VSM Sklep II Kp 9994/2015

Jedro

V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določbe prvega in drugega odstavka 75. člena KZ-1 pojasnilo vse tri načine odvzema premoženjske koristi in njihovo zaporedje uporabe, ki je odvisno od tega, s kakšnim premoženjem storilec ali drugi prejemnik v času odvzema še razpolaga. Pri tem je, glede na to, da je na predmetni nepremičnini vknjižena hipoteka v višini 120.000,00 EUR in ob upoštevanju ocenjene tržne vrednosti nepremičnine v višini 102.500,00 EUR, pravilno ugotovilo, da začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženje koristi zgolj na predmetni nepremičnini ne zadošča ter je na predlog višje državne tožilke utemeljeno odredilo sekundarni način zavarovanja zahtevka za premoženjsko korist s prepovedjo razpolaganja z denarnimi sredstvi do višine 40.000,00 EUR na TRR družbe E. Šele na ta način je višina očitane premoženjske koristi sorazmerna vrednosti zavarovanega premoženja na premoženju pravne osebe E., zato ne gre pritrditi pritožbi, ko navaja, da se v takem primeru pač odvzame nepremičnina skupaj s hipoteko, saj v primeru vnovčitve le-te, tako zavarovane premoženjske koristi več ne bi bilo mogoče odvzeti.

Izrek

Pritožba zakonitega zastopnika pravne osebe E. d.o.o., Ravne na Koroškem, se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom I K 9994/2015 z dne 3. 9. 2019 kot neutemeljen zavrnilo ugovor zakonitega zastopnika pravne osebe E. d.o.o., Ravne na Koroškem (v nadaljevanju E.) zoper sklep o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi I K 9994/2015 z dne 31. 7. 2019.

2. Zoper sklep se je pritožil zakoniti zastopnik pravne osebe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvo pritožbenih navedb je v graji zaključka sodišča prve stopnje, da ima obdolženec status dejanskega poslovodje v družbi E.. S tem pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ne more biti uspešna z navedbo, da je sodišče prve stopnje v tem delu tudi zmotno uporabilo veljavno materialno pravo. Na ta način očitana kršitev ne more biti podana, prav tako pa pritožba ne pojasni, katero kršitev materialnega prava oziroma določbe 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ima v mislih, zato te navedbe pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

5. Ugotoviti je, da pritožba zgolj ponavlja svoje ugovorne navedbe, na katere je pravilno v izpodbijanem sklepu odgovorilo že sodišče prve stopnje in jih zavrnilo kot neutemeljene (točki 5 in 6 izpodbijanega sklepa). Razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v podkrepitev svojega zaključka, da ima obdolženec v družbi E. status dejanskega poslovodje, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, saj to izhaja predvsem iz ugotovljenega načina poslovanja obdolženca (in obdolženke, ki je bila v inkriminiranem času njegova zunajzakonska partnerka) v družbah M. d.o.o., M.I. d.o.o., M. d.o.o., I. d.o.o. in E d.o.o.. Ne gre prezreti, da je od 1. 6. 2014 v družbi N. d.o.o. (sedaj E.) obdolženec zaposlen kot menedžer, zakoniti zastopnik G.J. pa kot mehanik oziroma serviser, kot tudi, da sta oba navedena pred tem bila zaposlena v družbi M. d.o.o. - torej sta bila zaposlena pri obeh pogodbenih strankah sporne kupoprodajne pogodbe z dne 22. 5. 2014, katere predmet je bil poslovni prostor, na katerem je sedaj odrejeno začasno zavarovanje. Pritožba zato ne more prepričati v nasprotno, še posebej ne, ko tudi sama navaja, da gre za malo družbo z zgolj dvema zaposlenima in je povsem običajno, da ima obdolženec določena pooblastila, ki se nanašajo na tekoče poslovanje družbe (pripravljanje ponudb, potrjevanje naročil, opravljanje plačilnega prometa, naročanje potrošnega materiala, idr.). Oziraje na to, da ima obdolženec celo pooblastilo za opravljanje plačilnega prometa v družbi, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo kot nenavadno izpovedbo zakonitega zastopnika G.J., da je obdolženec dejansko zaposlen samo kot serviser na terenu (medtem ko je na drugi strani povedal, da mu je bil obdolženec ključnega pomena). Pritožba zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati niti s tem, ko izpostavlja, da obdolženec nima nobenega pooblastila za odtujitev nepremičnin ali razpolaganje s premoženjem družbe E. ali drugih pooblastil poslovodje po Zakonu o gospodarskih družbah. Zadošča namreč ugotovitev, da obdolženec v družbi dejansko prevzema vlogo poslovodnega organa, zato neobstoj obdolženčevega formalnega položaja poslovodje ni relevanten. Ob navedenem, in ko obtožnica obdolžencema očita ravno to, da sta s ciljem oškodovanja upnikov odprodajala nepremično premoženje v lasti družbe M. d.o.o., je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje o obstoju resne in realne naravnosti, da bo družba E., kot prejemnica protipravno pridobljene premoženjske koristi, razpolagala z nepremičnino in sredstvi na TRR, ki so predmet začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Zato pritožba, ki tej ugotovitvi sodišča prve stopnje nasprotuje in zatrjuje, da takšen zaključek sodišča prve stopnje temelji zgolj na domnevi, ki ni v zadostni meri dokazana, pri čemer v podkrepitev svojih navedb izpostavlja izpovedbo zakonitega zastopnika družbe, s takšnimi navedbami ne more uspeti.

6. Vrednost sporne nepremičnine (t.j. poslovnega prostora na naslovu Ravne na Koroškem), kot predmeta zavarovanja, izhaja iz ocene sodnega cenilca in izvedenca za gradbeno stroko F.G., iz katere je razvidno, da je bil poslovni prostor na dan 16. 12. 2011 ocenjen na tržno vrednost 102.500,00 EUR. Pritožbeni očitek, da je vrednost nepremičnine s strani GURS ocenjena na 52.706,00 EUR, pa ugotovljene vrednosti nepremičnine ne more omajati, saj je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre pri cenitvi GURS zgolj za posplošeno tržno vrednost, ki ni nujno realna. Slednje potrjuje izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da je na predmetni nepremičnini vknjižena hipoteka v višini 120.000,00 EUR (gre za zavarovano terjatev upnika N. d.d., vknjiženo na podlagi notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV z dne 19. 10. 2016). Navedeno je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato pritožba nima prav, ko trdi, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi, zakaj sodišče prve stopnje meni, da vrednost nepremičnine po GURS ni realna. Pritrditi pa ne gre niti pritožbenim navedbam, da sklicevanje na cenitev iz leta 2011, medtem ko je bila prodaja poslovnega prostora izvršena 22. 5. 2014, ne da bi sodišče prve stopnje pridobilo cenitev na dan prodaje, ne more biti dokaz za zaključek o tem, da s strani GURS določena vrednost nepremičnine ni realna. Potrebno je namreč upoštevati, da se obdolžencema storitev kaznivega dejanja očita ravno v zvezi s prodajo omenjene nepremičnine, ko bi naj slednja bila prodana družbi N. d.o.o. (sedaj E.) za ceno 50.000,00 EUR, torej pod ocenjeno tržno vrednostjo, ki je po oceni sodnega cenilca z dne 16. 12. 2011 znašala 102.500,00 EUR. Tako je ugotoviti, da pritožba s tovrstnimi navedbami podaja oceno utemeljenosti obtožnice, takšne navedbe pa ne morejo biti predmet presoje tega pritožbenega postopka, saj bo njeno utemeljenost v nadaljevanju presojalo prvostopenjsko sodišče. Bistveno je namreč, da je ocena vrednosti nepremičnine, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, za odreditev začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske korist povsem ustrezna ter je v tej smeri dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno, zaslediti pa tudi ni mogoče kršitve 502.a člena ZKP, katere pritožba, ki jo zatrjuje, konkretneje ne pojasni.

7. Pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 75. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi katerega utemeljuje prepoved razpolaganja z dobroimetjem na TRR pravne osebe E. v višini 40.000,00 EUR. Ker je v konkretnem primeru nepremičnino (t.j. poslovni prostor, ki naj bi bil pridobljen protipravno) mogoče odvzeti, po pritožbeni oceni ni utemeljena dodatna prepoved razpolaganja z dobroimetjem na TRR. Vendar takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določbe prvega in drugega odstavka 75. člena KZ-1 pojasnilo vse tri načine odvzema premoženjske koristi in njihovo zaporedje uporabe, ki je odvisno od tega, s kakšnim premoženjem storilec ali drugi prejemnik v času odvzema še razpolaga. Pri tem je, glede na to, da je na predmetni nepremičnini vknjižena hipoteka v višini 120.000,00 EUR in ob upoštevanju ocenjene tržne vrednosti nepremičnine v višini 102.500,00 EUR, pravilno ugotovilo, da začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi zgolj na predmetni nepremičnini ne zadošča ter je na predlog višje državne tožilke utemeljeno odredilo sekundarni način zavarovanja zahtevka za premoženjsko korist s prepovedjo razpolaganja z denarnimi sredstvi do višine 40.000,00 EUR na TRR družbe E.. Šele na ta način je višina očitane premoženjske koristi sorazmerna vrednosti zavarovanega premoženja na premoženju pravne osebe E., zato ne gre pritrditi pritožbi, ko navaja, da se v takem primeru pač odvzame nepremičnina skupaj s hipoteko, saj v primeru vnovčitve le-te, tako zavarovane premoženjske koristi več ne bi bilo mogoče odvzeti. Ravno to pa narekuje odreditev začasnega zavarovanja na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, pri čemer ni prezrlo možnosti ustreznega zniževanja odrejenega zavarovanja na TRR družbe E. glede na odplačila obrokov kredita.

8. Povsem brez podlage so tudi pritožbene navedbe, da razlika med vrednostjo nepremičnine in obremenitve s hipoteko predstavlja premoženjskopravni zahtevek in ne odvzema premoženjske koristi, ter da bo moral v primeru, če upniki oziroma oškodovanci iz nepremičnine ne bodo poplačani, razliko poravnati storilec kaznivega dejanja. Takšno pritožbeno stališče je nejasno, saj plačilo zneska premoženjske koristi ne predstavlja neke druge terjatve, ampak isto terjatev, kot bi jo imel oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom, le subsidiarna je.¹ Posledično se pritožbena izvajanja izkažejo za neutemeljena. Glede (sicer nerelevantne) pritožbene navedbe, da določbe 502.a člena ZKP ni mogoče uporabiti za zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, pa je dodati, da drugi odstavek 109. člena ZKP glede pogojev ter postopka odreditve, trajanja in prenehanja začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka napotuje na smiselno uporabo določb ZKP, ki veljajo za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, nastale s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (502. do 502.d člen ZKP), zato pritožbi tudi v tem delu ni mogoče pritrditi.

9. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče o njej odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za pravno osebo nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno končanem kazenskem postopku.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 59811/2010 z dne 14. 6. 2018, tč. 6.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Kp 97604/2010
• VSL Sklep II Kp 58554/2012
• VSM Sklep II Kp 21969/2012