VSM Sklep IV Kp 23258/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je bil nalog za plačilo sodne takse zasebnemu tožilcu O.Ž. d.o.o. vročen s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP dne 22. 3. 2019, zasebni tožilki J.T.pa z javnim naznanilom po določbah 96. člena ZUP dne 23. 5. 2019.

Izrek

I. Pritožba zasebnih tožilcev J.T. in O.Ž. d.o.o. se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebna tožilca sta dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zasebno tožbo zasebnih tožilcev J.T. in O.Ž. d.o.o. z dne 14. 12. 2016, dopolnjeno dne 4. 2. 2017, zoper obdolženega A.K., zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zavrglo na podlagi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper tak sklep sta se zasebna tožilca pritožila brez navedbe pritožbenih razlogov in s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi, podredno pa predlagata tudi vrnitev v prejšnje stanje, in sicer na čas pred 5. 3. 2019 oziroma podaljšanje roka za pritožbo za 8 dni.

3. Pritožba zasebnih tožilcev je neutemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa, ki pravilno ugotavlja, da zasebna tožilca sodne takse za vloženo zasebno tožbo nista plačala v postavljenem roku. Sodna taksa mora namreč biti plačana ob vložitvi zasebne tožbe oziroma najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse (tretji odstavek 52. člena ZKP). Ker zasebna tožilca nista plačala sodne takse ob vložitvi zasebne tožbe, je bilo pravilno nadaljnje postopanje sodišča prve stopnje, da jima je vročalo nalog za plačilo sodne takse, v katerem ju je hkrati opozorilo na posledice neplačila sodne takse.

5. Sodišče prve stopnje je zasebnima tožilcema plačilni nalog vročalo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) na naslov, ki sta ga navedla ob vložitvi zasebne tožbe, to je G. Po neuspešni vročitvi plačilnega naloga je v uradnih evidencah opravilo tudi poizvedbe o sedežu zasebnega tožilca in stalnem prebivališču zasebne tožilke, vendar sprememb naslovov ni ugotovilo, razen za zasebno tožilko, ki v času vročanja plačilnega naloga v Republiki Sloveniji ni imela več prijavljenega prebivališča. Za zasebnega tožilca pa je opravilo tudi poizvedbe o možnosti vročitve plačilnega naloga v varni elektronski predal, a je pri tem ugotovilo, da ga nima odprtega pri nobenem ponudniku.

6. Pritožnika pa sedaj v pritožbi navajata, da vso pošto prejemata na pošti Dunajska, kjer imata odprt poštni predal št., kar podkrepita s kopijo potrdila pošte o načinu vročanja z dne 10. 8. 2018, pri tem pa tudi pravilno izpostavljata, da nista bila seznanjena, da je bila njuna zasebna tožba odstopljena v reševanje Okrajnemu sodišču v Mariboru, čeprav sta zasebno tožbo vložila na sodišče v Celju, zaradi česar naslovnega sodišča nista obvestila o spremembi načina vročanja. Vendar s takimi pritožbenimi izvajanji ne moreta uspeti. Četudi sta zasebna tožilca svojo vlogo sprva vložila na sodišče v Celju, sta bila seznanjena, da je sodišče v Celju po dopolnitvi njuno vlogo obravnavalo kot zasebno tožbo in jo je odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v Murski Soboti kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (list. št. 10), pa tudi slednjega nista obvestila o spremembi načina vročanja, kot to izhaja iz podatkov spisa. Zato na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje dejstvo, da zasebna tožilca nista bila seznanjena s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kr 23258/2017 z dne 21. 10. 2017, s katerim je bila pristojnost z Okrajnega sodišča v Murski Soboti prenesena na Okrajno sodišče v Mariboru, ne vpliva. Okrajno sodišče v Mariboru je namreč pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti preverilo, če sta zasebna tožilca morebiti temu sodišču, ki je pred tem obravnavalo njuno zasebno tožbo, sporočila spremembo načina vročanja (list. št. 32) ter pri tem ugotovilo, da zasebna tožilca tudi Okrajnega sodišča v Murski Soboti nista obvestila o spremembi načina vročanja. Ena izmed dolžnosti zasebnih tožilcev je tudi, da sodišču sporočita vsako spremembo naslova, vendar pa, kot že obrazloženo, sodišča prve stopnje o spremembi načina vročanja sodnih pisanj nista obvestila v nobeni fazi obravnave njune zasebne tožbe, ne ob vložitvi in tudi ne kasneje. Zato so njuna pritožbena izvajanja, da sta imela poštni predal odprt že v času vročanja plačilnega naloga in da nista bila seznanjena s prenosom pristojnosti, pokažejo kot neutemeljena. Pri tem pa tudi ni moč prezreti, da so bila v predmetnem postopku vse do vročanja plačilnega naloga zasebnima tožilcema uspešno vročena na naslov G., tudi izpodbijani sklep, kar le še dodatno utrjuje odločitev sodišča prve stopnje.

7. Neutemeljena pa so tudi pritožbena izvajanja, da je bila vročitev plačilnega naloga zasebni tožilki z javnim naznanilom neprimerna in da bi sodišče ji moralo plačilni nalog vročiti s fikcijo vročitve. Sodna pisanja se lahko po četrtem odstavku 87. člena ZUP lahko vročijo s fikcijo vročitve le, kadar ima naslovnik v Republiki Sloveniji prijavljen oziroma znan naslov (stalni ali začasni oziroma naslov za vročanje),¹ medtem ko se vročitev z javnim naznanilom po določbah 96. člena ZUP opravi v primeru, kadar stranka spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, ki ga je navedla v vlogi, pa o tem pristojnega organa ne obvesti. Kot že obrazloženo zgoraj, pa zasebna tožilka tega ni storila, zaradi česar je bila v konkretnem primeru vročitev z javnim naznanilom tudi edini primerni način vročanja.

8. Tako sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je bil nalog za plačilo sodne takse zasebnemu tožilcu O.Ž. d.o.o. vročen s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP dne 22. 3. 2019, zasebni tožilki J.T. pa z javnim naznanilom po določbah 96. člena ZUP dne 23. 5. 2019. Upoštevajoč navedeno pa se je tako 15-dnevni rok za plačilo sodne takse iztekel z dnem 7. 6. 2019, sodna taksa pa do tega dne tudi ni bila plačana. Rok za plačilo sodne takse je določen v 34. členu Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in je zakonski rok, tovrstni roki pa so nepodaljšljivi, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je zaradi nepravočasnega plačila sodne takse zasebno tožbo zavrglo.

9. V zvezi s podrednima predlogoma zasebnih tožilcev za vrnitev v prejšnje stanje in podaljšanje roka za pritožbo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ga zasebna tožilca nista z ničemer posebej konkretizirala, ampak sta ju utemeljila z istimi navedbami, s katerimi sta izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje, ki pa jih je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene. Sicer pa lahko zasebni tožilec v kazenskem postopku predlaga vrnitev v prejšnje stanje po določbah 58. člena ZKP, ko sodišče zaradi njegove neudeležbe na glavni obravnavi izda sklep o ustavitvi postopka, rok za pritožbo pa je nepodaljšljiv rok.

10. Ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi omajalo odločitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče o pritožbi zasebnih tožilcev odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Ker je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, je na podlagi drugega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP odločilo, da morata zasebna tožilca plačati stroške kazenskega postopka, in sicer sodno takso za odločanje o pritožbi zoper sklep o zavrženju zasebne tožbe v višini 100,00 EUR (tarifna številka 7409 Taksne tarife ZST-1).

-------------------------------
¹ Prim.: sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 264/2016 z dne 7. 3. 2017 in sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 112/2018 z dne 16. 4. 2019.

Datum zadnje spremembe:

25.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 878/2023
• VSM Sklep IV Kp 53994/2020
• VSC Sklep II Kp 31092/2020