VSM Sklep I Ip 1172/2019

Jedro

Po načelu superficies solo cedit je objekt, ki je trajno spojen z zemljiščem, njegova sestavina (8. člen Stvarnopravnega zakonika). Kot je izpostavilo sodišče druge stopnje, izvršilno sodišče ne sme ločeno prodajati objekta ali njegovega dela, dokler objekt ali njegov posamezni del ni ločen od zemljišča. Ker je vezan na pravno opredelitev, kaj je izvršilni predmet (v danem primeru tržna vrednost solastninske pravice), ki ga ocenjuje, se tudi sodni cenilec ne more sklicevati na nezmožnost cenitve iz razloga, da lahko ocenjuje le vrednost posameznih funkcionalno zaključenih celot.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom citiranim v uvodu tega sklepa ugotovilo, da znaša skupna tržna vrednost solastniških deležev dolžnice Š.L. na parc. št. 1124/0, k.o. ... P., 243.100,00 EUR, pri čemer znaša vrednost solastniškega deleža 990/20000-tin 106.200,00 EUR, vrednost solastniškega deleža 1276/20000-tin pa 136.900,00 EUR.

2. Zoper navedeni sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožujejo dolžniki. Izrek izpodbijanega sklepa ocenjujejo kot nejasen in nerazumljiv. Trdijo, da solastniški delež, vpisan v korist Š.L., na parceli št. 1124/0, k.o. P., v naravi ne obstaja, saj imenovana na predmetni nepremičnini ne poseduje prostorov. Del gradbenega objekta stoji na nepremičnini parc. št. 4014/2, k.o. P., na kateri pa Š.L. ni vknjižena kot lastnica. Cenilka je opozorila na strokovne pomanjkljivosti cenitve zaradi navodil sodišča. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pripomb na cenilno mnenje. Solastninska pravica pokojnega M.L. in Š.L. na parceli št. 1124/0, k.o. P., je prenehala, ko je družba U. d.o.o. - v likvidaciji, na podlagi Pogodbe o izvajanju kompletnega inženiringa na objektu „Dograditev h. S. L.“ na P.u z dne 7. 3. 1994 na zadevni parceli zgradila gradbeni objekt in s tem postala lastnica pozidanega zemljišča. Sodišču druge stopnje predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Upnik je po pooblaščencu odgovoril na vročeno pritožbo. Zavrača pritožbene navedbe in se zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje soglaša s pravilnimi in zadostnimi razlogi sodišča prve stopnje ter jih v izogib ponavljanju povzema v svojo obrazložitev, glede na izrecna pritožbena izvajanja pa zgolj še dodaja:

6. Pritožbeni očitek, usmerjen v kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), je neutemeljen. Dolžniki z ničemer ne pojasnijo trditve, da je izrek izpodbijanega sklepa nejasen in nerazumljiv, zato se sodišče druge stopnje o njihovi pavšalni graji ne more obrazloženo izreči, je pa iz vsebine izreka izpodbijanega sklepa nedvoumno razvidna ugotovitev sodišča prve stopnje o tržni vrednosti solastniških deležev in očitana kršitev tako ni podana.

7. Dolžniki sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očitajo, da pri odločanju ni upoštevalo njihovih pripomb na cenilno poročilo. Katera od pripomb ni bila upoštevana, dolžniki ne konkretizirajo, iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve povzelo pripombe dolžnikov in se o njihovi utemeljenosti izreklo v 12. in 18. točki obrazložitve.

8. Navedbe dolžnikov glede lastništva nepremičnine parc. št. 4014/2, k.o. P., za predmetni postopek niso relevantne, ker navedena nepremičnina ni bila predmet ocenjevanja.

9. Drži pritožbena trditev, da je sodna cenilka sodišče prve stopnje seznanila s svojim stališčem, da je ocenjevanje idealnih deležev v primeru, ko objekt izraža dejansko rabo kot rabo stavbe v etažni lastnini in je znano, kateri prostori v objektu predstavljajo idealni delež dolžnice, v nasprotju s standardi ocenjevanja vrednosti nepremičnin. V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da je predmet pravnega prometa solastniški delež na nepremičnini kot celoti in ne njen posamezni del, kot se uporablja v naravi, s strani cenilke ugotovljene okoliščine pa predstavljajo posebno zapleteni pravni položaj nepremičnine, ki vpliva na njeno tržno vrednost. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na navodila sodišča druge stopnje iz odločbe v predmetni zadevi - I Ip 1090/2016 z dne 14. 2. 2017, v kateri je slednje opozorilo na načelo superficies solo cedit, po katerem je objekt, ki je trajno spojen z zemljiščem, njegova sestavina (8. člen Stvarnopravnega zakonika). Kot je izpostavilo sodišče druge stopnje, izvršilno sodišče ne sme ločeno prodajati objekta ali njegovega dela, dokler objekt ali njegov posamezni del ni ločen od zemljišča. Ker je vezan na pravno opredelitev, kaj je izvršilni predmet (v danem primeru tržna vrednost solastninske pravice), ki ga ocenjuje, se tudi sodni cenilec ne more sklicevati na nezmožnost cenitve iz razloga, da lahko ocenjuje le vrednost posameznih funkcionalno zaključenih celot, kar je sodišče prve stopnje sodni cenilki po seznanitvi z njenimi pomisleki pojasnilo, slednja pa je v skladu z napotitvami nato izdelala cenilno poročilo.

10. Obsežne navedbe dolžnikov o prenehanju solastninske pravice zaradi izgradnje objekta s strani investitorja oziroma da predmetne nepremičnine niso bile del zapuščine po pokojnem dolžniku M.L., za ugotovitev vrednosti solastniških deležev na nepremičnini niso relevantne, kot je v obrazložitev, zakaj se v tej fazi postopka do predmetnih navedb ni opredeljevalo, pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato jih tudi sodišče druge stopnje ni presojalo.

11. Upoštevaje navedeno in ker sodišče druge stopnje ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o dolžnikovih stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V zvezi s strani upnika priglašenimi pritožbenimi stroški pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da upnik v odgovoru na pritožbo v bistvenem pritrjuje postopanju in odločitvi sodišča prve stopnje, zato je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odstavek 11. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), odločilo, da tudi upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 251/00
• VSM Sklep I Ip 182/2022
• VSC Sklep I Ip 43/2022