VSM Sklep III Kp 43310/2019

Jedro

Ker torej obstaja utemeljen dvom o resničnosti odločilnih dejstev (predvsem datuma storitve kaznivega dejanja), ki so bila ugotovljena v sodbi prvostopnega sodišča, čeprav se dejansko stanje obravnavane zadeve s pritožbami ni izpodbijalo, izpodbijano sodbo razveljavilo.

Izrek

Ob reševanju pritožb obdolžencev A.S. in S.M. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje oba obdolženca spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1), za kar jima je sodišče izreklo kazen eno leto zapora ter stransko kazen v višini 60 dnevnih zneskov ter na podlagi 48. člena KZ-1 tudi izgon tujca iz države za čas dveh let. Odločeno je bilo, da morata obdolženca denarno kazen plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, v primeru neizterljivosti pa bo sodišče denarno kazen izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska kazni določen en dan zapora. V skladu s 56. členom KZ-1 se v izrečeno zaporno kazen obdolžencema všteje tudi čas pridržanja, na podlagi 73. člena KZ-1 pa je bil izrečen tudi varnosti ukrep odvzem predmetov. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da se oba obdolženca oprostita plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada obeh zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, pa so obremenili proračun.

2. Zoper takšno sodbo sta se oba obdolženca pritožila. V pritožbah navajata, da se pritožujeta zaradi „nestrokovnega ter površnega prevajanja iz slovenščine v srbščino in obratno“, v nadaljevanju pa navajata tudi, da menita, da bi jima ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega dejanja bilo potrebno izreči milejšo kazen. Navajata, da dejanje obžalujeta, hvaležna bi bila, če bi jima bila zaporna kazen omiljena, stranska kazen pa odpisana, saj je nista sposobna plačati. A.S. pa navaja tudi, da želi, da se mu vrne telefone, ki so bili zaseženi. V pritožbi pojasnjuje, da ima veliko problemov, da je v depresiji, stresu in negotovosti glede nadaljnjega življenja. Doma ima ženo, ki je brez zaposlitve ter tri še mladoletne šoloobvezne otroke. Glede na slabo finančno situacijo je tudi izvršil obravnavano kaznivo dejanje, pri čemer izpostavlja, da je bil zgolj voznik in ne organizator nezakonitih prehodov čez državno mejo, takšno dejanje pa je storil tudi prvič v življenju.

3. Ob reševanju uvodoma citiranih pritožb je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v skladu s 383. členom ZKP naprej po uradni dolžnosti. Pri tem je v skladu s tretjim odstavkom 392. člena ZKP ugotovilo, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi prvostopnega sodišča.

4. Sodišče prve stopnje je namreč oba obdolženca spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, ki bi ga naj obdolženca izvršila v sostorilstvu z neugotovljeno osebo, pri čemer bi naj bilo kaznivo dejanje storjeno 21. 8. 2018, ko bi naj obdolženca v osebni avtomobil naložila tri državljane Turčije ... Obdolženca pa sta bila, kot to izhaja iz podatkov priloženega kazenskega spisa, prijeta ob samem izvrševanju kaznivega dejanja, to pa je bilo 21. 8. 2019. Tedaj jima je bila odvzeta tudi prostost in odrejeno pridržanje. Navedeno pa ne potrjuje navedb v izreku izpodbijane sodbe, kjer je (enako kot v obtožnici) navedeno, da je do obravnavanega kaznivega dejanja prišlo 21. 8. 2018. Da je do obravnavanega kaznivega dejanja prišlo 21. 8. 2019 pa nenazadnje izhaja tudi iz ostalih podatkov kazenskega spisa, tudi iz zapisnika o zasegu predmetov in uradnih zaznamkov, pa tudi odločb o odvzemu prostosti in pridržanju obdolžencev.

5. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, v skladu s tretjim odstavkom 392. člena ZKP, ker torej obstaja utemeljen dvom o resničnosti odločilnih dejstev (predvsem datuma storitve kaznivega dejanja), ki so bila ugotovljena v sodbi prvostopnega sodišča, čeprav se dejansko stanje obravnavane zadeve s pritožbami ni izpodbijalo, izpodbijano sodbo razveljavilo. V skladu s tretjim odstavkom 392. člena ZKP sodišče druge stopnje namreč razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje tudi, ko sodba ni bila izpodbijana zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če nastane pri odločanju o pritožbi precejšnji dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi, zaradi česar misli, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno v obtoženčevo škodo.

6. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje, brez nepotrebnega hitenja, ki je očitno vsaj posredno botrovalo tokrat ugotovljeni kršitvi, saj iz podatkov spisa izhaja, da je bila obsodilna sodba v obravnavani zadevi obdolžencema izrečena v treh dneh od storitve kaznivega dejanja, odpravilo ugotovljene kršitve, nato pa bo v zadevi ponovno odločilo. Pri tem pa bo, v kolikor se bo ponovno odločilo za izrek obsodilne sodbe in zaporne ter denarne kazni ob upoštevanju omilitvenih določil, v razlogih svoje sodbe uporabo omilitvenih določil, glede na v zakonu predpisano kazen in pritožbena izvajanja obdolžencev, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev tokrat ni moglo ukvarjati, uporabo omilitvenih določil tudi ustrezno obrazložilo.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Datum zadnje spremembe:

25.11.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 178/2008
• VSM Sklep IV Kp 9972/2010
• Sodba I Ips 203/96