadel spolno nedotakljivost osebe, ki še ni bila stara 15 let“, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po oceni pritožbenega sodišča je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv. V opisu kaznivega dejanja je obdolžencu očitano, da je dne 17. 6. 2016 mladoletni S.M., ko se je nahajala pri svojih starših na stikih, v prisotnosti njene mame K.K., legel v naročje, ko je S. želela vstati, pa jo je poljubil na usta in čelo, prav tako jo je točno neugotovljenega dne od dne 3. 6. 2016 do dne 5. 6. 2016 poljubil na usta, s čimer pa je pri mladoletni oškodovanki povzročil občutek nelagodja, stiske in sramu. Zgolj iz takšnega konkretnega dela opisa, ko je torej sodišče prve stopnje iz tenorja modificirane obtožnice izpustilo abstraktni del opisa, da je obdolženec prizadel spolno nedotakljivost osebe, ki še ni bila stara 15 let, pa ni razvidno, katero dejanje bi naj obdolženec storil. Ni namreč jasno, ali se obdolžencu očita spolno dejanje ali dejanje, s katerim storilec le prizadene spolno nedotakljivost oškodovanca, ali morebiti kakšno drugo dejanje. Iz konkretizacije tako ne izhaja, kam so poljubi na usta in čelo ter ležanje v naročju, uvrščeni. Abstraktni dejanski stan, torej zakonski opis kaznivega dejanja, sicer ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja, vendar morajo biti dejstva in okoliščine iz abstraktnega zakonskega opisa kaznivega dejanja v konkretnem delu opisana in konkretizirana tako, da je dejanje označeno kot historični dogodek, z vsem, kar je potrebno, da se lahko obdolženec zoper očitano dejanje v tem okviru učinkovito zagovarja. Izrek je namreč tisti del sodbe, ki postane pravnomočen, zaradi česar mora biti jasen in takšen, da se iz njega lahko ugotovi, za katero kaznivo dejanje gre. Ker se nerazumljivost v obravnavanem primeru nanaša na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja, saj iz konkretnega opisa obdolženčevega dejanja ne izhaja abstraktni dejanski stan, je izrek sodbe nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je sicer v razlogih sodbe na več mestih pojasnilo, da poljubi, ki jih je obdolženec dal mladoletni oškodovanki, pomenijo poseg v spolno nedotakljivost oškodovanke, vendar obrazložitev izpodbijane sodbe ne more nadomestiti navedene nerazumljivosti v izreku. Zaradi obrazloženega je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Nima pa prav pritožba, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker bi naj sodišče prve stopnje na glavni obravnavi kot dokaz izvedlo izpoved oškodovanke, ki je bila iz spisa izločena. Sodišče je v obravnavani zadevi iz spisa izločilo uradni zaznamek z izjavo oškodovanke S.M. z dne 22. 6. 2016 ter zapisnik o njenem zaslišanju iz faze preiskave z dne 3. 4. 2017, ker je oškodovanka po 2. točki prvega odstavka 236. člena ZKP kot hčerka obdolžene K.K. privilegirana priča, ki zoper mater v fazi preiskave ni želela pričati, kaznivi dejanji, ki sta očitani obdolžencema, pa sta med seboj povezani tako, da se njena izpovedba po naravi stvari ne da omejiti samo na enega. Na glavni obravnavi je oškodovanka, potem ko je bila poučena o tem, da je kot hčerka obdolžene K.K. oproščena dolžnosti pričevanja zoper njo, izrecno izjavila, da želi pričati zoper oba obdolženca, tudi zoper svojo mater. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki jo je le-ta podala na glavni obravnavi, medtem ko izločene izjave iz faze preiskave ni z ničemer povzemalo, niti je ni izvedlo kot dokaz na glavni obravnavi, kot to skuša prikazati pritožba, zaradi česar je uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka neutemeljena.

6. Glede na naravo ugotovljene kršitve pritožbeno sodišče ni preizkušalo ostalih pritožbenih navedb zagovornika. Ker bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej pomeni razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev in presoditi ostale pritožbene navedbe ter o zadevi ponovno odločiti.

7. Razlog, zaradi katerega je pritožbeno sodišče odločilo v korist obdolženega B.Z., je tudi v korist obdolžene K.K., ki se ni pritožila, zato je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 387. člena ZKP ravnalo po uradni dolžnosti ter prvostopenjsko sodbo razveljavilo tudi zanjo. Obdolžena K.K. je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, pri čemer iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je njeno ravnanje v povezavi z ravnanjem obdolženega B.Z. iz točke I izreka izpodbijane sodbe, saj se ji očita, da je, ko je obdolženi B.Z. storil spolna ravnanja z njeno hčerko S.M., kot to izhaja iz točke I, opustila dolžnost omogočiti svoji hčerki razmere za zdravo rast in skladen osebnostni razvoj, saj ravnanj obdolženega Z. ni preprečila, niti ni poskušala preprečiti, s tem pa je kot mati ogrozila nadaljnji skladen osebnostni razvoj svoje hčerke. Zato je pritožbeno sodišče, ki je glede obdolženega B.Z. ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to kršitev po načelu beneficium cohaesionis (privilegij pridruženja) upoštevalo tudi pri obdolženi K.K. ter odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj dodaja, da naj sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju, upoštevaje pravno teorijo in sodno prakso, skrbno presodi, ali je obdolžena K.K. s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja iz prvega odstavka 192. člena KZ-1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 173, 173/1, 192, 192/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1ODUy